Nalaganje dokumenta...
Zakon o mednarodni zaščiti (uradno prečiščeno besedilo) (ZMZ-UPB2)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 11-450/2011, stran 1126 DATUM OBJAVE: 21.2.2011
VELJAVNOST: od 21.2.2011 do 20.11.2012 / UPORABA: od 21.2.2011 do 20.11.2012
RS 11-450/2011
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 21.2.2011 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 19.2.2026: NEAKTUALEN.
450. Zakon o mednarodni zaščiti (uradno prečiščeno besedilo) (ZMZ-UPB2)
Na podlagi drugega odstavka 153. člena Poslovnika državnega zbora in sklepa Državnega zbora z dne 23. 11. 2010 je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 4. 2. 2011 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o mednarodni zaščiti, ki obsega:
-
Zakon o mednarodni zaščiti – ZMZ (Uradni list RS, št. 111/07 z dne 5. 12. 2007),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-A (Uradni list RS, št. 58/09 z dne 27. 7. 2009) in
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-B (Uradni list RS, št. 99/10 z dne 7. 12. 2010).
Št. 213-04/10-24/2
Ljubljana, dne 4. februarja 2011
EPA 1486-V
Državni zbor Republike Slovenije dr. Pavel Gantar l.r. Predsednik
Z A K O N
O MEDNARODNI ZAŠČITI uradno prečiščeno besedilo (ZMZ-UPB2)
O MEDNARODNI ZAŠČITI uradno prečiščeno besedilo (ZMZ-UPB2)
I. POGLAVJE
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina)
(1)
S tem zakonom se določajo temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito.
(2)
Ta zakon v skladu z:
-
Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L, št. 31/18 z dne 6. 2. 2003, str. 101, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/9/ES) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito;
-
Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L, št. 251/12 z dne 3. 10. 2003, str. 224, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/86/ES) določa pogoje za združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito;
-
Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino;
-
Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
(3)
Ta zakon za izvajanje:
-
Uredbe Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL L 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES) določa način posredovanja prstnih odtisov v centralno bazo Eurodac;
-
Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (UL L 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) določa pravila za določitev pristojne države za vodenje postopka mednarodne zaščite;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (UL L 218, 13. 8. 2008, str. 60–81, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2008/767/ES) določa lajšanje izmenjave podatkov o vlogah za izdajo vizumov med državami članicami, in s tem povezanih postopkov, izboljšuje izvajanje skupne vizumske politike, konzularno sodelovanje in posvetovalne postopke med centralnimi organi, pristojnimi za izdajo vizumov;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385 z dne 29. 12. 2004, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2252/2004/ES) določa način izdaje potnih listov za begunce;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 154 z dne 15. 6. 2002, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1030/2002/ES) določa enotno obliko dovoljenj za prebivanje za državljane tretjih držav; in
-
Uredbe Sveta (ES) št. 380/2008/ES z dne 18. aprila 2008 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1080/2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 115 z dne 29. 4. 2008, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 380/2008/ES), ki spreminja Uredbo 1030/2002/ES.
2. člen
(pravica do mednarodne zaščite)
(1)
Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.
(2)
Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.
(3)
Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.
3. člen
(opredelitev pojmov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1.
Ženevska konvencija je Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951 in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967 (Uradni list RS – MP, št. 9/92);
2.
prošnja za mednarodno zaščito je prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: prošnja);
3.
pristojni organ je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi postopke na prvi stopnji;
4.
ministrstvo je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve;
5.
minister je minister oziroma ministrica, pristojna za notranje zadeve;
6.
uradna oseba je oseba, ki je zaposlena pri pristojnem organu;
7.
prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito;
8.
vlagatelj namere ali vlagateljica namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj namere) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito;
9.
begunec ali begunka (v nadaljnjem besedilu: begunec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz drugega odstavka prejšnjega člena;
10.
oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz tretjega odstavka prejšnjega člena;
11.
oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, je oseba, ki ji je priznan status begunca ali subsidiarna zaščita;
12.
tretja država je država, ki ni članica Evropske unije;
13.
državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: državljan Evropske unije) je oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic Evropske unije;
14.
tujec ali tujka (v nadaljnjem besedilu: tujec) je oseba, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, razen državljanov Evropske unije, prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito;
15.
izvorna država je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče;
16.
običajno prebivališče se za izvajanje tega zakona šteje prebivališče, kjer oseba živi vsaj eno leto, ima središče svojih življenjskih interesov, tam preživlja večino svojega nočnega počitka in ima tam shranjene svoje osebne stvari;
17.
Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat) je medvladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1950 z namenom zagotavljanja zaščite in iskanja trajnih rešitev za begunce;
18.
oseba brez državljanstva je oseba, ki je nobena država, v skladu s svojo zakonodajo, ne priznava za svojega državljana;
19.
mladoletnik brez spremstva ali mladoletnica brez spremstva (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik brez spremstva) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let, ki je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitega zastopnika;
20.
azilni dom ali njegova izpostava je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito;
21.
integracijska hiša je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito;
22.
hudo kaznivo dejanje nepolitične narave pomeni kaznivo dejanje nepolitične narave, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;
23.
hudo kaznivo dejanje pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;
24.
zaupni azilni podatki po tem zakonu so podatki o prosilcu in osebi s priznano mednarodno zaščito, ki jih pristojni organ, drugi državni organi, organizacije in posamezniki ne smejo posredovati organom njune izvorne države, zainteresirani javnosti pa zgolj na podlagi njunih soglasij.
4. člen
(prenehanje)
(1)
Beguncu preneha status, če:
-
prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države;
-
ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države;
-
pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila;
-
se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem;
-
prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je;
-
se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo običajnega prebivališča;
-
se mu nedvoumno odpove;
-
umre.
(2)
Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ta preneha s potekom časa, ki ga določa ta zakon, oziroma kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna, ali če se oseba s priznano subsidiarno zaščito tej zaščiti nedvoumno odpove ali če ta oseba umre.
(3)
Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka in drugega odstavka tega člena mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da se begunčevega strahu pred preganjanjem ne more več šteti za utemeljenega, oziroma, da osebi s subsidiarno zaščito ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.
5. člen
(izključitev)
(1)
Status begunca se ne prizna prosilcu, če:
-
že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;
-
so mu pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije;
-
obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;
-
obstaja utemeljen sum, da je pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;
-
obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov.
(2)
Subsidiarne zaščite se ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da:
-
je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih ki določajo takšna kazniva dejanja;
-
je storil hudo kaznivo dejanje;
-
je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;
-
predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije.
(3)
Za dejanja, določena v tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka tega člena, in za dejanja iz prejšnjega odstavka se štejejo tudi dejanja napeljevanja in druge oblike udeležbe pri kaznivih dejanjih.
(4)
Subsidiarna zaščita se ne prizna prosilcu, ki je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen in če je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil sankcijam, ki so posledica teh dejanj.
6. člen
(odvzem)
(1)
Beguncu se status odvzame, če:
-
se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena;
-
se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona;
-
je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca;
-
obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;
-
po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.
(2)
Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, se statusa begunca prosilcu ne prizna.
(3)
Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena in osebam iz prejšnjega odstavka, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer: pravica do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.
(4)
Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:
-
se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku prejšnjega člena, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka prejšnjega člena;
-
se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna;
-
je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev subsidiarne zaščite.
II. POGLAVJE
TEMELJNA JAMSTVA V POSTOPKU MEDNARODNE ZAŠČITE
7. člen
(temeljna načela)
(1)
Pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. Prošnje obravnava na objektiven in nepristranski način.
(2)
Postopek po tem zakonu lahko vodijo samo uradne osebe, ki morajo biti ustrezno usposobljene na področju azilnega prava.
(3)
Uradna oseba mora v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam.
(4)
V vseh primerih je treba brez izjeme upoštevati temeljna postopkovna jamstva, določena v 8. členu tega zakona.
8. člen
(temeljna postopkovna jamstva)
V postopku po tem zakonu ima vsak prosilec naslednja jamstva:
-
v jeziku, ki ga razume, mora biti obveščen o postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi;
-
dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, kot jih določa 10. člen tega zakona;
-
ne sme se mu odreči možnosti komuniciranja z Visokim komisariatom ali organizacijo, ki deluje v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji;
-
prejeti mora pisno odločitev pristojnega organa v najkrajšem možnem času, in sicer v jeziku, ki ga razume.
9. člen
(informiranje)
(1)
Vlagatelj namere prejme brošuro z informacijami o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom ter rokih za uveljavljanje pravnih sredstev, seznam svetovalcev za begunce ter seznam in informacije o nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.
(2)
Brošura mora biti izročena vlagatelju namere v jeziku, ki ga razume, da se pred vložitvijo prošnje lahko seznani z vsebino.
(3)
Če je vlagatelj namere nepismen ali mu vsebina ni razumljiva, se mu ta prebere ter dodatno in s tolmačevo pomočjo obrazloži v jeziku, ki ga razume.
10. člen
(pravica do tolmača)
(1)
Če prosilec ne razume uradnega jezika, spremlja postopek v jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zato prosilcu zagotovi spremljanje postopka preko tolmača ali tolmačke (v nadaljnjem besedilu: tolmač).
(2)
Pomoč tolmača je prosilcu zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnem razgovoru, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa.
(3)
Prosilec mora biti v jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsebino pisne odločitve. V ta jezik se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk.
