1. Kadar rezident države pogodbenice doseže dohodek, ki se v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v drugi državi pogodbenici, prva omenjena država ob upoštevanju določb drugega odstavka dovoli kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tej drugi državi.
Tak odbitek pa ne sme presegati tistega dela pred odbitkom izračunanega davka od dohodka, ki se nanaša na dohodek, ki se lahko obdavči v tej drugi državi.
2.
Za namen prvega odstavka se šteje, da izraz »davek, plačan v drugi državi pogodbenici« vključuje kakršen koli znesek, ki bi bil plačljiv v tej državi pogodbenici, a je bil oproščen ali znižan v skladu z zakonodajo, katere namen je spodbujanje gospodarskega razvoja v tej državi in je veljala na dan podpisa te konvencije. Določbe tega odstavka se uporabljajo samo za obdobje petih let, ki se začne 1. januarja naslednjega koledarskega leta, potem ko je konvencija začela veljati.
3.
Kadar je v skladu s katero koli določbo te konvencije dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice, oproščen davka v tej državi, lahko ta država pri izračunu zneska davka od preostalega dohodka takega rezidenta kljub temu upošteva oproščeni dohodek.