9. člen
(trajnostna merila za zemljišča izven Republike Slovenije)
(1)
Surovine za biogoriva, ki se pridobivajo na zemljišču izven Republike Slovenije, ki ima velik pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti, se ne upoštevajo za namen te uredbe. Za tako zemljišče se šteje vsako spodaj navedeno zemljišče, ki je januarja 2008 ali pozneje imelo enega od naslednjih statusov, pri tem pa ni pomembno, ali ga ima še vedno:
1.
pragozd in druga gozdna zemljišča z avtohtonimi vrstami, če niso jasno vidni znaki človekovega delovanja in večji posegi v ekološke procese;
2.
območje:
-
ki je z zakonom ali drugim aktom pristojnega organa določeno kot naravovarstveno ali
-
za zaščito redkih, prizadetih ali ogroženih ekosistemov ali vrst, priznanih z mednarodnimi sporazumi ali vključenih na sezname medvladnih organizacij ali Mednarodne zveze za ohranjanje narave, v kolikor so kot taka priznana s strani Evropske komisije;
3.
naravno travinje z veliko biotsko raznovrstnostjo, ki bi tako ostalo brez človekovega posega in ki ohranja naravno sestavo vrst ter ekološke značilnosti in procese;
4.
nenaravno travinje z veliko biotsko raznovrstnostjo, ki brez človekovega posega, ne bi bilo več travinje in ki ni degradirano.
(2)
Surovine za biogoriva, ki se pridobivajo na zemljišču izven Republike Slovenije z visoko vrednostjo zalog ogljika, se ne upoštevajo za namen te uredbe. Za tako zemljišče se šteje vsako navedeno zemljišče, ki je januarja 2008 imelo enega od teh statusov in ga nima več:
1.
mokrišče ali zemljišče, ki je stalno ali večji del leta pokrito ali nasičeno z vodo;
2.
nepretrgano gozdnato območje, ki zajema več kot en hektar, poraslo z drevesi, višjimi od petih metrov, katerih krošnje pokrivajo več kot 30 % površine, ali drevesi, ki lahko te meje dosežejo v svojem naravnem okolju;
3.
zemljišče, ki zajema več kot en hektar, poraslo z drevesi, višjimi od petih metrov, katerih krošnje pokrivajo med 10 % in 30 % površine, ali drevesi, ki lahko te meje dosežejo v svojem naravnem okolju.
(3)
Surovine za biogoriva, ki se pridobivajo na zemljišču izven Republike Slovenije, ki je januarja 2008 imelo status šotišča, se ne upoštevajo za namen te uredbe.
(4)
Ne glede na trajnostna merila prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena je pridelava surovin za biogoriva dovoljena na:
1.
območju iz 2. točke prvega odstavka tega člena, če je dokazano, da proizvodnja te surovine ni posegala v naravovarstvene namene;
2.
nenaravnem travinju iz 4. točke prvega odstavka tega člena, če je dokazano, da je pridelovanje surovin nujno za ohranitev statusa nenaravnega travinja;
3.
zemljišču iz 3. točke drugega odstavka tega člena, če je dokazano, da so zaloge ogljika na tem območju pred spremembo in po spremembi namembnosti take, da bi bile ob uporabi metodologije iz 2. točke prvega odstavka 13. člena te uredbe izpolnjene določbe prejšnjega člena;
4.
šotišču iz prejšnjega odstavka, če je dokazano, da se z obdelovanjem in pridelovanjem te surovine ne povzroči izsuševanje predhodno neizsušene prsti.
(5)
Uporaba surovin za biogoriva, ki so pridobljena na zemljišču z visoko vrednostjo zalog ogljika iz drugega odstavka tega člena, je za namene te uredbe dovoljena, če je imelo zemljišče ob času, ko je bila surovina pridobljena, enak status, kot ga je imelo januarja 2008.