Naložbenik mora del podjetja, v katero naloži, obravnavati kot ločeno podjetje, le če je izpolnjen naslednji pogoj:
Določena sredstva podjetja, v katero se naloži (in s tem povezana povečanja kreditov, če obstajajo), so edini vir plačila za navedene obveznosti podjetja, v katero se naloži, ali navedenih drugih deležev v njem. Stranke, razen strank z določeno obveznostjo, nimajo pravic ali obvez v zvezi z določenimi sredstvi ali preostalimi denarnimi tokovi iz teh sredstev. V bistvu preostalo podjetje, v katero se naloži, ne more uporabiti nobenega donosa iz določenih sredstev, nobena obveznost dela podjetja, ki se šteje za ločeno podjetje, pa se ne plača iz sredstev preostalega podjetja, v katero se naloži. Zato so v bistvu vsa sredstva, obveznosti in lastniški kapital tega dela podjetja, ki se šteje za ločeno podjetje, ločeni od sredstev, obveznosti in lastniškega kapitala celotnega podjetja, v katero se naloži. Tak del podjetja, ki se šteje za ločeno podjetje, se pogosto imenuje „silos“.