Sklep o tehnikah upravljanja sredstev investicijskega sklada

Vsa sredstva, ki jih investicijski sklad prejeme iz naslova tehnik upravljanja sredstev ali sklepanja poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na trgu institucionalnih vlagateljev (v nadaljnjem besedilu: OTC izvedeni finančni instrumenti) se štejejo kot zavarovanje in morajo izpolnjevati pogoje iz tega sklepa.

Družba za upravljanje mora sprejeti, izvajati in ustrezno dokumentirati politiko prejetih zavarovanj.

Zavarovanje, ki ga investicijski sklad prejeme iz naslova tehnik upravljanja sredstev ali sklepanja poslov z OTC izvedeni finančni instrumenti, mora izpolnjevati naslednja merila:

instrument, prejet v zavarovanje, mora biti visoko likviden. Z njim se mora trgovati na organiziranem trgu ali večstranskem sistemu trgovanja s transparentnim določanjem cen, tako da ga je mogoče hitro prodati po ceni, ki je blizu tisti, po kateri je bilo zavarovanje vrednoteno pred prodajo;

instrument, prejet v zavarovanje, je mogoče vrednotiti vsaj enkrat dnevno, pri čemer instrument, ki ima zelo nestanovitno ceno ni primeren za zavarovanje, razen če je njegova vrednost ustrezno znižana (angl. haircut);

instrument, prejet v zavarovanje, mora biti prvovrsten;

zavarovanja ne smejo predstavljati vrednosti papirji, katerih izdajatelj je nasprotna stranka ali z njo povezana pravna oseba;

vrednost instrumenta, prejetega v zavarovanje in uspešnost poslovanja nasprotne stranke ne smeta biti v bistveni pozitivni korelaciji;

instrumenti prejeti v zavarovanje morajo biti ustrezno razpršeni glede na državo, trg in izdajatelja. Izpostavljenost do posameznega izdajatelja iz naslova instrumentov, prejetih v zavarovanje lahko znaša največ 20 odstotkov čiste vrednosti sredstev sklada, ne glede na to od katere nasprotne stranke je prejeto zavarovanje. Ne glede na prejšnji stavek lahko prenosljivi vrednostni papirji in instrumenti denarnega trga, ki jih je izdala ali zanje jamči Republika Slovenija, njena samoupravna lokalna skupnost, država članica, njena lokalna ali regionalna skupnost, tretja država ali javna mednarodna organizacija, ki ji pripada vsaj ena država članica predstavljajo celotne zavarovanje, pri čemer morajo biti prejeti vrednostni papirji iz vsaj šestih različnih izdaj, hkrati pa vrednostni papirji ene izdaje ne smejo presegati 30 odstotkov čiste vrednosti sredstev investicijskega sklada;

tveganja povezana z upravljanjem prejetih zavarovanj, kot so operativno ali pravno tveganje, morajo biti ustrezno zajeta pri upravljanju tveganj;

instrumenti, prejeti v zavarovanje, pri katerih pride do prenosa lastninske pravice se hranijo pri skrbniku investicijskega sklada, ostali instrumenti pa morajo biti v hrambi pri nadzorovani finančni družbi, ki opravlja skrbniške storitve in ki ni povezana z osebo, ki je dala zavarovanje;

investicijski sklad lahko unovči instrumente, prejete v zavarovanje, brez predhodnega soglasja ali dovoljenja nasprotne stranke;

zavarovanj, ki niso v obliki denarja, se za račun investicijskega sklada ne sme prodati, reinvestirati ali zastaviti;

denar, prejet v zavarovanje, se lahko naloži le v netvegane naložbe v skladu z 9. členom tega sklepa;

Če je vrednost prejetih zavarovanj enaka ali večja od 30 odstotkov čiste vrednosti sredstev investicijskega sklada mora družba za upravljanje sprejeti in izvajati primerno politiko testiranja izjemnih situacij, s katero se zagotavlja redno testiranje likvidnosti v običajnih in izrednih pogojih, tako da je mogoče oceniti likvidnostno tveganje, povezano s prejetimi zavarovanji.

Politika testiranja izjemnih situacij iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vsaj:

model analize scenarijev izjemnih situacij, ki vključuje umerjanje, potrditev in analizo občutljivosti;

empirični pristop k oceni učinkov, vključno s testiranjem za nazaj ocen likvidnostnega tveganja;

pogostost poročanja in omejitve/dovoljene meje izgube;

ukrepe za zmanjševanje izgube, vključno s politiko odbitkov pri vrednotenju in varovanjem pred tveganjem nastanka vrzeli.

Družba za upravljanje mora sprejeti, izvajati in ustrezno dokumentirati politiko odbitkov pri vrednotenju, prilagojeno posamezni vrsti sredstev, prejetih v zavarovanje, tako da je za posamezno vrsto sredstev jasno utemeljena uporaba oziroma opustitev uporabe odbitkov. Pri oblikovanju politike odbitkov pri vrednotenju mora upoštevati značilnosti sredstev, prejetih kot zavarovanje, kot so bonitetna ocena ali nestanovitnost cen, in rezultate testov izjemnih situacij, izvedene v skladu s četrtim odstavkom tega člena.