11. člen
Začasno opravljanje drugega ali dodatnega dela
(1)
Po nalogu delodajalca je delavec dolžan začasno opravljati drugo delo, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, pod pogoji, navedenimi v tem členu.
(2)
Zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela se delavcu lahko začasno odredi delo, za katerega se zahteva največ dve ravni nižja izobrazba, kot se zahteva za delo, ki ga opravlja po pogodbi o zaposlitvi.
(3)
Delavec je dolžan opravljati drugo delo predvsem v sledečih primerih (našteto primeroma):
-
višje sile (naravnih ali drugih nesreč, pri katerih je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje),
-
reševanja človeških življenj in zdravja,
-
nenadnega kvara surovin in materiala, ki povzroča popolni ali delni zastoj delovnega procesa, ter v primeru okvare delovnih naprav in obratov,
-
nadomeščanja začasno odsotnega delavca,
-
če je delo nujno potrebno opraviti, da se prepreči večja škoda,
-
ob nenadnih okvarah delovnih naprav, ki so bistvenega pomena za neprekinjeni proizvodni proces,
-
odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, za čas trajanja odpovednega roka,
-
doseganja boljše izkoriščenosti kapacitet,
-
v času ugotovljene začasne nezmožnosti za opravljanje dela.
(4)
O obstoju pogojev iz tretjega odstavka tega člena in o smotrnosti odreditve dela odloča delodajalec.
(5)
Delavec je dolžan opravljati drugo delo, dokler obstajajo razlogi, navedeni v tem členu, vendar pa največ 45 dni za posamezno odreditev.
(6)
Sklep o odreditvi drugega dela sprejme poslovodni organ ali od njega pooblaščeni delavec.
(7)
Delavec prejme v vseh primerih odreditve drugega dela enako plačo, kot jo prejema na svojem delovnem mestu oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša.