50. člen
(višina nadomestila)
(1)
Znesek nadomestila ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje upravičenih stroškov, ki so nastali pri izpolnjevanju obveznosti javne službe, ob upoštevanju ustreznih prihodkov in primernega dobička.
(2)
Višina nadomestila se določi tako, da se stroškom, ki nastanejo z izvajanjem javne službe, prištejejo primeren dobiček in stroški financiranja ter odštejejo vsi prihodki pri izvajanju javne službe. Razlika predstavlja višino nadomestila.
(3)
Primeren dobiček iz prvega odstavka tega člena predstavlja največ višino obrestne mere na državne vrednostne papirje primerljive ročnosti glede na koncesijsko pogodbo, povečano za največ 2%.
(4)
Upravičeni stroški iz prvega odstavka tega člena so:
a)
neposredni stroški v zvezi z izvajanjem javne službe:
-
energija,
-
amortizacija vozil in opreme,
-
amortizacija opreme v vozilih,
-
vzdrževanje vozil,
-
stroški dela voznega osebja,
-
zavarovanja vozil,
-
parkiranje in avtobusne postaje;
b)
splošni stroški:
-
stroški dela (brez voznega osebja),
-
stroški materiala,
-
stroški storitev,
-
amortizacija osnovnih sredstev (brez vozil in opreme v vozilih),
-
stroški financiranja in primeren dobiček.
(5)
Glede delitve splošnih stroškov in presojanja objektivne upravičenosti sodil, ki služijo razporejanju prihodkov, odhodkov, sredstev in obveznosti do njihovih virov in temeljijo na načelih stroškovnega računovodstva, je potrebno upoštevati določbe tretjega odstavka 8. člena Zakona o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 53/07 in 65/08).
(6)
Višina letnega nadomestila se določi v koncesijski pogodbi na podlagi zneska, ki ga je navedel koncesionar v svoji vlogi in je bil usklajen v postopku pogajanj.
(7)
Tako določena višina letnega nadomestila se prilagodi le iz razlogov in na način, določen v 54. do 59. členu te uredbe.