Za 89. členom se dodata novi podpoglavji 8.4.1. in 8.4.2., ki se glasita:
89.a člen
(Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije)
Banka, ki uporablja notranji model za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje za dolžniške finančne instrumente, mora vzpostaviti pristop, ki pri izračunu upošteva tudi tveganje neplačila in migracije za pozicije v trgovalni knjigi, ki preseže tveganje neplačila, zajeto v izračunu tvegane vrednosti (VaR), v skladu z 88. in 89. členom tega sklepa. Banka mora dokazati, da njen pristop izpolnjuje standarde zanesljivosti, primerljive s pristopom IRB, ob predpostavki, da je raven tveganja nespremenjena, in se po potrebi prilagaja tako, da odraža vpliv likvidnosti, koncentracije, varovanja in tveganja iz opcij.
89.b člen
(Obseg pristopa)
Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije (incremental default and migration risk) mora zajeti vse pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so predmet izračuna kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje zaradi sprememb obrestnih mer, razen pozicij v listinjenju in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega neplačila. Banka lahko dosledno vključi vse lastniške finančne instrumente in izvedene finančne instrumente, ki se nanašajo na lastniške finančne instrumente, s katerimi se trguje na borzi, če dokaže Banki Slovenije, da je takšna vključitev skladna z internim načinom merjenja in upravljanja s tveganji banke. Pristop mora odražati vpliv korelacij med dogodki neplačila in dogodki migracije (default and migration events), vendar ne sme odražati učinkov diverzifikacije med dogodki neplačila in dogodki migracije na eni strani ter drugimi dejavniki tržnega tveganja na drugi strani.
89.c člen
(Parametri)
(1)
Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora meriti izgubo zaradi neplačila in migracije notranjih ali zunanjih bonitetnih ocen pri 99,9 odstotnem enostranskem intervalu zaupanja v enoletnem obdobju.
(2)
Banka mora zagotoviti, da predpostavke o korelaciji temeljijo na analizi objektivnih podatkov v konceptualno trdnem okviru. Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora ustrezno odražati koncentracije izdajateljev ter koncentracije, ki lahko nastanejo znotraj kategorij produktov in med njimi v izjemnih tržnih pogojih.
(3)
Pristop mora temeljiti na predpostavki o nespremenjeni ravni tveganja v enoletnem obdobju, pri čemer se tiste posamezne pozicije ali skupine pozicij v trgovalni knjigi, ki so v obdobju likvidnosti (liquidity horizon) prešle v položaj neplačila ali migracije, ponovno uravnotežijo (re-balanced) na koncu obdobja likvidnosti, da se doseže začetna raven tveganja. Namesto tega lahko banka dosledno uporablja predpostavko o enoletni nespremenjeni poziciji.
(4)
Banka obdobje likvidnosti določi glede na čas, potreben za prodajo pozicije ali varovanje vseh bistveno pomembnih cenovnih tveganj (price risks) v izjemnih tržnih pogojih, s posebnim poudarkom na velikosti pozicije. Obdobje likvidnosti mora odražati dejansko prakso in izkušnje v obdobjih tako sistematičnih kot idiosinkratičnih izjemnih situacij. Banka meri obdobje likvidnosti na podlagi konzervativnih predpostavk in mora biti dovolj dolgo, da prodaja ali varovanje, sama po sebi, ne bi bistveno vplivala na ceno, po kateri bi bila izvršena.
(5)
Banka pri določitvi ustreznega obdobja likvidnosti za pozicijo ali skupino pozicij upošteva najnižji prag treh mesecev.
(6)
Banka mora pri določitvi primernega obdobja likvidnosti za pozicijo ali skupino pozicij upoštevati politike, ki se nanašajo na izdelavo ocene prilagoditev vrednotenja in na upravljanje zastarelih pozicij. Če banka določi obdobje likvidnosti za skupino pozicij in ne za posamezne pozicije, morajo biti kriteriji za določanje skupine pozicij vzpostavljeni tako, da razumno odražajo razlike v likvidnosti teh pozicij. Obdobje likvidnosti mora biti daljše za koncentrirane pozicije, kar odraža daljše obdobje, ki je potrebno za likvidacijo teh pozicij. Obdobje likvidnosti za osnovne izpostavljenosti, ki jih banka namerava listiniti (securitisation warehouse), mora odražati čas za oblikovanje skupine osnovnih izpostavljenosti, prodajo in listinjenje pozicij ali za varovanje pomembnih dejavnikov tveganja v izjemnih tržnih pogojih.
