NPSV – Nacionalni program socialnega varstva...

1442. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (NPSV)

Na podlagi drugega odstavka 2. člena zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94 – odločba US, 1/99 in 41/99) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 28/96, 26/97) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. marca 2000 sprejel

N A C I O N A L N I P R O G R A M
socialnega varstva do leta 2005 (NPSV)

I. UVOD

Temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot socialne države je usklajen gospodarski in socialni razvoj.

Strategijo socialnega razvoja usmerja socialna politika kot sklop ciljev, ukrepov in drugih instrumentov, ki jih država razvija in uporablja z namenom, da bi posamezniki in skupine prebivalstva lahko zadovoljevali svoje osebne in skupne interese ter delovali kot polnopravni in enakopravni člani družbe in države.

Socialno politiko v ožjem smislu opredeljujejo ukrepi za zagotavljanje socialne varnosti posameznika. Socialno varnost določajo načela, pravila in dejavnosti, ki posamezniku omogočajo, da se vključi in ostane vključen v družbeno okolje in v njem aktivno deluje. Pri tem država zagotavlja materialne in socialne pravice, posameznik pa prispeva v obliki davkov in drugih obveznih dajatev.

Osnovna načela in izhodišča socialne varnosti v Sloveniji so:

-

Posameznik si mora socialno varnost zase in za svojo družino načeloma zagotoviti sam. Naloga države je, da za to ustvari ustrezne pogoje.

-

Država v okviru proračuna in celote javnofinančnih sredstev oblikuje državni socialni program, ki vsebuje denarne prejemke, storitve in ustrezno institucionalno mrežo.

-

Proti znanim in predvidljivim tveganjem se organizira obvezno socialno zavarovanje. Država zagotavlja socialno varnost tistim posameznikom, ki si je ne morejo zagotoviti sami.

Ukrepe za zagotavljanje socialne varnosti, temelječe na navedenih izhodiščih, sprejema država na različnih področjih družbenega življenja.

Glavna podlaga socialne varnosti je splošni ekonomski položaj posameznika. Zato so temeljni ukrepi socialne politike usmerjeni v ustvarjanje potrebnih pogojev, ki bodo omogočali, da bodo posamezniki lahko socialno varnost sebi in svoji družini zagotavljali sami. To so zlasti ukrepi, s katerimi država zagotavlja regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela, izobraževanja in štipendiranja, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstvenega varstva, davčne politike in na drugih področjih, ki vplivajo na posameznikov socialni položaj. Vsi navedeni ukrepi temeljijo na izhodiščih aktivne socialne politike.

Področje socialnega varstva je eden od sklopov socialne varnosti in temelji na socialni pravičnosti, solidarnosti ter na načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik. Temeljno izhodišče ukrepov na področju socialnega varstva je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter preprečevanje socialne izključenosti.

Socialno varstvo predstavlja sistem ukrepov, namenjenih preprečevanju in razreševanju socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, ki se zaradi različnih razlogov znajdejo v socialnih stiskah in težavah ali v rizičnih življenjskih situacijah. Zaradi tega ne morejo avtonomno sodelovati v družbenem okolju in so prikrajšani pri zadovoljevanju svojih socialnih potreb ter pri zagotavljanju temeljnih človekovih pravic. Njihov položaj in pravice urejajo zakoni.

Sistem storitev in dajatev, ki jih razvija in zagotavlja socialno varstvo, je namenjen posebnemu varstvu najbolj ranljivih skupin prebivalstva ter zagotavljanju pomoči pri preživetju tistim, ki so brez sredstev za preživljanje in trajno nezmožni za delo ali si ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje iz razlogov, na katere ne morejo vplivati.

