Za 130. členom se dodajo naslov novega 6.b podpoglavja in nov 130.a do 130.h člen, ki se glasijo:
Po ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj Unije, vendar na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če ima sedež v Sloveniji ali če nima sedeža znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno prebivališče ali običajno prebivajo v državi članici potrošnje.
(2)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Unije.
(3)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v skladu s prvim odstavkom tega člena in nima sedeža v Sloveniji, ima pa v Sloveniji oziroma znotraj Unije eno ali več stalnih poslovnih enot, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
(1)
Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz 130.b člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja, začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da te ureditve ne more več uporabljati. Prijavo mora davčni zavezanec posredovati v elektronski obliki.
(2)
Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.
(3)
Davčni organ vodi za potrebe posebne ureditve iz tega podpoglavja posebno evidenco davčnih zavezancev, ki prijavijo uporabo te posebne ureditve.
Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če:
-
ga ta obvesti, da ne opravlja več telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev;
-
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene uredbe;
-
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali
-
nenehno krši pravila te posebne ureditve, kot je opredeljeno v drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.
(1)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun mora predložiti do 20. dne naslednjega meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2)
V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV in za vsako članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3)
Če ima davčni zavezanec poleg stalne poslovne enote v Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navesti še za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev po posebni ureditvi iz tega podpoglavja ter identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.
(4)
V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec izkazovati zneske v eurih.
(5)
Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV, predloži popravek posebnega obračuna DDV, če pozneje ugotovi nepravilnosti.
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz 130.e člena tega zakona. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.
(1)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.
(2)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 3. člen Direktive Sveta 2008/9/ES uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu s podpoglavjem 2.3. poglavja IX tega zakona.
(3)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu s podpoglavjem 2.2. poglavja IX tega zakona.
(4)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v drugi državi članici, ter v Sloveniji kot državi članici potrošnje opravlja tudi dejavnosti, za katere ne velja ta posebna ureditev in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.
(1)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2)
Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje.
(3)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, mora evidence hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.«