11. člen
(izbira tolmačev)
(1)
Za izvajanje določb prejšnjega člena se izvede javni razpis za tolmače.
(2)
Za tolmača je lahko izbran, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
-
je vreden zaupanja,
-
je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost,
-
se z izjavo zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularna predstavništva države, katere jezik tolmači,
-
poda dokazila o znanju jezika,
-
je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.
(3)
Ni vreden zaupanja tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da tolmačenja ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot tolmač ne bo varoval ugleda instituta tolmačenja ter nepristranskosti.
(4)
Seznam tolmačev se objavi na spletni strani ministrstva. Sredstva za njihovo plačilo zagotavlja ministrstvo.
12. člen
(izjeme od izbire tolmačev)
(1)
V primeru, da se pojavi potreba po tolmačenju v jezik, za katerega tolmač z razpisom še ni bil imenovan, ministrstvo do uspešne izvedbe javnega razpisa s tolmačem sklene ustrezno pogodbo. Sredstva za plačilo zagotavlja ministrstvo.
(2)
Ministrstvo lahko, če za to obstaja možnost, za pomoč pri tolmačenju v jezik, za katerega v Republiki Sloveniji ni mogoče zagotoviti tolmača, zaprosi drugo državo članico Evropske unije. V izjemnih primerih je možna tudi uporaba tolmačenja preko sodobnih elektronskih medijev. Sredstva za plačilo takšnega tolmačenja zagotavlja ministrstvo. Višina plačila tolmačenja se določi z ustrezno pogodbo.
13. člen
(svetovalci za begunce)
(1)
Svetovalec za begunce oziroma svetovalka za begunce (v nadaljnjem besedilu: svetovalec za begunce) je oseba, ki je imenovana za svetovalca po določbah tega zakona.
(2)
Svetovalci za begunce dajejo podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče).
(3)
Minister, pristojen za pravosodje, imenuje svetovalce za begunce za triletno obdobje. Za postopek imenovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(4)
Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo, pristojno za pravosodje v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.
(5)
Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
-
je državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije ali države članice Evropskega gospodarskega prostora;
-
je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
-
je opravil pravniški državni izpit ali ima v Republiki Sloveniji zaključeno univerzitetno izobrazbo pravne smeri ali je končal enako raven izobraževanja v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in ima opravljeno preverjanje znanja iz splošnega upravnega postopka, upravnega spora, prava človekovih pravic ter prava mednarodne zaščite;
-
aktivno obvlada slovenski jezik;
-
je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;
-
je ob prijavi mlajši od 70 let;
-
ni pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen;
-
ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen;
-
ni zaposlen na ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ali Policiji ali ne opravlja drugega plačanega dela za Republiko Slovenijo, ki vzbuja vtis, da pri dajanju podpore in pravne pomoči iz drugega odstavka tega člena ne bo nepristranski.
(6)
Poleg podatkov iz prejšnjega odstavka morajo kandidati za svetovalce za begunce v prijavi na razpis navesti tudi osebno ime, naslov prebivališča ter kontaktne podatke (telefonska številka ter naslov elektronske pošte).
(7)
Odvetnikom, vpisanim v imenik odvetnikov po zakonu, ki ureja odvetništvo, ni treba dokazovati pogojev od prve do pete alineje petega odstavka tega člena.
(8)
Ni vreden zaupanja tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da nalog iz drugega odstavka tega člena ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot svetovalec za begunce ne bo varoval ugleda instituta svetovanja ter nepristranskosti.
(9)
Imenovani svetovalci za begunce morajo najpozneje v treh mesecih od imenovanja opraviti usposabljanje na področju prava mednarodne zaščite, ki ga izvajajo Center za izobraževanje v pravosodju ali drug državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Imenovani svetovalci za begunce ne smejo dajati podpore in pravne pomoči kot svetovalci za begunce po določbah tega zakona, dokler ne izvedejo usposabljanja. Usposabljanje je brezplačno.
(10)
Vsebino in obseg usposabljanja iz prejšnjega odstavka ter preverjanja znanj iz tretje alineje petega odstavka v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju določi minister, pristojen za pravosodje. Obveznost usposabljanj ter preverjanja znanj ne velja za imenovane svetovalce za begunce, če imajo najmanj eno leto praktičnih izkušenj s tega področja, zlasti, če so že delali kot svetovalci za begunce oziroma kot odvetniki izvrševali zastopanje prosilcev po tem zakonu v vsaj treh zadevah pred sodišči.
(11)
Svetovalec za begunce se razreši:
-
če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
-
če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
-
na lastno željo;
-
če ne opravi usposabljanja iz devetega odstavka tega člena;
-
ne opravlja funkcije svetovalca za begunce ali če je ne opravlja redno ali ne opravlja vestno.
