11. člen
(pločniki, prehodi za pešce in javne površine)
(1)
Če je pločnik ali druga površina za pešce neposredno ob vozišču morata biti vozišče in pločnik ali druga površina za pešce medsebojno višinsko ločena. Če ju višinsko ni mogoče ločiti, mora biti razmejitvena označba med njima taktilno in vizualno zaznavna.
(2)
Prehodi za pešce morajo biti izvedeni na dvignjeni ploščadi ali s poglobljenimi robniki in opremljeni s standardnimi taktilnimi oznakami.
(3)
Na območjih za pešce in območjih umirjenega prometa je treba zagotoviti možnosti orientacije za slepe in slabovidne.
(4)
V naseljih morajo biti semaforizirani prehodi za pešce opremljeni tudi z zvočno signalizacijo (zvočnimi moduli za slepe in slabovidne).
(5)
Območja skupnega prometnega prostora morajo biti opremljena s kompleksnim taktilnim vodenjem.
(6)
V križiščih in krožnih križiščih v naseljih, kjer se osi cestnih krakov ne sekajo pod pravim kotom, kjer se seka več cest, kjer so prehodi za pešce zaradi večjega števila prometnih pasov in kolesarskih stez dolgi oziroma ločeni z otoki ali kjer je zaradi drugih vzrokov orientacija ljudi z okvarami vida lahko otežena, se zahteva kompleksno taktilno vodenje.
(7)
Kjer v naselju kolesarski pas na pločniku razdeli pločnik na dva dela in je pešcem dovoljeno prehajanje z enega na drugi del, se rob kolesarskega pasu označi z vzdolžno označbo, ki mora biti izvedena z reliefno črto (rebrasta debeloslojna označba, ki nakazuje smer prehoda čez vozišče in je določena v standardu SIST 1186), tlakovano ločilno črto, taktilnim opozorilnim pasom ali pasom iz drugih materialov, ki imajo taktilne lastnosti.
(8)
Pri avtobusnih postajališčih, kjer poteka kolesarski pas ali steza za čakališčem, se prehod za pešce preko kolesarskega pasu ali steze označi s talnimi taktilnimi oznakami.