Primeri odbitnih začasnih razlik, katerih posledica so odložene terjatve za davek:
(a)
stroški za upokojitvene zaslužke se lahko odštejejo pri ugotavljanju računovodskega dobička, ko zaposleni opravlja delo, pri ugotavljanju obdavčljivega dobička pa, ko podjetje prispevke vplača v sklad ali ko plača upokojitvene zaslužke. Med knjigovodsko vrednostjo obveznosti in njeno davčno vrednostjo obstaja začasna razlika; davčna vrednost obveznosti je običajno nič. Posledica takšne odbitne začasne razlike je odložena terjatev za davek, ko bodo gospodarske koristi pritekale v podjetje v obliki odbitka od obdavčljivih dobičkov ob plačilu prispevkov ali upokojitvenih zaslužkov;
(b)
stroški raziskovanja se pripoznajo kot odhodki pri ugotavljanju računovodskega dobička v obdobju, v katerem nastanejo, a jih bo morda šele v poznejših obdobjih dovoljeno odbiti pri ugotavljanju obdavčljivega dobička (davčne izgube). Razlika med davčno vrednostjo stroškov raziskovanja, ki je znesek, ki ga bodo davčni organi priznali kot odbitek v prihodnjih obdobjih, in knjigovodsko vrednostjo nič je odbitna začasna razlika, zaradi katere nastane odložena terjatev za davek;
(c)
podjetje z omejenimi izjemami v poslovni združitvi pripozna razpoznavna pridobljena sredstva in prevzete obveznosti po njihovih poštenih vrednostih na datum prevzema. Če se prevzeta obveznost pripozna na datum prevzema, vendar se z njo povezani stroški pri ugotavljanju obdavčljivega dobička ne odbijejo do poznejšega obdobja, nastane odbitna začasna razlika, zaradi katere nastane odložena terjatev za davek. Odložena terjatev za davek nastane tudi, kadar je poštena vrednost razpoznavnega pridobljenega sredstva nižja od njegove davčne vrednosti. V obeh primerih nastala odložena terjatev za davek vpliva na dobro ime (glej 66. člen); in
(d)
nekatera sredstva se lahko izkazujejo po pošteni vrednosti ali prevrednotijo brez ustreznih prilagoditev za davčne namene (glej 20. člen). Odbitna začasna razlika nastane, če davčna vrednost sredstva preseže njegovo knjigovodsko vrednost.
Primer, ki pojasnjuje 26.(d) člen
Ugotavljanje odbitne začasne razlike na koncu 2. leta:
Podjetje A na začetku 1. leta za 1 000 DE kupi dolžniški instrument z nominalno vrednostjo 1 000 DE, ki se odplača ob zapadlosti čez 5 let, in obrestno mero 2 %, ki se izplača na koncu vsakega leta. Efektivna obrestna mera je 2 %. Dolžniški instrument se meri po pošteni vrednosti.
Na koncu 2. leta se poštena vrednost dolžniškega instrumenta zniža na 918 DE zaradi zvišanja tržnih obrestnih mer na 5 %. Verjetno je, da bo podjetje A prejelo vse pogodbene denarne tokove, če bo še naprej posedovalo dolžniški instrument.
Vsi dobički (izgube) iz dolžniškega instrumenta so obdavčljivi (se odbijejo) samo, ko so realizirani. Dobički (izgube), ki izhajajo iz prodaje ali zapadlosti dolžniškega instrumenta, se za davčne namene izračunajo kot razlika med prejetim zneskom in prvotno nabavno vrednostjo dolžniškega instrumenta.
Tako je davčna vrednost dolžniškega instrumenta njegova prvotna nabavna vrednost.
Razlika med knjigovodsko vrednostjo dolžniškega instrumenta v izkazu finančnega položaja podjetja A v višini 918 DE in njegovo davčno vrednostjo v višini 1 000 DE predstavlja odbitno začasno razliko v višini 82 DE na koncu 2. leta (glej 20. in 26.(d) člen) ne glede na to, ali podjetje A pričakuje, da bo povrnilo knjigovodsko vrednost dolžniškega instrumenta z njegovo prodajo ali uporabo, tj. z njegovim posedovanjem in prejemanjem pogodbenih denarnih tokov, ali s kombinacijo obojega.
To je zato, ker so odbitne začasne razlike razlike med knjigovodsko vrednostjo sredstva ali obveznosti v izkazu finančnega položaja in njegovo davčno vrednostjo, katerih posledica so zneski, ki se odštejejo pri določanju obdavčljivega dobička (davčne izgube) v prihodnjih obdobjih, ko se knjigovodska vrednost sredstva povrne ali se knjigovodska vrednost obveznosti poravna (glej 5. člen). Podjetju A se pri ugotavljanju obdavčljivega dobička (davčne izgube) pri prodaji ali ob zapadlosti prizna odbitek, ki je enak davčni vrednosti sredstva v višini 1 000 DE.