(7)
Banka lahko v svoj pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije vključi varovanja pred tveganji. Banka lahko pobota dolge in kratke pozicije samo, če se nanašajo na isti finančni instrument. Banka učinke varovanja pred tveganji ali razpršenosti, povezane z dolgimi in kratkimi pozicijami, ki se nanašajo na različne finančne instrumente ali na različne vrednostne papirje istega izdajatelja, ter dolgimi in kratkimi pozicijami različnih izdajateljev, prizna šele po natančnem modeliranju bruto dolgih in bruto kratkih pozicij v različnih instrumentih. Banka mora upoštevati učinke pomembnih tveganj, ki lahko nastanejo v intervalu med zapadlostjo varovanja in obdobjem likvidnosti, pa tudi možnost pomembnih bazičnih tveganj pri strategijah varovanja po produktu, stopnji nadrejenosti v strukturi kapitala, notranji ali zunanji bonitetni oceni, datumu izdaje in drugih razlikah v finančnih instrumentih. Banka mora upoštevati varovanje samo do mere, ki ga je še naprej možno vzdrževati ne glede na to, da se dolžnik približa položaju neplačila ali drugemu dogodku.
(8)
Za pozicije trgovalne knjige, ki so varovane preko strategij dinamičnega varovanja pred tveganji (dynamic hedging strategies), je mogoče ponovno uravnotežiti varovanje znotraj obdobja likvidnosti varovane pozicije pod pogojem, da banka:
(i) dosledno modelira ponovno uravnoteženje varovanja preko ustrezne skupine pozicij trgovalne knjige;
(ii) dokaže, da vključitev ponovnega uravnoteženja prinaša boljši način merjenja tveganja;
(iii) dokaže, da so trgi za finančne instrumente, ki služijo kot varovanje, dovolj likvidni, da omogočajo ponovno uravnoteženje tudi v obdobjih izjemnih situacij. V izračunu kapitalske zahteve morajo biti upoštevana vsa preostala tveganja, ki izhajajo iz dinamičnih strategij varovanja pred tveganji.
(9)
Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora odražati nelinearni vpliv opcij, strukturiranih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in drugih pozicij s pomembnim nelinearnim obnašanjem glede na spremembe cen. Banka mora upoštevati tudi tveganje samega modela v zvezi z vrednotenjem in oceno cenovnih tveganj, povezanih s takšnimi produkti.
(10)
Pristop za zajetje presežnih tveganj neplačila in migracije mora temeljiti na objektivnih in posodobljenih podatkih.
89.d člen
(Ovrednotenje notranjega modela)
(1)
Banka mora kot del neodvisnega pregleda svojega sistema merjenja tveganja in ovrednotenja notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, v povezavi s pristopom za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije zlasti:
(i) zagotoviti, da je njen pristop modeliranja korelacij in sprememb cen primeren za njen portfelj, vključno z izbiro in utežmi dejavnikov sistematičnega tveganja;
(ii) izvajati več različnih testov izjemnih situacij, vključno z analizo občutljivosti in analizo scenarijev, za kvalitativno in kvantitativno oceno sprejemljivosti pristopa, posebej glede obravnave koncentracij. Takšni testi ne smejo biti omejeni na niz preteklih dogodkov;
(iii) zagotoviti ustrezno kvantitativno ovrednotenje, ki vključuje ustrezne primerjave z notranjim modelom.
(2)
Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora biti skladen z metodologijami banke za upravljanje s tveganji glede ugotavljanja, merjenja in obvladovanja tržnih tveganj.
89.e člen
(Dokumentacija)
Banka mora dokumentirati svoj pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije tako, da zagotovi preglednost predpostavk o korelaciji in drugih predpostavk o modeliranju.
89.f člen
(Notranji pristopi, ki temeljijo na različnih parametrih)
Če banka uporablja pristop za zajetje presežnih tveganj neplačila in migracije, ki ni skladen z vsemi zahtevami določenih v 89.a do 89.e členu tega sklepa, vendar je skladen z metodologijami banke za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje tveganj, mora dokazati, da njen pristop zagotavlja kapitalsko zahtevo, ki je najmanj tako visoka, kot če bi temeljila na pristopu, ki bi v celoti izpolnil zahteve 89.a do 89.e člena tega sklepa.