(12)
Šteje se, da svetovalec za begunce ne opravlja svoje funkcije, če prosilcem v treh zadevah v enem letu odkloni podporo in pomoč ali, če svetovalec ne obvešča prosilca oziroma zakonitega zastopnika o postopku. O dostopanju prosilcev do svetovalcev za begunce ministrstvo, pristojno za pravosodje, upravlja evidenco, v kateri zaradi izvajanja določb prejšnjega odstavka in prejšnjega stavka tega odstavka poleg osebnih podatkov svetovalca za begunce iz šestega odstavka tega člena obdeluje tudi podatke o zavrnitvah podpore in pomoči ali nerednem ali nevestnem delu, o katerih ga obvesti ministrstvo, Upravno sodišče ali Vrhovno sodišče.
(13)
Ministrstvo, pristojno za pravosodje, lahko na podlagi obrazložene zahteve pridobi potrebne podatke ali informacije o razlogih za razrešitev od vseh upravljavcev osebnih podatkov, razen tistih podatkov, glede katerih zakon določa, da so del zaupnega razmerja ali da so del poklicne skrivnosti, oziroma da se podatki lahko pridobijo na podlagi odločbe sodišča samo za uporabo v drugih sodnih postopkih ali za potrebe predkazenskega postopka.
13.a člen
(imenik svetovalcev za begunce)
(1)
Ministrstvo, pristojno za pravosodje, za odločanje in vodenje postopkov po tem zakonu in za zagotavljanje pravne varnosti v postopkih pred sodišči in upravnimi organi upravlja imenik svetovalcev za begunce, ki vsebuje naslednje podatke: osebno ime, znanstveni ali strokovni naslov, datum imenovanja, poklic, datum in kraj rojstva, enotno matično številko občana (EMŠO), za državljane držav članic Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora pa številko potnega lista, poštni naslov, na katerem je dosegljiv, kontaktno številko telefona, kontaktno številko telefaksa, kontaktni naslov elektronske pošte in podatke o zaposlitvi ali drugem statusu.
(2)
Imenik svetovalcev za begunce je za pravno varnost, delovanje sodstva in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih ter informiranje prosilcev javen v delu, ki obsega naslednje podatke: osebno ime svetovalca za begunce, znanstveni ali strokovni naslov in kontaktno številko telefona. Javni del imenika se lahko objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za pravosodje.
(3)
Za potrebe posodabljanja imenika ter vodenja ali odločanja v postopkih po tem zakonu ali drugih zakonih lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, pridobiva in obdeluje podatek o stalnem in začasnem prebivališču svetovalca za begunce od upravljavca centralnega registra prebivalstva vsakih šest mesecev ali, če obstaja dvom, da svetovalec za begunce ministrstvu ni posredoval točnega podatka. Za namene iz prejšnjega stavka lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, podatek o vpisu svetovalca za begunce v kazensko evidenco ali izpisu svetovalca za begunce iz nje glede kaznivih dejanj iz petega odstavka 13. člena tega zakona pridobi od upravljavca kazenske evidence in ga obdeluje za ta namen. Za namene iz prvega stavka tega odstavka lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, pridobiva in obdeluje podatek o datumu smrti svetovalca za begunce od upravljavca matičnega registra.
(4)
Za namene iz prejšnjega odstavka je svetovalec za begunce dolžan pisno ali po elektronski poti sporočiti ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, vsako spremembo podatkov o poštnem naslovu, na katerem je dosegljiv, naslovu stalnega ali začasnega prebivališča, kontaktni telefonski številki oziroma kontaktni številki telefaksa ali naslovu elektronske pošte. Svetovalec za begunce je tudi za to dolžan posredovati pisno izjavo, da so vsi podatki, ki jih glede njega upravlja ministrstvo v imeniku svetovalcev za begunce, točni, oziroma podatke, ki so spremenjeni, in sicer do konca prvega meseca v koledarskem letu.
(5)
Če svetovalec za begunce ne posreduje pisne izjave v roku iz drugega stavka prejšnjega odstavka, ga ministrstvo, pristojno za pravosodje, izbriše iz javnega dela imenika in se ponovno vpiše v ta del imenika po posredovanju zahtevane izjave.
13.b člen
(nagrada za pravno pomoč)
(1)
Svetovalci za begunce imajo pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v postopku za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov ter za usposabljanje svetovalcev za begunce se zagotavljajo iz proračuna ministrstva.
(2)
Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce ne pripada:
-
če ima prosilec dovolj lastnih sredstev;
-
če je bil postopek ustavljen na podlagi izrecnega umika prošnje, še preden je bila vložena tožba ali pravno sredstvo pred pristojnim sodiščem, razen v primerih svetovanja na prvi stopnji.
(3)
Način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov določi minister.