Državni zbor Republike Slovenije z Nacionalnim programom socialnega varstva do leta 2005 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) določa:

-

cilje in ukrepe, ki jih bo na tem področju socialne politike uveljavljala država do leta 2005, ter strategije za doseganje zastavljenih ciljev socialnega varstva za to razvojno obdobje,

-

vrste in obseg storitev, ki bodo zagotavljane prebivalcem pod enakimi pogoji po načelih javne službe ter vrste in obseg drugih storitev, ki jih bo država spodbujala in sofinancirala iz proračunskih sredstev;

-

socialnovarstvene dajatve, s katerimi bo zagotavljano preživljanje gmotno ogroženim posameznikom, družinam in posebnim skupinam prebivalstva,

-

usmeritve za načrtovanje aktivnosti, s katerimi se na področju socialnega varstva srečujejo posamezni nosilci skrbi za blaginjo prebivalcev.

Nacionalni program temelji na doseženi ravni socialnega varstva prebivalstva, na ocenjenih gospodarskih in razvojnih možnostih države, opredeljenih v strategiji gospodarskega razvoja ter na že sprejetih razvojnih usmeritvah drugih področjih socialne politike, opredeljenih v Resoluciji o družinski politiki, Strategiji razvoja invalidskega varstva in v drugih dokumentih Državnega zbora Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije in priporočilih Varuha človekovih pravic.

Nacionalni program upošteva smernice in priporočila, ki jih določajo mednarodnopravni akti in sporazumi, zlasti:

1.

Konvencije in splošne ter posebne deklaracije Organizacije združenih narodov (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk idr.);

2.

Listine, kodeksi, protokoli in priporočila Evropske unije in drugih evropskih asociacij (Evropska socialna listina, Evropski kodeks o socialni varnosti, Evropska listina o socialnem in zdravstvenem varstvu, Bela knjiga Evropske socialne politike, Komunikacija Komisije EU o modernizaciji in izboljševanju socialne varnosti v EU, Amsterdamska deklaracija o socialni kakovosti v Evropi idr.);

3.

Konvencije Mednarodne organizacije dela (Konvencija št. 102 idr.);

4.

Drugi mednarodni dokumenti in priporočila (Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov idr.).

Za področje socialnega varstva je v navedenih dokumentih pomembno izražena skupna volja in obveza držav, ki so jih sprejele, da:

-

preprečujejo in odpravljajo revščino ter socialno izključenost oseb, ki si same ne morejo zagotoviti socialne varnosti z delom ali na druge aktivne načine, in drugih oseb v različnih socialnih stiskah,

-

organizirajo programe skrbi za starejše osebe, katerih delež v strukturi prebivalstva se stalno veča,

-

zagotavljajo pogoje za dostojanstvo in čimbolj neodvisen način življenja invalidov in drugih oseb, ki ne morejo same skrbeti zase,

-

skrbijo za medgeneracijsko solidarnost,

-

zagotavljajo enake možnosti obema spoloma.

Posamezni količinski kazalci, ki so v dokumentu prikazani v konkretnih številkah, so okvirni, saj predstavljajo oceno trenutnih potreb, in se bodo v času izvajanja nacionalnega programa prilagajali spremenjenim ali novim potrebam ter možnostim za njihovo uresničitev. Pogoji in finančne možnosti za uresničevanja nacionalnega programa bodo določene v okviru ukrepov ekonomske in socialne politike države za posamezno leto, z državnim proračunom. Dinamika izvajanja socialno varstvenih storitev in drugih nalog iz tega nacionalnega programa, ki bodo financirane ali sofinancirane iz javnih sredstev, bo natančneje določena s posebnim izvedbenim aktom, ki ga bo sprejel minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju s Strokovnim svetom za socialno varstvo.

II. NACIONALNI CILJI SOCIALNEGA VARSTVA

Izhodišče pri določanju nacionalnih ciljev socialnega varstva je zagotavljanje kvalitete življenja posameznikov, družin in skupin prebivalstva zlasti na področjih življenjskega standarda in osebnostnega razvoja ter preprečevanje revščine in socialne izključenosti.

