S pripoznanjem sredstva je povezano dejstvo, da bo njegova knjigovodska vrednost povrnjena v obliki gospodarskih koristi, ki bodo pritekale v podjetje v prihodnjih obdobjih. Če knjigovodska vrednost sredstva preseže njegovo davčno vrednost, bo znesek obdavčljivih gospodarskih koristi presegal znesek dovoljenega odbitka za davčne namene. Ta razlika je obdavčljiva začasna razlika in obveza plačati iz nje izhajajoči davek od dohodka v prihodnjih obdobjih je odložena obveznost za davek. Ko podjetje povrne knjigovodsko vrednost sredstva, se obdavčljiva začasna razlika odpravi in podjetje ima obdavčljivi dobiček. Tako je verjetno, da bodo gospodarske koristi odtekale iz podjetja v obliki plačil davka. Zato ta standard zahteva pripoznanje vseh odloženih obveznosti za davek razen v okoliščinah, ki so opisane v 15. in 39. členu.
Primer
Sredstvo ima nabavno vrednost 150 in knjigovodsko vrednost 100. Kumulativna amortizacija za davčne namene je 90 in davčna stopnja 25 %.
Davčna vrednost sredstva je 60 (nabavna vrednost v višini 150, zmanjšana za kumulativno davčno amortizacijo v višini 90). Da bi podjetje povrnilo knjigovodsko vrednost 100, mora zaslužiti obdavčljivi dohodek 100, vendar bo lahko odštelo le davčno amortizacijo v višini 60. Tako bo ob povrnitvi knjigovodske vrednosti sredstva plačalo davek od dohodka v višini 10 (25 % od 40). Razlika med knjigovodsko vrednostjo 100 in davčno vrednost 60 je obdavčljiva začasna razlika v višini 40. Podjetje pripozna odloženo obveznost za davek 10 (25 % od 40), to je davek od dohodka, ki ga bo plačalo ob povrnitvi knjigovodske vrednosti sredstva.