14. člen
(vloga Visokega komisariata)
(1)
Visoki komisariat od pristojnega organa pridobiva podatke in informacije o:
-
stanju beguncev v Republiki Sloveniji;
-
uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;
-
zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.
(2)
Visoki komisariat ima pravico dostopa do:
-
oseb iz 8. točke 3. člena tega zakona in prosilcev na ozemlju Republike Slovenije in v tranzitnih območjih letališč in pristanišč;
-
podatkov o številu vloženih prošenj in poteku postopkov;
-
izdanih odločitev v teh postopkih.
(3)
Pogoj za izvajanje druge in tretje alineje prejšnjega odstavka je podano soglasje prosilca.
(4)
Določbe o delovanju Visokega komisariata v Republiki Sloveniji za izvajanje tega zakona veljajo tudi za organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata na ozemlju Republike Slovenije. O prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja organizacije v Republiki Sloveniji, Visoki komisariat obvesti pristojni organ. O prenosu nalog in medsebojnih razmerjih delovanja Visoki komisariat in organizacija lahko skleneta sporazum.
15. člen
(ranljive osebe s posebnimi potrebami)
(1)
Ranljivim osebam s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva, invalidnim osebam, starejšim, nosečnicam, roditeljem samohranilcem z otroki in žrtvam posilstva, mučenja ali drugih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja se zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava.
(2)
Posebne potrebe in ranljivost po tem zakonu se ugotavljajo na podlagi individualne ocene potrebe posameznega prosilca, begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita.
(3)
Pri nastanitvi ranljivih oseb s posebnimi potrebami, tako prosilcev, beguncev in oseb, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita, se upošteva specifični položaj teh oseb in se jim prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.
16. člen
(mladoletnik brez spremstva, ki je prosilec)
(1)
V postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, je treba:
-
upoštevati načelo največje otrokove koristi;
-
čim prej ugotoviti otrokovo istovetnost in začeti postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;
-
prošnjo obravnavati prednostno;
-
mu pred pričetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika ali zakonito zastopnico (v nadaljnjem besedilu: zakoniti zastopnik).
(2)
V postopkih, pri katerih se obravnavajo mladoletniki brez spremstva, mora biti uradna oseba pristojnega organa, ki vodi postopek, dodatno usposobljena za obravnavo mladoletnikov, zlasti za dajanje pomoči pri učinkovitem uveljavljanju pravic po tem zakonu. Za organiziranje in izvedbo rednih usposabljanj uradnih oseb za obravnavo mladoletnikov brez spremstva skrbi ministrstvo, medtem ko morajo drugi državni organi zagotavljati podporo in strokovno znanje. Ministrstvo lahko pri izvajanju rednega usposabljanja uradnih oseb sodeluje z osebami, ki so specializirane za delo z otroki in mladoletniki.
(3)
Mladoletnik brez spremstva v postopku po tem zakonu sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja.
(4)
Za zakonito zastopanje na področjih varovanja zdravja, izobraževanja, varovanja premoženjskih pravic in koristi ter za zastopanje v postopku za mednarodno zaščito se mladoletniku brez spremstva imenuje zakoniti zastopnik.
(5)
Minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, predpiše podrobnejši način izvajanja pooblastila zakonitega zastopnika, način medsebojnega sodelovanja zakonitega zastopnika, ministrstva in krajevno pristojnega centra za socialno delo pri izvajanju skrbi za osebnost, pravice in koristi mladoletnika brez spremstva ter način oblikovanja in vodenja seznama iz četrtega odstavka 16. a člena tega zakona. V predpisu se določi tudi podrobnejši način zagotavljanja ustrezne nastanitve, oskrbe in obravnave mladoletnika brez spremstva zunaj azilnega doma ali njegove izpostave.
(6)
Pred sprejemom prošnje je treba mladoletniku brez spremstva tudi ustno pojasniti vsebino brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev. Način pojasnjevanja je treba prilagoditi njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja.
(7)
Mladoletnik brez spremstva je skupaj s svojim zakonitim zastopnikom navzoč pri vseh dejanjih postopka po tem zakonu.
(8)
Pristojni organ poskrbi za ustrezno nastanitev in oskrbo mladoletnika brez spremstva. Pri izvajanju nastanitve in oskrbe pristojni organ sodeluje z zakonitim zastopnikom.
(9)
Določbe glede zakonitega zastopnika se ne uporabljajo za mladoletnika, ki je sklenil zakonsko zvezo.
16.a člen
(zakoniti zastopnik)
(1)
Za zakonitega zastopnika se smiselno uporabljajo določbe o skrbništvu zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(2)
Zakoniti zastopnik je lahko vsakdo:
-
ki izpolnjuje pogoje za skrbnika, določene z zakonom, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja;
-
ki se je udeležil usposabljanja in je uvrščen na seznam iz četrtega odstavka tega člena.
