Primeri takšnih drugih strank, ki lahko zaradi narave svojega odnosa delujejo kot dejanski zastopniki naložbenika, so:
(a)
povezane stranke naložbenika;
(b)
stranka, ki je svoj delež v podjetju, v katero naloži, prejela kot prispevek ali posojilo naložbenika;
(c)
stranka, ki se je strinjala, da ne bo prodala, prenesla ali obremenila svojih deležev v podjetju, v katero naloži, brez predhodne odobritve naložbenika (razen kadar imata naložbenik in druga stranka pravico do predhodne odobritve, pri čemer pravice temeljijo na pogojih, o katerih sta se skupaj dogovorili voljni neodvisni stranki);
(d)
stranka, ki ne more financirati svojega delovanja brez podrejene finančne podpore naložbenika;
(e)
podjetje, v katero se naloži, če je večina članov njegovega upravnega organa ali ključno poslovodno osebje isto kot pri naložbeniku;
(f)
stranka, ki ima tesen poslovni odnos z naložbenikom, kot je odnos med ponudnikom strokovnih storitev in enim od njegovih pomembnih odjemalcev.