Za 26. členom se doda nov člen in se drugi členi ustrezno preštevilčijo.
POMOČ PRI POBIRANJU DAVKOV
1.
Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena.
2.
Izraz »davčna terjatev«, kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek davkov iz 2. člena, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom.
3.
Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere druga država v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države.
4.
Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev pobiranja, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države sprejme pristojni organ druge države pogodbenice zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja. Ta druga država izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi omenjeni državi ali če ima dolžnik pravico pobiranje preprečiti.
5.
Kadar lahko država pogodbenica po svoji zakonodaji izvaja začasne ukrepe zavarovanja z zamrznitvijo premoženja, preden davčna terjatev do osebe nastane, pristojni organ druge države pogodbenice na zaprosilo pristojnega organa prve omenjene države izvede ukrepe za zamrznitev premoženja te osebe v tej državi pogodbenici v skladu z določbami njene zakonodaje.
6.
Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v državi pogodbenici za terjatev, ki jo je ta država sprejela za namene tretjega in četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčno terjatev po zakonodaji te države samo zaradi njene značilnosti. Poleg tega davčna terjatev, ki jo je sprejela država pogodbenica za namene tretjega in četrtega odstavka, v tej državi ne bo prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice.
7.
Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bo predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice. Nič v tem členu ni mogoče razlagati, kakor da obstaja ali se zagotavlja kakršna koli pravica do takšnega postopka pred katerim koli sodiščem ali upravnim organom druge države pogodbenice.
8.
Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom in preden druga država pogodbenica pobere in nakaže davčno terjatev prvi omenjeni državi, ta davčna terjatev ni več:
a)
pri zaprosilu po tretjem odstavku davčna terjatev prve omenjene države, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji, in dolžnik takrat po zakonodaji te države pobiranja ne more preprečiti, ali
b)
pri zaprosilu po četrtem odstavku davčna terjatev prve omenjene države, za katero ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev pobiranja,
pristojni organ prve omenjene države o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države in glede na izbiro druge države prva omenjena država začasno ali trajno umakne svoje zaprosilo.
9.
V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da:
a)
izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
b)
izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom;
c)
nudi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, odvisno od primera, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi;
d)
nudi pomoč v tistih primerih, kadar je upravno breme te države nedvomno nesorazmerno koristi, ki bi jo imela druga država pogodbenica.«.