(3)
Usposabljanje kandidatov za zakonite zastopnike, ki ga na podlagi javnega pooblastila izvaja Skupnost centrov za socialno delo in v ta namen izdaja potrdila o usposobljenosti, mora obsegati predvsem znanje iz družinskega prava, socialnega dela, psihologije, varstva otrokovih pravic in dolžnosti, varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter azilnega prava. Vsebino, način izvedbe, obrazce potrdil in trajanje usposabljanja predpiše minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, v predpisu iz petega odstavka prejšnjega člena. Sredstva za izvedbo usposabljanja krije ministrstvo. Za nadzor nad izvajanjem javnega pooblastila je pristojno ministrstvo.
(4)
Odločbo o imenovanju zakonitega zastopnika izda center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik brez spremstva. Pristojni center za socialno delo izbere zakonitega zastopnika s seznama zakonitih zastopnikov, ki ga vodi Skupnost centrov za socialno delo.
(5)
Zakoniti zastopnik mora o svojem delu poročati centru za socialno delo ob pravnomočnosti odločbe v postopku priznanja mednarodne zaščite, vendar najmanj enkrat na leto in na zahtevo centra za socialno delo tudi v vmesnem obdobju. Center za socialno delo mora pregledati poročilo in po potrebi ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo koristi mladoletnika brez spremstva.
(6)
Zakoniti zastopnik lahko uveljavlja povrnitev potrebnih stroškov in nagrado za opravljeno delo. Merila za izračun višine nagrade in stroškov določi minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, sredstva za izplačilo pa krije ministrstvo.
(7)
Zakonito zastopanje poleg razlogov iz zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, preneha tudi s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite.
16.b člen
(družinski člani)
(1)
Družinski člani so državljani tretje države ali osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi. To so lahko:
1.
zakonec prosilca ali osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, kakor to določajo predpisi o bivanju tujcev v Republiki Sloveniji, ali zunajzakonski partner v stalnem razmerju, kakor to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: zunajzakonski partner);
2.
mladoletni otroci para iz prejšnje točke, če so neporočeni in nepreskrbljeni, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni, kakor to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih;
3.
mladoletni neporočeni otroci osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, če ima ta oseba skrbništvo nad njimi in jih vzdržuje;
4.
mladoletni neporočeni otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, če ima ta skrbništvo nad njimi in jih vzdržuje;
5.
polnoletni neporočeni otroci osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, če zaradi telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni, da sami skrbijo zase, za svoje koristi in pravice;
6.
polnoletni neporočeni otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, če zaradi telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni, da sami skrbijo zase, za svoje koristi in pravice;
7.
starši mladoletnika brez spremstva.
(2)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se za družinskega člana osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji, šteje tudi novorojeni otrok te osebe.
(3)
V poligamni zakonski zvezi se za družinskega člana šteje le en zakonec, in sicer tisti, ki ga določi oseba s priznano mednarodno zaščito.
17. člen
(združevanje družine)
(1)
Pristojni organ pri svojem delu upošteva načelo združevanja družine.
(2)
Oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v prvem in drugem odstavku prejšnjega člena. Prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu.
(3)
Če pristojni organ ugotovi, da pogoji za združevanje družine niso izpolnjeni, prošnjo iz prejšnjega odstavka z odločbo zavrne.
(4)
Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za združevanje družine, izda odločbo, s katero se družinskim članom prizna enak status kot vlagatelju prošnje. Pridobljen status družinskih članov preneha z dnem, ko preneha status vlagatelju prošnje.
(5)
V primeru, da se družinski člani nahajajo izven Republike Slovenije, odločba iz prejšnjega odstavka velja kot dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo.
(6)
Če oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je zaprosila za združevanje s svojimi družinskimi člani, umre, družinski član ohrani pridobljeni status.
18. člen
(prosilka za mednarodno zaščito)
(1)
Prosilki se na njeno prošnjo lahko omogoči, da postopek vodi uradna oseba ženskega spola.
(2)
Če je mogoče, se prosilki zagotovi pomoč tolmačke.
19. člen
(prosilec, ki ne more samostojno sodelovati v postopku)
(1)
Prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika.
(2)
Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca.
(3)
Prosilcu iz prvega odstavka tega člena je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo.
20. člen
(črtan)
III. POGLAVJE
UGOTAVLJANJE POGOJEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO
21. člen
(utemeljevanje prošnje – subjektivni element)
(1)
Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.
(2)
Prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor, vse do konca osebnega razgovora. Na ta rok mora biti prosilec predhodno opozorjen.
(3)
Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje:
-
da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;
-
da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov;
-
da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom;
-
da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil;
-
da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.
22. člen
(preverjanje pristojnega organa – objektivni element)
(1)
Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev.
