11. člen
(način in pogoji risanja markacij)
(1)
Z markacijami se lahko označuje samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh.
(2)
Markacije se lahko narišejo na debla, skale, stavbe in druge gradbene konstrukcije na vidnih mestih in v primernih razdaljah, vendar samo, če se pred tem pridobi soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta.
(3)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka markacij ni dovoljeno risati na objekte, ki so skladno s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razglašeni za kulturni spomenik, na verske objekte in znamenja, na skale in drugo nepremičnino, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, varovana kot naravni spomenik, na prometno in drugo neprometno signalizacijo, na drevesa, na katerih so že narisane gozdarske oznake, na geodetske označbe ter na mejne kamne.
(4)
Če je le mogoče, se riše markacije na desno stran poti v smeri hoje proti cilju.
(5)
Markacije se praviloma riše v višini oči odraslega človeka, to je približno 1,5 m od tal. Na poteh navzgor se riše markacije niže, navzdol pa više, odvisno od naklona oziroma strmine planinske poti.
(6)
Pri določitvi primerne razdalje med markacijami se upošteva konfiguracija terena, vidnost in vodljivost poti.