Projekt za pridobitev dovoljenja za graditev avtoceste mora vsebovati tudi krajinsko-ureditveni načrt in mora upoštevati naslednje pogoje za urbanistično, arhitekturno in krajinsko oblikovanje:
Vse odbojne ograje na avtocesti so v kovinski izvedbi in ne presegajo višine 0,75 m, ločilni pas med srednjima ograjama je zatravljen.
Vsi objekti na avtocesti, zlasti premostitveni, morajo biti arhitekturno oblikovani in usklajeni s krajinsko podobo prostora.
Pri arhitektonskem in urbanističnem oblikovanju cestninske postaje in celotnega priključka je treba upoštevati krajinske značilnosti (turistično ponudbo območja, naravne in kulturne znamenitosti).
Kjer trasa preseka gozdne površine, se najmanj v pasu 10 m od useka s spodnjo bermo ali najmanj 10 m od skrajnega roba cestišča sanira in oblikuje nov gozdni rob. V tem območju se odstrani bor (če gozdar ne odredi drugače) in po potrebi dosadijo avtohtoni listavci, tako da se zagotovi postopna navpična členitev vegetacije.
Detajlno reliefno oblikovanje in zasaditveni načrti morajo biti izdelani in izvedeni v skladu s pogoji lokacijskega načrta in morajo upoštevati krajinske značilnosti prostora. Nove zasaditve se v največji možni meri navezujejo na obstoječo vegetacijo. Nove skupine drevnine in ureditve morajo biti v skladu z obstoječim krajinskim vzorcem.
Vegetacija se odstrani le tam, kjer je to nujno potrebno.
Reliefno oblikovanje nasipov se izvede v skladu z obstoječo morfologijo terena, tako da se spodnji del nasipa zaokroži, v vrtači pa se zaokrožitev nasipa prilagodi njeni obliki tudi v stranskih delih.
Pri zasipavanju vrtač je treba najprej odstraniti in ustrezno shraniti humusno plast in jo po končanem nasipu spet razgrniti.
Spodnje berme usekov se zasadijo z avtohtonimi listavci. Uporabi se drevje nižje rasti in grmovnice.
Zgornje zaokrožitve usekov niso gladke in enakomerne, da bo možna hitrejša zarast. Če je kamnina stabilna, zgornje zaokrožitve nižjih usekov niso potrebne.
Zgornje zaokrožitve in posneti robovi se v skladu z ureditveno situacijo zatravijo ali zasadijo z nižjimi grmovnicami.
Pri obdelavi stene usekov s spodnjo bermo se pušča naravni lom skale. Nakloni skalnih usekov s spodnjo bermo so lahko različni, in če dopušča stabilnost kamnine, tudi strmejši od 3:1, tako da ostane skala gola.
Pobočja razprtih usekov se zatravijo in mestoma zasadijo z drevjem in grmovjem na način, kot je predvideno v ureditveni situaciji.
Pobočja nasipov se zatravijo in mestoma zasadijo z drevjem in grmovjem na način, kot je predvideno v ureditveni situaciji.
Nakloni nasipov in razprtih usekov se prilagajajo konkretni situaciji v prostoru, vendar pa načeloma niso strmejši od 1:1.5.
V km 3,640 do 3,760 se izvede preoblikovanje širšega območja – do vključno stare opuščene magistralne ceste v skladu z ureditveno situacijo.
Na začetku in na koncu usekov se izvede zaokrožitev v skladu z reliefnimi značilnostmi terena.
Usedalniki so pokriti, zaprtega tipa, z revizijskimi jaški. Pri umestitvi v prostor se upoštevajo obstoječe in predvidene reliefne razmere. Umestitev ponikovalnika upošteva oblikovanost vrtače. Po končanih delih se območje nad ponikovalnikom zatravi.
Pri zasnovi zasaditve se uporabijo obstoječi sklopi vegetacije, tako da se dosadi izkrčen del gozda v ustrezno obliko ali pa se dosadijo manjše skupine drevnine za zmanjšanje vidne izpostavljenosti usedalnika. Za izvedbo servisne ceste se po možnosti uporabi trasa obstoječe poti. Servisna cesta in dostop do usedalnika sta zatravljena ali peščena. Izvede se s čim manj nasipi in useki. Zaščitna ograja ograjuje zgolj objekt usedalnika, ponikovalniki in jaški pa so zunaj območja ograje.
Jaški med usedalnikom in ponikovalnikom se izvedejo kot podzemni. Pri površinskem odtoku se oblikujejo kot kamnite zložbe brez uporabe betona. Zasaditev ne omejuje servisnega dostopa do usedalnika in možnosti popravil jaškov in ponikovalnikov.
Opuščeni deli magistralne ceste se reliefno preoblikujejo in zatravijo oziroma zasadijo.