(2)
V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec lahko poda pisno ali ustno mnenje glede predloženih informacij.
(3)
Če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka.
23. člen
(obravnavanje dejstev in okoliščin)
Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:
-
podatke in izjavo iz prošnje;
-
informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;
-
dokaze, ki jih predloži prosilec;
-
dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za vložitev prošnje;
-
dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;
-
uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;
-
dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;
-
splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;
-
specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;
-
dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.
24. člen
(subjekti preganjanja ali resne škode)
Kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:
-
država;
-
politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja;
-
nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
25. člen
(subjekti zaščite)
(1)
Kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:
-
država;
-
politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja.
(2)
Zaščita v izvorni državi se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.
26. člen
(lastnosti dejanj preganjanja)
(1)
Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo:
-
biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali
-
predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
(2)
Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so predvsem:
-
dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;
-
pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;
-
pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;
-
nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;
-
pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona;
-
dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.
27. člen
(razlogi preganjanja)
(1)
Razlogi preganjanja so:
-
pripadnost določeni rasi ali etnični skupini;
-
pripadnost določeni veroizpovedi;
-
narodna pripadnost;
-
pripadnost posebni družbeni skupini;
-
politično prepričanje.
(2)
Razlog iz prve alineje prejšnjega odstavka obsega zlasti vprašanja barve kože, porekla ali pripadnosti etnični skupini.
(3)
Razlog iz druge alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnemkoli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.
(4)
Razlog iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, ki ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, obsega zlasti pripadnost skupini, ki jo določa kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali odnos do prebivalcev druge države.
(5)
Na podlagi razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena se kot posebna družbena skupina šteje zlasti:
-
kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče in
-
kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.
(6)
Glede na okoliščine v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalnem pravu Republike Slovenije veljajo za kazniva.
(7)
Razlog iz pete alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal.
(8)
Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza.
(9)
Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.
28. člen
(resna škoda)
Resna škoda zajema:
-
smrtno kazen ali usmrtitev;
-
mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi;
-
resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
IV. POGLAVJE
POSTOPEK ZA PRIDOBITEV MEDNARODNE ZAŠČITE
1. oddelek
SKUPNE DOLOČBE
29. člen
(črtan)
30. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
V postopku za pridobitev mednarodne zaščite se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
31. člen
(rok za odločitev)
(1)
Pristojni organ prve stopnje v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja.
(2)
Če pristojni organ v šestih mesecih ne more odločiti o prošnji, pisno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje izdajo odločitve.
32. člen
(razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev)
(1)
Prosilec od dneva vložitve prošnje pa do pravnomočne odločitve o prošnji ne more zaprositi za dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ter po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji.
(2)
Oseba, ki ji v postopku ni bila priznana mednarodna zaščita, se od izvršljivosti odločitve obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.
33. člen
(pristojni organ)
V postopku za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji odloča pristojni organ.
34. člen
(enotni postopek mednarodne zaščite)
Pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
35. člen
(vstop v Republiko Slovenijo)
Tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, mora v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. V primeru nezakonitega vstopa se prosilca ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje.
2. oddelek
PREDHODNI POSTOPEK
36. člen
(registracijski list)
(1)
Vlagatelj namere po prihodu v azilni dom napiše izjavo o razlogih za mednarodno zaščito. O vlagatelju namere pristojni organ obvesti policijo, ki ugotovi njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo. Po končani obravnavi s strani policije, pristojni organ izpolni registracijski list.
(2)
Če vlagatelj namere izjavo o razlogih za mednarodno zaščito poda pri policiji, ta ugotovi njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo, ter izpolni registracijski list.
(3)
Po izpolnitvi registracijskega lista se vlagatelju namere izročijo informacije o nadaljnjem poteku predhodnega postopka, vključno z informacijami o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov, in sicer v jeziku, ki ga razume, kar potrdi s svojim podpisom.
(4)
Tujec lahko izrazi namen vložiti prošnjo pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti pristojni organ.
36.a člen
(prepoved odstranitve)
(1)
Do vložitve prošnje iz 43. člena tega zakona vlagatelj namere ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.
(2)
Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za osebo, ki iz neupravičenih razlogov, nastalih na njeni strani, ne vloži prošnje iz 43. člena tega zakona.
37. člen
(sprejemni prostori azilnega doma)
(1)
Vlagatelja namere se po obravnavi s strani policije nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer mu je zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja.
(2)
Osebo iz prejšnjega odstavka, ki samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma, se obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. O tem je oseba obveščena takoj po nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma, v jeziku, ki ga razume, kar potrdi s svojim podpisom.
38. člen
(sanitarno-zdravstveni pregledi)
Vlagatelj namere mora pred sprejemom prošnje, ki mora biti sprejeta v najkrajšem možnem času, opraviti sanitarno-dezinfekcijski in preventivno-zdravstveni pregled.
