(1)
Zavarovanec, ki je zdravstveno zavarovan pri pristojnem nosilcu ene pogodbenice, ima pravico do nujnih zdravstvenih storitev tudi med začasnim bivanjem na ozemlju druge pogodbenice.
(2)
Če je že nastal zavarovalni primer, mora zavarovanec pridobiti soglasje pristojnega nosilca pred začasno spremembo prebivališča. Soglasje se lahko odkloni zaradi zdravstvenega stanja, lahko pa se da tudi naknadno, če zaradi utemeljenih razlogov predhodno ni bilo zahtevano.
(3)
Zavarovanec, ki je zdravstveno zavarovan pri pristojnem nosilcu ene pogodbenice in ima stalno prebivališče na ozemlju druge pogodbenice, je v breme pristojnega nosilca upravičen do storitev nosilca v kraju bivanja po zakonodaji, ki velja za tega nosilca.
(4)
Za storitve večje vrednosti (ortopedski in drugi pripomočki) je potrebno predhodno soglasje pristojnega nosilca, razen če bi bilo zaradi odložitve storitve ogroženo življenje ali zdravje zavarovanca.
(5)
Zavarovanec, ki je zdravstveno zavarovan pri pristojnem nosilcu ene pogodbenice in mu je ta odobril, da se napoti na ozemlje druge pogodbenice zaradi zdravljenja, ki ga zahteva njegovo zdravstveno stanje, ima na ozemlju druge pogodbenice pravico do zdravstvenih storitev po zakonodaji te pogodbenice in v breme pristojnega nosilca.
(6)
Dajatve zdravstvenega zavarovanja izplačuje pristojni nosilec v svoje breme in po svoji zakonodaji.
(7)
Določbe prvega do šestega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za družinske člane zavarovanca.