TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se v obrestnem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh znesek 6.873,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2023 do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in njeno izterjavo v izvršilnem postopku ter na določitev denarne kazni, ugodi in se v tem obsegu sklep o začasni odredbi P 23/2023-13 z dne 3. 5. 2024 (točka II. in III. izreka) razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrne.

IV. V ostalem se pritožba zoper sklep zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS).

Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Vendar pravu EU skladna razlaga daje potrošniku še ugodnejši položaj, po katerem, kot je bilo obrazloženo, velja domneva, da je potrošnik seznanjen z nepoštenim pogojem šele z odločitvijo sodišča, za obdobje pred tem pa je trditveno in dokazno breme na banki, ki mora upoštevati, da se od potrošnika ne pričakuje pravnega raziskovanja.

Iz presoje sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj in je zato po drugem odstavku 23. člena ZVPot pogodba nična, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.