39. člen
(fotografiranje in daktiloskopiranje)
Zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti ter izvajanja uredb 2003/343/ES, 2000/2725/ES in 2008/767/ES uradna oseba pred sprejemom prošnje vlagatelja namere fotografira in mu odvzame prstne odtise.
3. oddelek
POSTOPEK MEDNARODNE ZAŠČITE
39.a člen
(splošno)
V postopku za priznanje mednarodne zaščite se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.
40. člen
(začetek postopka)
(1)
Postopek se prične z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito. Prošnja se šteje za popolno, ko so pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona.
(2)
Po sprejemu popolne prošnje se prosilca nastani v azilnem domu.
41. člen
(kraj vložitev prošnje)
(1)
Prošnja osebe, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, se vloži pri pristojnem organu. Pristojni organ lahko vodi postopek po tem zakonu tudi izven svojega sedeža.
(2)
Prošnja se v primerih iz VIII. poglavja tega zakona, lahko vloži tudi pri uradni osebi pristojnega organa na ozemlju druge države članice Evropske unije oziroma tretje države.
(3)
Prošnja se lahko vloži tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tretjih državah.
(4)
V postopku iz 58. člena tega zakona se prošnja vloži v tranzitnem prostoru na letališču ali pristanišču ali na ladji, ki je na sidrišču.
42. člen
(način vložitve prošnje)
(1)
Prošnjo vloži vsaka polnoletna oseba posamično in v svojem imenu.
(2)
Prošnjo za mladoletnega prosilca, mlajšega od 15 let, vloži njegov zakoniti zastopnik. Pri vložitvi prošnje je prisoten tudi mladoletni prosilec. Sodelovanje mladoletnega prosilca v postopku je odvisno od njegove starosti, stopnje duševnega razvoja in sposobnosti razumeti pomen postopka.
(3)
Mladoletni prosilec, starejši od 15 let, poda izjavo iz dvaintridesete točke drugega odstavka 119. člena tega zakona osebno, ob prisotnosti zakonitega zastopnika.
(4)
Mladoletni prosilec brez spremstva da izjavo iz 32. točke drugega odstavka 119. člena tega zakona osebno in ob prisotnosti zakonitega zastopnika. Obravnavanje v postopku upošteva mladoletnikovo starost, stopnjo njegovega duševnega razvoja in njegovo sposobnost razumeti pomen postopka.
(5)
Prošnjo za prosilca iz 19. člena tega zakona vloži njegov zakoniti zastopnik. Sodelovanje prosilca v postopku je odvisno od njegove sposobnosti razumeti pomen postopka.
(6)
V primeru, da zakoniti zastopnik po izdaji odločitve pristojnega organa v njegovem primeru, ki še ni pravnomočna, vloži prošnjo za svojega otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja nemudoma odstopi pristojnemu sodišču, ki združi postopka.
43. člen
(sprejem prošnje)
(1)
Sprejem prošnje vodi uradna oseba. Uradna oseba skupaj s prosilcem izpolni obrazec prošnje, ki vsebuje podatke od 1. do 31. točke drugega odstavka 119. člena tega zakona. V nadaljevanju prosilec samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji. Uradna oseba prosilca pozove, da v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni, predloži dokazila o izkazovanju svoje istovetnosti in predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo.
(2)
Pri ugotavljanju istovetnosti prosilca se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.
(3)
Pri sprejemu prošnje se upoštevajo temeljna postopkovna jamstva, določena v prvi, drugi in tretji alineji 8. člena tega zakona, kot tudi pravila osebnega razgovora iz 47. člena tega zakona.
(4)
Obliko, vsebino in način sprejema prošnje predpiše minister v podzakonskem aktu.
44. člen
(postavitev izvedenca)
(1)
Če je za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku po tem zakonu, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, je treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje.
(2)
Izvedenec ali izvedenka (v nadaljnjem besedilu: izvedenec) poda mnenje pisno. Izvedensko mnenje se pošlje prosilcu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu v seznanitev in se mu določi rok za morebitne pripombe.
(3)
Izvedenec po potrebi predstavi izvedensko mnenje na osebnem razgovoru, kjer mu uradna oseba in prosilec oziroma njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec lahko postavijo dodatna vprašanja.
45. člen
(osebni razgovor)
(1)
Pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opravi osebni razgovor. Uradna oseba lahko v posameznem primeru razpiše več osebnih razgovorov, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja.
(2)
Z mladoletnim prosilcem, starejšim od 15 let, se osebni razgovor opravi v prisotnosti zakonitega zastopnika. Obravnavanje v postopku upošteva mladoletnikovo starost, stopnjo njegovega duševnega razvoja in njegovo sposobnost razumeti pomen postopka.