(1)
Izvajalec univerzalne storitve je dolžan zagotoviti stroškovno učinkovitost obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.
(2)
Izračun neto stroškov mora biti objektiven, proporcionalen, transparenten in nediskriminatoren.
(3)
Neto stroški zagotavljanja univerzalne storitve se izračunajo tako, da se od stroškov zagotavljanja univerzalne storitve odšteje prihodke, materialne in nematerialne koristi pridobljene z zagotavljanjem univerzalne storitve.
(4)
Če izvajalec univerzalne storitve izvaja več storitev, ki sodijo v nabor univerzalne storitve, mora izračunati neto stroške za zagotavljanje univerzalne storitve ločeno za vsako posamezno storitev iz nabora univerzalne storitve. Če je izpolnjen pogoj iz prejšnjega stavka, izvajalec univerzalne storitve skupne neto stroške zagotavljanja univerzalne storitve izračuna kot vsoto neto stroškov, ki izhajajo iz posameznih storitev iz nabora univerzalne storitve, od katerih odšteje nematerialne koristi.
(5)
Stroški zagotavljanja univerzalne storitve lahko vsebujejo le stroške, ki so neposredno povezani z zagotavljanjem storitev določenih v 11. členu zakona.
(6)
V izračunu neto stroškov se ne upošteva:
-
stroškov, ki so posledica izvajalčeve nezmožnosti uravnoteženja cen zaradi ukrepov regulacije trga;
-
stroškov za namen varnosti in obrambe države;
-
stroškov zagotavljanja komunikacijskih storitev izven nabora univerzalne storitve šolam, bolnišnicam in podobno;
-
kompenzacij in povračil uporabnikom zaradi neustrezne kakovosti univerzalne storitve;
-
stroškov zamenjave, širitve ali nadgradnje opreme zaradi modernizacije omrežja, ki ni potrebna za izboljšanje ali izpolnjevanje kakovosti univerzalne storitve;
-
stroškov razčlenjenega računa in drugih zmogljivosti, če so naložene operaterjem fiksne javne telefonije na podlagi zakona.
(7)
Izvajalec univerzalne storitve sme pri izračunu neto stroškov upoštevati razumen donos na zaposleni kapital (ROCE).
(8)
Iz izračuna neto stroškov izvajalca univerzalne storitve mora biti razviden celoten postopek in kriteriji izračuna.
(9)
Izvajalec univerzalne storitve mora jasno označiti in opisati:
-
dobičkonosna in nedobičkonosna geografska območja;
-
kriterije za dobičkonosne in nedobičkonosne končne uporabnike;
-
dobičkonosne uporabnike, v nedobičkonosnih geografskih območjih;
-
nedobičkonosne uporabnike v dobičkonosnih geografskih območjih;
-
mejo, pri kateri uporabnik postane nedobičkonosen;
-
stroške, ki se jim lahko izognemo pri nedobičkonosnih uporabnikih;
-
kriterij za nedobičkonosno geografsko območje.