39. člen
(solidarnostna pomoč)
Delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč v višini ene povprečne plače v banki izplačane v preteklih treh mesecih v naslednjih primerih:
-
ob smrti delavca,
-
ob smrti v njegovi ožji družini (zakonec oziroma izvenzakonski partner, njuni otroci oziroma posvojenci in starši ter posvojitelji),
-
ob elementarni nesreči ali požaru, ki prizadene delavca in njegovo ožjo družino,
-
v primeru invalidnosti ali najmanj 60 % telesne okvare,
-
v primeru daljše bolezni, ki je posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, v neprekinjenem trajanju najmanj treh mesecev oziroma najmanj dvanajst mesecev v primeru drugih bolezni, za zaposlene v obeh primerih, katerih plača ne dosega povprečne plače v banki,
-
v primeru izjemnih socialnih težav, ki prizadenejo delavca in njegovo ožjo družino.
Do solidarnostne pomoči po peti alineji prejšnjega odstavka je delavec upravičen samo enkrat letno.
Kot izjemne socialne težave delavca se štejejo primeri, ko povprečni bruto dohodek na ožjega družinskega člana delavca v zadnjih treh mesecih ne dosega minimalne plače v RS in je podana katera od naslednjih okoliščin:
-
nekrivdna izguba dela partnerja ob pogoju, da nima pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in je hkrati aktivni iskalec zaposlitve, v družini pa so šoloobvezni otroci;
-
dolžnost plačevanja stroškov institucionalnega varstva za ožjega družinskega člana (npr. dom starejših občanov), zlasti v primeru, da mora ožji družinski član nepredvideno v tako institucionalno varstvo;
-
v primeru bolezni ožjega družinskega člana, ki je povezana z izrednimi izdatki za posebno nego, rehabilitacijo, invalidske pripomočke in podobno;
-
breme reševanja bivanjske problematike delavca in otrok v povezavi z nasiljem v družini, razvezo, ipd.
-
drugi izredni primeri.