(1)
Obsojeno osebo se brez soglasja države, ki je izrekla sodbo, ne more kazensko preganjati, obsoditi ali ji drugače omejiti osebno svobodo ali izročiti tretji državi zaradi nekega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred prenosom izvršitve, vendar ne zaradi tistega, zaradi katerega je bil odobren prenos izvršitve.
(2)
Soglasje države, ki je izrekla sodbo, iz prvega odstavka tega člena ni potrebno:
1.
če obsojena oseba ne zapusti ozemlja države, ki je izvršitev prevzela, v petinštiridesetih dneh od dneva odpusta s prestajanja kazni. V ta rok se ne všteva čas, ko obsojena oseba, neodvisno od svoje volje, ni mogla zapustiti ozemlja države, ki je izvršitev prevzela;
2.
če je obsojena oseba zapustila ozemlje države, ki je izvršitev prevzela, kateri je bila s tem namenom predana, pa se je ponovno prostovoljno vrnila na njeno ozemlje.