Pravice do storitev in dajatev socialnega varstva se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon in po načelih socialne pravičnosti.

Določitev ciljev in strategij za njihovo uresničevanje temelji na naslednjih dejstvih:

-

število prejemnikov različnih denarnih prejemkov in drugih socialnih transferjev že dalj časa narašča,

-

razmeroma visoka stopnja brezposelnosti povzroča, da znaten del prebivalstva v najbolj aktivnem življenjskem obdobju izgublja enake možnosti za polno socialno vključenost; zlasti je zaskrbljujoča brezposelnost iskalcev prve zaposlitve in dolgotrajno brezposelnih oseb;

-

delež starejšega prebivalstva se hitro veča in bo že po letu 2000 pomembno vplival na programe zdravstva, pokojninskega in invalidskega varstva, socialnega varstva, pa tudi na razvoj odnosov v okviru družinskih skupnosti;

-

povečuje se število otrok in mladostnikov, ki doživljajo nasilje in spolne zlorabe ali se soočajo s težavami v odraščanju;

-

zaradi ekonomske negotovosti, pogojene predvsem s slabimi zaposlitvenimi in stanovanjskimi možnostmi, se pogoji za nastanek mlade družine kratkoročno ne izboljšujejo;

-

število samomorov in samomorilnih poskusov je zaskrbljujoče in se ne zmanjšuje;

-

invalidi in druge osebe s posebnimi potrebami, ne morejo enakovredno nastopati v družbenem procesu, ker jim niso vedno in povsod zagotovljeni pogoji, da bi lahko ustrezno izkoristili in razvili svoje sposobnosti;

-

povečuje se delež tistih, ki imajo težave zaradi različnih odvisnosti;

-

ženske na mnogih področjih nimajo enakih možnosti kot moški in se pogosteje znajdejo v revščini, zlasti tiste, ki same preživljajo svoje otroke;

-

možnosti uporabnikov, da bi izbirali med različnimi oblikami pomoči, so še omejene.

Navedena dejstva pogojujejo rizične življenjske situacije, ki predstavljajo samostojne problemsko programske sklope, zlasti za naslednje skupine prebivalstva:

-

materialno ogrožene osebe, ki si brez lastne krivde ne morejo zagotoviti sredstev za preživetje;

-

otroke in mladoletnike s težavami pri odraščanju in prikrajšane za normalno družinsko življenje;

-

mladostnike, ki po dokončanem šolanju ne najdejo ustrezne zaposlitve;

-

zakonce in partnerje s težavami pri medsebojnih odnosih ali pri vzgoji otrok;

-

starejše osebe, ki ne morejo skrbeti same zase;

-

invalide, ki se zaradi prikrajšanosti ali motenj v telesnem in duševnem razvoju ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo ali ne morejo razviti vseh preostalih sposobnosti;

-

osebe, ki imajo težave zaradi zasvojenosti,

-

ženske in otroke, ki so ogroženi zaradi nasilja, zaradi revščine ali brezdomstva;

-

druge socialno izključene skupine.

Do leta 2005 bodo ukrepi države usmerjeni zlasti k naslednjim socialno varstvenim ciljem:

1. cilj: Izboljšanje kakovosti življenja

Zagotoviti pogoje, ki bodo vsakomur omogočali socialno varnost in človeško dostojanstvo, pogoje, ki bodo prispevali k socialni pravičnosti, k razvijanju solidarnosti in upoštevanju različnosti ter druge pogoje, s katerimi se zagotavlja ugoden socialni položaj vseh prebivalcev in preprečujeta revščina ter socialna izključenost.

2. cilj: Zagotavljanje aktivnih oblik socialnega varstva

Posameznikom, družinam in skupinah prebivalstva, ki si ugodnega socialnega položaja ne morejo zagotoviti sami (z delom, s sistemom zavarovanj, z dohodki iz premoženja ali na druge načine), zagotoviti ne le pasivno socialno pomoč, ampak podporo za čim večjo samostojnost pri iskanju izhoda iz kriznih situacij, ter razviti podlage za uveljavljanje načela lastne odgovornosti.

3. cilj: Razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči

Zagotoviti strokovno podporo in pomoč pri preprečevanju in razreševanju socialnih stisk vsem, ki se znajdejo v rizičnih življenjskih situacijah in tistim, ki zaradi različnih razlogov niso sposobni za samostojno življenje in delo ali ne morejo uspešno delovati v svojem socialnem okolju, zagotoviti vpliv uporabnikov na izvajanje programov in storitev in jim nuditi možnost lastne izbire najustreznejše oblike pomoči.

4. cilj: Vzpostavitev in razvoj pluralnosti dejavnosti

Zagotoviti različnost programov in izvajalcev, možnosti za razvoj prostovoljnega dela, solidarnosti, dobrodelnosti in samopomoči, za uveljavitev nevladnega sektorja, zasebništva in uporabniških združenj ter jih povezati v enovit sistem socialnega varstva na nacionalni ravni.

5. cilj: Oblikovanje novih pristopov za obvladovanje socialnih stisk

Načrtno razvijati nove socialno varstvene programe, ki bodo omogočali odzivanje na spremembe socialnega položaja prebivalstva, uvajati nove metode dela in skrbeti za razvoj stroke.

III. STRATEGIJE URESNIČEVANJA ZASTAVLJENIH CILJEV

Za doseganje zastavljenih ciljev se določajo naslednje strategije:

K 1. cilju: Izboljšanje kakovosti življenja

1.

Možnosti za vzdrževanje in razvoj ugodnega socialnega položaja prebivalcev bo država zagotavljala zlasti tako, da bo skrbela za povezanost in za skladen razvoj vseh tistih razvojnih področij, ki pomembno vplivajo na socialni položaj prebivalstva. Trajna skrb bo namenjena usklajevanju programov in posameznih ukrepov na področjih dela in zaposlovanja, dohodkovne in davčne politike, vzgoje in izobraževanja, štipendijske politike, zdravstva in stanovanjskega gospodarstva ter posebnega varstva invalidov. Programi vseh navedenih področij morajo upoštevati tudi socialni položaj uporabnikov in predvideti posebne ukrepe za skupine, ki bi potrebovale drugačno obravnavo (subvencije, oprostitve itd).

Pri uresničevanju navedenega cilja bodo pomembne zlasti naslednje usmeritve:

1.1.

Najpomembnejši element socialne varnosti aktivnega prebivalstva sta delo in ustrezna zaposlitev, zato je potrebno razvijati nove ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ki bi nudili priložnost vsem iskalcem zaposlitve ter vzpodbujati delodajalce, da zaposlenim zagotovijo pogoje za varno delo ter prijazno delovno okolje.

1.2.

Cena dela mora omogočiti zaposlenim, da pod normalnimi pogoji lahko dosežejo dohodek, ki jim zagotavlja socialno varnost, tistim, ki jih morajo preživljati pa dostojno preživetje.

1.3.

Ukrepi na področju davčne politike morajo upoštevati socialne razlike in različne zmožnosti prebivalstva ter stimulirati razvoj neprofitnih dejavnosti, donatorstva in sponzoriranja socialno varstvenih programov.

1.4.

Mladim ljudem, ki so vključeni v sisteme vzgoje in izobraževanja, je treba omogočiti enake možnosti za šolanje in za osebnostni razvoj, jim dati priložnost za vključitev v ustvarjalno življenje in jim pomagati pri tem vključevanju ter pri razvijanju načel solidarnosti in strpnosti.

1.5.

Zdravje prebivalstva je odvisno od kvalitete življenja, zato se morajo programi zdravstvene preventive nujno prepletati in dopolnjevati z aktivnostmi drugih področij, ki spodbujajo zdrave načine življenja. Posebej je potrebno vzpostaviti tesnejše sodelovanje med socialnimi programi in programi, ki jih za posebne skupine prebivalstva izvajajo posamezne vrste bolnišnic, službe družinske medicine, zdravstvene nege in patronažne službe. Posebno pozornost bo treba posvetiti tudi zagotavljanju dolgotrajne nege, zlasti za starejše osebe in invalide.

1.6.

Pogojev za bivanje ni mogoče zagotavljati zgolj po tržnih načelih, zato so nujni posebni programi za zagotavljanje bivalnih pogojev ter za subvencioniranje stroškov bivanja posebej ranljivim skupinam prebivalstva.

1.7.

Invalidne osebe in druge osebe s posebnimi potrebami imajo pravico do posebnih obravnav, s katerimi se jim zagotavljajo pogoji za čim boljšo usposobitev za samostojno življenje ali njim primerno nego; posebej pa jim je treba zagotoviti pravice do enakovrednega sodelovanja v okolju ter jim omogočiti pogoje za življenje brez arhitekturnih in drugih komunikacijskih ovir.

1.8.

Gmotno ogroženim osebam, ki nimajo dohodkov za preživetje, je treba zagotoviti preživetje s sistemom socialnih pomoči, na ravni, ki bo omogočala, da bo tudi v času prejemanja pomoči njihovo življenje dostojno, hkrati pa pomoč ne bo destimulativna za delo.

2.

Kakovost življenja bomo razvijali preko razvojnih in preventivnih programov, ki bodo usmerjeni k usposabljanju ljudi za dobre medsebojne odnose, za medgeneracijsko sodelovanje in za uveljavljanje enakih možnosti obeh spolov.

3.

Raziskovati bo treba družbene vzroke, ki povzročajo socialne stiske in težave, izdelati programe za njihovo obvladovanje ter preoblikovati in dopolniti dejavnosti socialnega varstva tako, da bo pomembnejši delež sredstev, programov in kadrov namenjen socialni preventivi.

K 2. cilju: Zagotavljanje aktivnih oblik varstva

1.

Posameznim skupinam prebivalcev bo država omogočala vključevanje v posebne preventivne in druge programe socialno varstvenih storitev, s katerimi bo mogoče:

-

usposabljati zlasti mlade ljudi za opravljanje vloge odgovornega starševstva ter za dobre medosebne odnose v družini;

-

preprečevati različne vrste zasvojenosti in nasilja, zasvojenim in žrtvam nasilja pa nuditi organizirano pomoč pri premagovanju zapletenih socialnih stisk;

-

pripravljati srednjo generacijo na lastno starost in pomagati starejšim ljudem ter njihovim družinam, da z različnimi oblikami pomoči in ob podpori skupin za samopomoč, omogočijo starejšim članom čim daljše in dostojno bivanje v dotedanjem okolju;

-

omogočiti otrokom z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, v skladu z njihovimi sposobnostmi, enake možnosti vzgoje in izobraževanja;

-

zagotoviti pogoje, ki bi omogočili odraslim osebam s posebnimi potrebami neodvisno in samostojno življenje ob pomoči družine, invalidskih organizacij, drugih nevladnih organizacij in državnih služb;

-

razvijati solidarnost, dobrodelnost, samopomoč in prostovoljno delo ter občutek za drugačnost.

2.

Pomoč v obliki storitev bo imela prednost pred denarnimi oblikami.

V ta namen bo potrebno zagotoviti možnosti, ki bodo omogočale prejemnikom denarnih pomoči, da se bodo vključevali zlasti v različne programe aktivne politike zaposlovanja in v druge programe, s katerimi se lahko izboljšajo njihove možnosti za prehod iz kroga pasivnih prejemnikov socialnih podpor, v krog tistih, ki bodo pridobili možnost, da si socialno varnost zagotovijo z delom in zaposlitvijo.

3.

Prebivalcem, ki nimajo zagotovljenega minimalnega dohodka za preživetje in si ne morejo zagotoviti najnujnejših sredstev sami, iz razlogov na katere ne morejo vplivati, bo država zagotavljala preživetje na dostojni ravni s sistemom socialno varstvenih dajatev ter pri tem spodbujala upravičence, da se aktivno vključijo v razreševanje svojih težav in se zavedo lastne odgovornosti za svoj socialni položaj.

4.

Vzpostaviti bo treba pregleden sistem vseh tistih socialnih prejemkov prebivalstva, ki določajo nivo socialne varnosti ter dopolniti postopke in merila tako, da bodo denarno pomoč prejemali dejansko socialno ogroženi upravičenci, ki si sami ne morejo zagotovitvi preživetja.

K 3. cilju: Razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči

1.

Vsem, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo normalno funkcionirati v okviru primarnih socialnih mrež ali imajo zaradi starosti, invalidnosti, motenj v telesnem ali duševnem razvoju ali trajnih težav z duševnim zdravjem, omejene možnosti za delovanje v okolju, bo strokovno podporo in pomoč zagotavljal sistem strokovnih služb, dopolnjen z dejavnostmi nevladnih organizacij, civilnih združenj in posameznikov.

Socialne mreže različnih vrst se bodo razvijale tako, da bo zagotovljena čimbolj enakomerna pokritost potreb po celotni državi.

Država bo skrbela za dopolnjevanje in postopno preoblikovanje sprejemljivega dela obstoječih institucionalnih oblik pomoči v druge, ljudem prijaznejše oblike, za čim samostojnejše oblike življenja ter za večji vpliv uporabnikov storitev. Zlasti se bo zavzemala za to, da bodo izvajalci institucionalnega varstva dopolnili in razširili ponudbo svojih storitev, jih prilagodili posebnim potrebam uporabnikov, se dodatno odprli do okolja ter izvajali tudi izven institucionalne oblike varstva. Istočasno bo spodbujala in organizirala izvajanje novih oblik skrbi za posameznike in skupine tako, da bo v mrežo javne službe na podlagi koncesij vključevala različne izvajalce ter načrtno dograjevala mreže različnih storitev, ki sicer niso določene kot javna služba, jo pa dopolnjujejo in bogatijo.

2.

Prebivalcem, ki se zaradi različnih razlogov pogosteje znajdejo v rizičnih življenjskih situacijah, bo država zagotavljala posebne programe socialno varstvenih storitev in sicer:

-

vzgojno zanemarjenim in zlorabljenim otrokom bo zagotovljena učinkovita pomoč preko posebej usposobljenih strokovnih timov za krizne intervencije, z možnostjo takojšnje zaščite, če je ta nujno potrebna;

-

družinam, ki same ne zmorejo zagotoviti ugodnih pogojev za normalno odraščanje svojih otrok, bo omogočena posebna psihosocialna in socialno pedagoška pomoč, z namenom, da se ohrani družinska skupnost in da se prepreči ločitev družinskih članov;

-

zasvojenim, žrtvam nasilja in drugače trpinčenim osebam bo zagotovljena organizirana pomoč pri premagovanju zapletenih socialnih stisk in pomoč pri urejanju odnosov v okolju;

-

invalidnim in drugim osebam, s posebnimi potrebami, ki se odločijo za življenje izven družine, bo omogočena samostojnost ob pomoči invalidskih organizacij in posebnih socialnih mrež;

-

starejšim osebam, ki ne morejo same ali ob pomoči družine skrbeti za svojo oskrbo in nego, bo ponujena posebna organizirana pomoč v bivalnem okolju.

3.

Vsem, ki bodo iskali strokovno pomoč, bo treba omogočiti večjo izbiro med različnimi storitvami, postopno razviti sistem individualiziranega financiranja ter razviti mehanizme, ki bodo zagotavljali večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in na izvajanje storitev.

K 4. cilju: Vzpostavitev in razvoj pluralnosti

dejavnosti

Da bi država omogočila vzpostavitev enovitega sistema socialnega varstva, ki bo temeljil na pluralnosti programov in izvajalcev ter razvoj prostovoljnega dela, dobrodelnosti, samopomoči in donatorstva, bo skrbela za večjo neposredno finančno podporo in za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in zasebništva ter za uveljavitev dodatnih davčnih mehanizmov, ki bodo spodbujali nastajanje, razvoj in financiranje socialnih programov.

Preko podeljevanja koncesij in dovoljenj za delo ter preko stabilnejšega sofinanciranja programov bo omogočila razvoj nevladnega sektorja in zasebništva, kar bo skupaj z obstoječimi oblikami omogočilo pluralnost izvajanja storitev socialnega varstva.

Preko javnih natečajev bo podpirala nacionalne zveze in različna združenja ter druge izvajalce izven javne službe, ki svoje programe usmerjajo na rizične skupine prebivalcev in jih usposabljajo za samopomoč. Z njimi bo sklepala pogodbe o sofinanciranju programov in jim zagotavljala dolgoročnejše sodelovanje.

Država bo z vsakoletnim državnim proračunom določala delež, ki ga bo iz sredstev za socialno varstvo, namenjala za razvoj pluralnosti. Hkrati bo zagotovila, da bodo različni izvajalci povezani v enovit sistem socialnega varstva, ki bo uporabnikom omogočal informacije o vseh možnih oblikah pomoči in s tem možnost izbire. V ta namen bo vzpostavljen enoten informacijski sistem socialnega varstva na nacionalni ravni.

Na regijskih ali na medobčinskih ravneh bodo vlogo povezovalca sistema, spodbujevalca novih programov in posredovalca informacij v okviru javne službe, zagotavljali centri za socialno delo, kot javni socialno varstveni zavodi. Njihova naloga bo tudi strokovna podpora programom, ki jih bodo vzpostavljali in razvijali izvajalci nevladnih organizacij in zasebniki. Centri za socialno delo bodo postali stičišča različnih izvajalcev in usmerjevalci uporabnikov v različne programe pomoči.

V okoljih, v katerih ponudbe izvajalcev ali programov drugih izvajalcev, ne bodo nudile uporabnikom možnosti izbire, bodo izvajanje storitev organizirali centri za socialno delo v sodelovanju z lokalno skupnostjo in z uporabniki.

K 5. cilju: Oblikovanje novih pristopov

za obvladovanje socialnih stisk

1.

Razvojna dinamika države, spremembe v načinu življenja, spreminjanje tradicionalnih vrednot in drugi vplivi okolja povzročajo vedno nove pojavne oblike socialnih stisk in težav posameznikom in skupinam prebivalstva. Da bi država in nosilne stroke socialnega varstva lahko uspešno delovale tudi v novih pogojih, bo potrebno:

-

načrtno uvajati nove razvojne programe, zagotoviti njihovo spremljanje in ob ugodnih strokovnih ocenah poskrbeti za to, da postanejo del redne dejavnosti socialnega varstva, in sicer vsaj en nov razvojni program letno,

-

določiti program prioritet pri uvajanju novih razvojnih programov za večletno obdobje, pri čemer naj bi imela prednost področja, ki predstavljajo socialno preventivo,

-

dati večji poudarek primarnim in sekundarnim preventivnim programom ter pri njihovem koncipiranju in izvajanju zagotoviti povezovanje z drugimi ključnimi področji (šolstvo, zdravstvo, zaposlovanje itd).

2.

Država bo skrbela za izobraževanje in redno strokovno izpopolnjevanje vseh izvajalcev, za vzpostavljanje raznih motivacijskih mehanizmov, ki omogočajo strokovni napredek, za spodbujanje in financiranje interdisciplinarnih študijskih programov, podpirala bo skupinsko delo strokovnjakov različnih poklicev ter koordinacijo med strokami. Tako bo mogoče razvijati nove oblike dela in skrbeti za inovativnost področja.

Država bo spodbujala tudi razvoj novih poklicev, ki se bodo vključevali v dejavnost socialnega varstva, saj gre pogosto za dela in opravila, ki se razlikujejo od drugih področij in jih ni mogoče oblikovati v okviru splošnih programov.

Posebno skrb bo država namenila tudi uveljavitvi in razvoju različnih oblik supervizije strokovnega dela.

Načrtovanje in razvijanje novih oblik dela je možno le na podlagi preglednega informacijskega sistema dejavnosti, ki vključuje vse izvajalce, z možnostjo povezav z informacijskimi sistemi drugih področij socialne politike.

IV. NALOGE DRŽAVE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA

Temeljne pravice državljanov in naloge države na področju socialnega varstva so določene z Ustavo RS. Večina pravic, tesno povezanih s področjem socialnega varstva, izhaja neposredno iz poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Med najpomembnejše sodijo:

-

pravica do osebnega dostojanstva in varnosti;

-

pravica invalidov do posebnih oblik varstva, usposabljanja in izobraževanja;

-

pravica otrok do posebnega varstva in skrbi;

-

pravica do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom,

-

pravica do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.

1.

V skladu z navedenimi ustavnimi načeli in usmeritvami mednarodnih aktov ter v skladu z veljavno zakonodajo bo država za izvajanje nalog na področju socialnega varstva zagotovila:

-

organizirano spremljanje ravni socialne in gmotne varnosti prebivalstva (socialni monitoring in ustrezno odzivanje),

-

racionalno organizirano in učinkovito mrežo javne službe s strokovno usposobljenimi kadri,

-

sredstva za preživetje tistim posameznikom, družinam in posebnim skupinam prebivalstva, ki si minimalnega dohodka za preživetje ne morejo zagotoviti sami iz razlogov, na katere ne morejo vplivati,

-

informacijski sistem, analitično in raziskovalno dejavnost ter podporne mreže za izvajalce dejavnosti,

-

mehanizme za razvoj stroke in inovacij ter za učinkovit nadzor,

-

finančne in druge vzpodbude za razvoj neprofitnih organizacij in volonterskega sektorja,

-

povezovanje in koordiniranje dejavnosti različnih nosilcev v celovit nacionalni sistem socialnega varstva in za razvoj in strokovni dvig socialnovarstvene dejavnosti v celoti.

Posebno skrb bo država namenila izgradnji in oblikovanju sodobne socialnovarstvene zakonodaje, ki bo usmerjena v iskanje prijaznejših rešitev za upravičence, pa tudi v razvoj strok, ki delujejo na področju socialnega varstva.

2.

Storitve javne službe in dajatve, ki jih zagotavlja država

Socialnovarstvene storitve, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav, zagotavljajo v Republiki Sloveniji država in občine. Storitve se izvajajo v okviru mreže javne službe v obsegu, ki je določen s tem programom z merili za določitev mreže javne službe.

Javna služba obsega:

-

ukrepe in dejavnosti, s katerimi se preprečujejo socialne stiske in težave (socialna preventiva),

-

storitve prve socialne pomoči,

-

storitve osebne pomoči,

-

storitve pomoči družini za dom,

-

storitve pomoči družini na domu,

-

institucionalno varstvo v zavodu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki,

-

vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Javno službo bodo izvajali:

-

javni socialnovarstveni zavodi, ki jih ustanovijo država ali občine,

-

nevladne organizacije, ki pridobijo koncesijo za opravljanje javne službe,

-

druge pravne osebe in zasebniki, ki pridobijo koncesijo za opravljanje javne službe.