Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena:
Struga reke Ljubljanice z njenimi bregovi oziroma vodno zemljišče reke Ljubljanice je od izvirov pri Vrhniki in Verdu do Špice v Ljubljani, vključno s suho strugo stare Ljubljanice ter zemljiščem med staro in novo rečno strugo, izjemno bogato arheološko najdišče, z najdbami, ki segajo od mezolitika, skozi vso prazgodovino, rimsko dobo in zgodnji srednji vek, vse do vključno novega veka. Pisni viri in ostaline starih lesenih plovil izpričujejo kontinuiteto pomembne rečne plovbe od antike in vse do modernega časa, vendar se mitsko izročilo in snovne ostaline nanašajo tudi že na prazgodovinska predkovinska in kovinska obdobja ter opozarjajo na prastaro prisotnost trgovinskih stikov na velike daljave. Številne votivne najdbe opozarjajo na prisotnost staroselsko – rimskih vodnih kultov, dokazana so čaščenja boginje Aequorne ter bogov Neptuna in Aheloja. Kulturnozgodovinski predmeti iz srednjega in novega veka pomenijo dragocena pričevanja o življenju in navadah tako lokalnega prebivalstva in čolnarjev kot premožnih meščanov ter fevdalcev, ki so jim bili namenjeni prav luksuzni izdelki. Vpetost Ljubljanice kot nekdanje vitalne trgovinsko – prometne žile v bogato kulturno krajino kotline Ljubljanskega barja pomeni svojevrsten fenomen, ki zaradi redke ohranjenosti in s tem obogatitve celotnega jugovzhodno alpskega kulturnega prostora daleč presega državne meje.