»7.a člen
(meritev onesnaževal v ostankih)
(1)
Upravljavec, ki uporablja ali daje na trg lesne ostanke iz prve alineje 1. točke tretjega odstavka 5. člena te uredbe in biomasne ostanke iz prve alineje drugega odstavka 6. člena te uredbe, mora zagotoviti izvajanje meritve nevarnih snovi v teh ostankih.
(2)
Meritev nevarnih snovi v ostankih se mora opraviti:
(3)
Meritev nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka lahko izvaja le pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je za to akreditiran po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za določanje onesnaževal iz priloge 4 te uredbe.
(4)
Upravljavec iz prvega odstavka tega člena mora rezultate opravljenih meritvah nevarnih snovi skladno z drugim odstavkom tega člena hraniti najmanj pet let in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanje.
(5)
Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena ni treba izvajati meritve:
(6)
Če vsebnost nevarnih snovi v lesnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so za male kurilne naprave določene v prvi alineji 1. točke tretjega odstavka 5. člena te uredbe, se lahko ti ostanki štejejo kot biomasni ostanki, ki se uporabljajo v srednji kurilni napravi, če ne presegajo mejnih vrednosti iz prve alineje drugega odstavka 6. člena te uredbe. Če vsebnost nevarnih snovi v biomasnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so določene v prvi alineji drugega odstavka 6. člena te uredbe, se ti ostanki štejejo za odpadke.«.