TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo akontacijo za kritje stroškov kot terjatev tožene stranke do delavca, češ, da je šlo le za vnaprejšnje plačilo dnevnic. Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da je tožnik pred vsako potjo prejel akontacijo za stroške, ki jih je imel v zvezi s prevozi (cestnine, vinjete, parkirnine, gorivo) ter da se je presežek akontacije nad dejanskimi stroški, ki pa so bili vedno nižji, poračunal na račun dnevnic. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni trdila, da je bila akontacija dana tožniku kot vnaprejšnje plačilo dnevnic, tj. stroškov prehrane tožnika na službenem potovanju, ampak z namenom kritja navedenih stroškov prevoza. Presežek akontacije nad dejanskimi stroški prevoza tako ni predstavljal delne izpolnitve tožnikove terjatve za plačilo dnevnic, ampak bi ta znesek tožena stranka od tožnika lahko zahtevala nazaj. Ker gre za terjatev tožene stranke do tožnika (za vračilo presežka akontacije), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka za pobot te svoje terjatve s tožnikovo terjatvijo za plačilo dnevnic potrebovala pisno soglasje tožnika. Ker ga ni imela, izvedeni pobot ni bil zakonit, zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo plačilo dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi nevrnjene akontacije stroškov prevoza ni dobil plačanega. Ker tožena stranka ni imela tožnikovega pisnega soglasja, ni bil zakonit niti pobot drugih terjatev tožene stranke (iz naslova plačila GSM storitev, izpita iz temeljne kvalifikacije, delovnega dovoljenja, bivalne vize, voznikove kartice in stroškov hitre pošte). Zato je tožbeni zahtevek iz naslova plačil dnevnic utemeljen.