13. člen
Posebne določbe v zvezi s Slovenijo
1.
Če je oseba po slovenski zakonodaji upravičena do dajatve brez upoštevanja zavarovalnih dob, dopolnjenih po korejski zakonodaji, slovenski nosilec prizna dajatev izključno na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih po slovenski zakonodaji.
2.
Če oseba po slovenski zakonodaji ni upravičena do dajatve izključno na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih po slovenski zakonodaji, slovenski nosilec pri ugotavljanju pravice do dajatve upošteva tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po korejski zakonodaji, če se ne prekrivajo z zavarovalnimi dobami, priznanimi po slovenski zakonodaji.
3.
Če oseba ni upravičena do dajatve na podlagi drugega odstavka tega člena, slovenski nosilec za slovenske državljane upošteva tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi je Slovenija sklenila mednarodni sporazum o socialni varnosti, ki določa seštevanje dob.
4.
Pri priznavanju pravice do dajatve iz drugega in tretjega odstavka tega člena slovenski nosilec izračuna višino dajatve tako: (a) najprej izračuna teoretični znesek dajatve, ki bi se izplačal, če bi bile vse zavarovalne dobe, ki se seštevajo, dopolnjene po slovenski zakonodaji; (b) nato na podlagi tega teoretičnega zneska izračuna dejanski znesek dajatve, ki se izplača v sorazmerju med zavarovalno dobo, dopolnjeno po slovenski zakonodaji, in vsemi zavarovalnimi dobami, ki se seštevajo; (c) pri določitvi osnove za izračun teoretičnega zneska dajatve po točki (a) se upoštevajo samo zavarovalne dobe, dopolnjene po slovenski zakonodaji.
5.
Če zavarovalne dobe, dopolnjene po slovenski zakonodaji, skupaj znašajo manj kot 12 mesecev, se dajatev ne prizna. To ne velja, če obstaja upravičenost do dajatve po slovenski zakonodaji samo na podlagi takih krajših zavarovalnih dob.
6.
Dodatek za pomoč in postrežbo ter dajatve za preostalo delovno zmožnost, ki se po slovenski zakonodaji ne izplačajo zunaj Slovenije, se izplačujejo, dokler upravičenci prebivajo v Sloveniji.