89.g člen
(Pogostost izračuna)
Banka mora izračune za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije izdelati najmanj enkrat tedensko.
(1)
Banka lahko za izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo namesto uporabe določb devetega odstavka 28.a člena tega sklepa uporablja notranji pristop, če ima dovoljenje Banke Slovenije za uporabo notranjega modela za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje.
(2)
Notranji pristop mora ustrezno zajemati vsa cenovna tveganja pri 99,9 odstotnem enostranskem intervalu zaupanja v enoletnem obdobju pod predpostavko nespremenjene ravni tveganja, in da se po potrebi prilagaja z upoštevanjem vpliva likvidnosti, koncentracij, varovanja in tveganja iz opcij. Banka lahko v notranji pristop vključi vse pozicije, ki so upravljane skupaj s pozicijami trgovalnega portfelja s korelacijo in jih lahko tudi izključi iz pristopa iz 89.a člena tega sklepa.
(3)
Kapitalska zahteva za vsa cenovna tveganja, izračunana z notranjim pristopom, ne sme biti manjša od 8 % kapitalske zahteve, ki bi bila izračunana na podlagi devetega odstavka 28.a člena tega sklepa za vse pozicije v trgovalnem portfelju s korelacijo.
(4)
Banka mora ustrezno zajeti zlasti naslednja tveganja:
(a)
skupno tveganje, ki nastane zaradi večih neplačil, vključno z določanjem vrstnega reda neplačil pri tranširanih produktih (tranched products);
(b)
tveganje spremembe kreditnega razmika, vključno z učinki game in navzkrižne game;
(c)
nestanovitnost impliciranih korelacij, vključno z navzkrižnim učinkom med razmiki in korelacijami;
(d)
bazično tveganje, ki zajema:
-
osnovo med razmikom indeksa in tistimi razmiki pozicij, ki izhajajo iz posamičnih izpostavljenosti, ki sestavljajo (ta) indeks;
-
osnovo med implicirano korelacijo indeksa in korelacijo posebej prilagojenih portfeljev (bespoke portfolios);
(e)
nestanovitnost stopnje poplačljivosti (recovery rate volatility) glede na to, da stopnja poplačljivosti vpliva na ceno tranš;
(f)
tveganje zaradi nastale razlike pri varovanju (the risk of hedge slippage) in potencialnih stroškov zaradi ponovnega uravnoteženja varovanj do mere, da trden sistem merjenja tveganja zajema učinke iz dinamičnega varovanja.
(5)
Za namene tega člena banka mora imeti na razpolago dovolj tržnih podatkov, da zagotovi, da s svojim pristopom v celoti zajema najpomembnejša tveganja za te izpostavljenosti, v skladu z zahtevami iz četrtega odstavka tega člena. Banka na podlagi testiranja za nazaj ali na kakšen drug ustrezen način dokazuje, da njen način merjenja tveganj ustrezno pojasnjuje pretekle spremembe cen teh produktov in ločuje med pozicijami, ki so vključene v izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo v skladu s tem členom, od tistih, za katere ne uporablja pristopa iz prvega odstavka tega člena.
(6)
Na portfeljih, vključenih v izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo, mora banka redno izvajati vrsto posebnih in vnaprej določenih scenarijev izjemnih situacij. Banka na podlagi teh scenarijev analizira vplive izjemnih situacij na stopnje neplačila, stopnje poplačljivosti, kreditne razmike in korelacije v dnevnem stanju dobičkov in izgub (P/L) enote za trgovanje s korelacijo (correlation trading desk). Banka uporablja takšne scenarije vsaj enkrat tedensko in vsaj četrtletno poroča Banki Slovenije o rezultatih, vključno s primerjavami izračuna kapitalske zahteve v skladu s tem členom. Če rezultati testiranja izjemnih situacij pokažejo pomembno višjo kapitalsko zahtevo, mora banka nemudoma, vendar najpozneje v petih delovnih dneh, o teh rezultatih testiranja obvestiti Banko Slovenije. V tem primeru Banka Slovenije odloči, ali je potrebno zahtevati dodatni kapital preko obsega minimalnega kapitala iz 136. člena oziroma 248. člena ZBan-1.
(7)
Banka mora izračunati kapitalsko zahtevo, ki zajema vsa cenovna tveganja, vsaj tedensko.«.