(1)
Če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom določeno drugače.
(2)
Če z uporabo prvega odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te pogodbenice upošteva za svoje državljane tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi.
(3)
Zavarovalne dobe, dopolnjene v drugi pogodbenici, se upoštevajo le v dejanskem trajanju.
(4)
Če je po pravnih predpisih ene pogodbenice pravica do določenih dajatev pogojena z dopolnitvijo zavarovalne dobe pri opravljanju določenega poklica ali dela ali v določenem poklicu, za katerega obstaja poseben sistem, nosilec te pogodbenice upošteva tudi zavarovalno dobo, ki je po pravnih predpisih druge pogodbenice dopolnjena pri opravljanju določenega poklica ali dela ali v ustreznem sistemu.
(5)
Če po pravnih predpisih ene pogodbenice zavarovalna doba ali določeno dejansko stanje podaljša obdobje, v katerem mora biti za uveljavitev pravice do dajatve dopolnjena zavarovalna doba, se to obdobje podaljša z dopolnitvijo ustrezne zavarovalne dobe ali z upoštevanjem določenega dejanskega stanja (prejemanje pokojnine, dajatve za primer bolezni, poškodbe pri delu, brezposelnosti) v drugi pogodbenici.