TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Šesta alineja 2. člena, četrti odstavek 5. člena, prvi odstavek 12. člena, prvi odstavek 15. člena in 5. poglavje Priloge 2 Akta o metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (Uradni list RS, št. 146/22, 161/22, 50/23, 71/23, 117/23, 5/24, 30/24, 49/24, 107/24, 27/25, 76/25 in 753/26) v delu, v katerem določa, da od leta 2028 dalje elektrooperater pri obračunu omrežnine za presežno moč upošteva faktor utežitve presežne moči 1,20, niso v neskladju z Ustavo. Zahteva za oceno ustavnosti 1. člena Akta o določitvi tarifnih postavk za omrežnine elektrooperaterjev (Uradni list RS, št. 97/24 in 82/25) se zavrže.

Kadar pravo Evropske unije na področju deljene pristojnosti nacionalnemu regulativnemu organu daje pristojnost za določanje tarif oziroma metodologije za njihov izračun, zakonodajalec ne sme vsebinsko določati posameznih regulativnih rešitev, temveč lahko določi le splošni normativni okvir. Omrežnina je javna dajatev v smislu 147. člena Ustave. Zahteva po zakonski podlagi je izpolnjena, če zakon določa obveznost plačila omrežnine, zavezanca za plačilo in splošni okvir urejanja, podrobnejšo metodologijo za njen obračun pa prepusti neodvisnemu nacionalnemu regulativnemu organu. Omrežnina za presežno moč nima kaznovalne narave, če njen namen ni sankcioniranje nedopustnega ravnanja uporabnika, temveč odražanje povečane obremenitve omrežja in s tem povezanih stroškov elektroenergetskega sistema. Takšna ureditev pomeni regulativni in spodbujevalni mehanizem za učinkovitejšo uporabo omrežja. Določitev faktorja utežitve presežne moči pomeni strokovno-tehnično in ekonomsko presojo regulatorja. Ustavno sodišče se v presojo primernosti posameznih tarifnih elementov ne spušča, če izpodbijana ureditev ni očitno arbitrarna. Metodologija obračunavanja omrežnine, ki temelji na dejanski uporabi omrežja posameznega uporabnika in uporabi naprednih merilnih sistemov, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Upoštevanje konkretnih značilnosti odjema pomeni stvarno povezan način razlikovanja med uporabniki sistema. Soglasje za priključitev zagotavlja uporabniku pravico do uporabe sistema do največje priključne moči, ne pa pravice do nespremenjenega načina obračunavanja omrežnine oziroma do določene višine stroškov uporabe omrežja. Iz pravice javnosti do sodelovanja v postopku sprejemanja splošnega akta ne izhaja dolžnost regulatorja, da upošteva vse prejete pripombe, temveč dolžnost, da jih preuči in se do njih opredeli.