Obremenitev območja s hrupom kot posledice emisije vira hrupa je treba na podlagi meritev hrupa izračunati za vse za območje značilne smeri širjenja hrupa.
Kraj imisije za določitev obremenitve iz prejšnjega odstavka se na nepozidani površini, kjer ni zgradb z varovanimi prostori, izbere 1,2 do 1,5 m od tal na geometrijski sredini površine, ki ni porasla z drevesi in tako, da so naravne ali grajene prepreke širjenja hrupa od sredine površine oddaljene vsaj 3,5 m.
Če je nepozidana površina iz prejšnjega odstavka v I. območju, se ne glede na določbe prejšnjega odstavka kraj imisije izbere na tistem delu te površine, kjer je obremenitev območja zaradi vira hrupa največja.
Kraj imisije za določitev obremenitve iz prvega odstavka tega člena se ne glede na občutljivost posameznega območja za učinke hrupa izbere v primerih, da so med krajem imisije in krajem vira hrupa samo kmetijska, gozdna, vodna ali zemljišča znotraj ureditvenega območja naselij, ki se jim ohrani primarna namenska raba, tako, da je razdalja med krajem imisije in krajem vira hrupa 500 m ali več, če zaradi naravnih ovir hrupa na razdalji 500 m ni možno ugotavljati. Če posebni predpisi za posamezen vir hrupa ne določajo drugače, se za kraj vira hrupa šteje kraju imisije najbližja točka funkcionalnega zemljišča vira hrupa.
Če je največja možna razdalja na zemljiščih iz prejšnjega odstavka manjša od 500 m se hrup na teh zemljiščih ne ugotavlja.
Kraj imisije za določitev obremenitve iz prvega odstavka tega člena se na pozidanem območju, kjer je ena ali več zgradb z varovanimi prostori, izbere na višini 1,2 do 1,5 m od tal za vsako smer širjenja hrupa na nepozidanem delu površine, kjer ni dreves in tako, da so naravne ali grajene prepreke širjenja hrupa od kraja imisije oddaljene vsaj 3,5 m.
Če v smeri širjenja hrupa med virom hrupa in najbližjo zgradbo iz prejšnjega odstavka ni nepozidane površine ali je ta zgradba od kraja vira hrupa oddaljena manj kot 25 m ali zaradi topografije terena ni mogoče izbrati kraja imisije na način iz prejšnjega odstavka, se kraj imisije izbere najmanj 3,5 m od zgradbe na višini od 1,2 do 1,5 m od tal. Če oddaljenosti kraja imisije od zgradbe iz prejšnjega stavka ni mogoče zagotoviti, je treba meriti hrup zunaj zgradbe v višini pritličja, 0,5 m pred odprtim oknom na njegovi sredini.
Če je zgradba iz prejšnjega odstavka enonadstropna, je treba meriti hrup tudi v višini prvega nadstropja in če je večnadstropna, tudi v njenem prvem in najvišjem nad- stropju.
Meritev hrupa v nadstropjih zgradbe iz prejšnjega odstavka se izvede na način, določen s predpisom o hrupu v naravnem in življenjskem okolju.
Način izbora kraja imisije iz prejšnjih odstavkov tega člena velja tudi za vir hrupa, za katerega poseben predpis določa za izračun obremenitve okolja s hrupom namesto meritve ravni hrupa meritve drugih veličin.