26. člen
POMOČ PRI POBIRANJU DAVKOV
1.
Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Pomoč ni omejena s 1. in 2. členom. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena.
2.
Izraz "davčna terjatev", kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek v zvezi z davki vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic in v primeru Slovenije tudi v imenu njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, če tako obdavčenje ni v nasprotju s to konvencijo ali katerim koli drugim dokumentom, katerega članici sta državi pogodbenici, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom.
3.
Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države njenega pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere ta druga država v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države.
4.
Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe za zavarovanje, da zagotovi njeno pobiranje, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme pristojni organ druge države pogodbenice zaradi izvedbe ukrepov za zavarovanje. Ta druga država izvede ukrepe za zavarovanje te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi navedeni državi ali če ima dolžnik pravico preprečiti pobiranje.
5.
Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka za davčno terjatev, ki jo država pogodbenica sprejme za namene tretjega ali četrtega odstavka, v tej državi ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporablja za davčno terjatev po zakonodaji te države samo zaradi njene narave. Poleg tega davčna terjatev, ki jo sprejme država pogodbenica za namene tretjega ali četrtega odstavka, v tej državi ni prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice.
6.
Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice niso predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice.
7.
Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom ter preden druga država pogodbenica pobere davčno terjatev ter jo nakaže prvi navedeni državi:
(a)
v primeru zaprosila po tretjem odstavku ta davčna terjatev ni več davčna terjatev prve navedene države, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji in jo dolguje oseba, ki takrat po zakonodaji te države njenega pobiranja ne more preprečiti, ali
(b)
v primeru zaprosila po četrtem odstavku ta davčna terjatev ni več davčna terjatev prve navedene države, za katero ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe za zavarovanje, da zagotovi njeno pobiranje,
pristojni organ prve navedene države o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države in glede na izbiro druge države prva navedena država zadrži ali umakne svoje zaprosilo.
8.
V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo tako, da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da:
(a)
izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
(b)
izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom;
(c)
zagotovi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, odvisno od primera, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi;
(d)
zagotovi pomoč v primerih, ko je upravno breme za to državo očitno nesorazmerno s koristjo, ki bi jo imela druga država pogodbenica;
(e)
zagotovi pomoč, če ta država meni, da so davki, v zvezi s katerimi se zaprosi za pomoč, uvedeni v nasprotju s splošno sprejetimi načeli obdavčevanja.