ReNPSV22–30 – Resolucija o nacionalnem programu...

985. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (ReNPSV22–30)

Na podlagi 2. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A, 28/19, 189/20 – ZFRO in 196/21 – ZDOsk) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US in 111/21) je Državni zbor na seji 23. marca 2022 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (ReNPSV22–30)

1. UVOD

Sistem socialnega varstva ponuja zaščito ranljivim skupinam prebivalstva. Obsega ukrepe in programe na nacionalni in lokalni ravni. Sistem socialnega varstva in socialna politika z ukrepi za zmanjševanje družbenih neenakosti in socialne izključenosti pomembno prispevata k dolgoročni, trajnostni in vključujoči rasti v družbi ter doseganju razvojnih ciljev Slovenije. Poleg socialne politike, ki z ukrepi neposredno naslavlja ranljive situacije in položaj ranljivih skupin prebivalstva, so za socialni položaj in življenjsko raven prebivalstva pomembne tudi politike na drugih področjih, na primer zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura, trg dela in zaposlovanje, invalidsko varstvo, družinska politika, stanovanjska politika idr. Slovenija je v zadnjem desetletju prešla dolgotrajno gospodarsko krizo, tveganje revščine se je v splošnem zmanjšalo predvsem zaradi povečanja zaposlenosti, socialni transferji pa so tveganje revščine blažili. Medtem ko se je po krizi tveganje revščine v povprečju zmanjšalo, je bil ta napredek neenakomeren in počasnejši v gospodinjstvih z nizko izobrazbo in z brezposelnimi ter pri starejših. Ta razvoj po krizi kaže, da so za zmanjševanje revščine oziroma materialne prikrajšanosti ključnega pomena preventivni ukrepi in vključenost posameznika na trg dela.

Vključenost posameznika1 na trg dela zmanjšuje tveganje revščine, ohranja socialno vključenost in spodbuja družbeno pripadnost ter krepi duševno zdravje tako posameznika kot članov njegovega gospodinjstva, zlasti otrok. Izrazitejše tveganje za revščino v gospodinjstvih z brezposelnimi, nizko izobraženimi in z nizko kvalificiranimi poudarja pomen vloge preventivnih ukrepov za njegovo preprečevanje, kot so izobraževanje, nadgrajevanje veščin, usposabljanje in vseživljenjsko učenje. Ker se tudi v Sloveniji materialni položaj prejšnje generacije (staršev) precej prenaša na naslednjo generacijo (na otroke), je za otroke staršev s šibkejšim materialnim položajem še posebej pomembno, da se spodbuja njihova vključenost v izobraževanje. Zaradi staranja prebivalstva je tudi pomembno, da so posamezniki čim dlje vključeni na trg dela, da si zagotovijo ustrezno višino dohodkov in če je mogoče, tudi prihranke za starost ter ustrezno prispevajo k medgeneracijskemu pokojninskemu sistemu. Treba je tudi ustvarjati pogoje za kakovostna delovna mesta in ustrezne delovne razmere ter preprečevati prekarno delo oziroma zagotavljati stabilne oblike dela, ki delavcem zagotavljajo višje prihodke in ustrezno socialno varnost tako v sedanjosti kot v prihodnosti.

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (v nadaljnjem besedilu: ReNPSV22–30) zajema obdobje, ki ga bodo zaznamovali pomembni socialni in gospodarski izzivi. Poleg vpliva epidemije COVID-19 na trg dela (spremenjene oblike dela, povečanje dela od doma) bodo med ključnimi izzivi v načrtovanem obdobju še pospešeno staranje prebivalstva, zmanjševanje delovno sposobnega prebivalstva, digitalizacija in robotizacija. Med gospodarskimi izzivi pa bosta tudi v prihodnje pomembni globalizacija in zunanjetrgovinska dinamika ter prehod na zeleno gospodarstvo.

V prihodnje bo zaradi pospešenega staranja prebivalstva in podaljševanja življenjske dobe vedno bolj pomembno tudi, da posameznik čim dlje ostane zdrav ter da čim dalj ostane vključen na trg dela. S starostjo in podaljševanjem življenja se zdravje posameznika zaradi kroničnih bolezni poslabšuje, poleg tega ima vedno več ljudi duševne težave, zato je pričakovati, da bodo slednje, kot posledica pandemije COVID-19, v prihodnje še pogostejše. Recesije in gospodarske krize namreč zaradi brezposelnosti, ekonomske negotovosti in finančnih stisk lahko načnejo ali poslabšajo duševno zdravje ljudi.

Z namenom krepiti kakovostno in zdravo staranje prebivalcev in kakovostno starost je treba okrepiti tudi preventivno delovanje, t. i. vseživljenjski pristop k staranju. To pomeni nenehno skrb za zdravje, tako fizično kot duševno, z aktivnim življenjskim slogom in zdravo prehrano ter tudi z dejavniki v delovnem okolju skozi celotno življenje posameznika, torej že od mladih let naprej.

Pomembno vlogo v tem okviru imajo ukrepi na področju socialnega varstva, in sicer storitve, predvsem pa programi (zlasti na področju duševnega zdravja, preprečevanja nasilja in tveganega vedenja za psihosocialno dobrobit in zdravje posameznika, socialne integracije ranljivih skupin, krepitve medgeneracijskega sodelovanja, vključenosti Romov, povečevanja solidarnosti in krepitve prostovoljskega dela, učenja veščin vzpostavljanja in ohranjanja socialne mreže), poleg teh pa tudi vse politike in ukrepi, ki izboljšujejo materialno blaginjo ljudi in preprečujejo oziroma zmanjšujejo materialne stiske, na nastanek katerih posameznik ni mogel vplivati.

Spremenjena družbena razmerja zahtevajo razmislek o možnih načinih razvoja in prilagajanja socialnovarstvenega sistema tako, da bo ta omogočal hiter in učinkovit odziv na potrebe ljudi ter zagotavljal močno varnostno mrežo za posameznike in družine v ranljivih situacijah.

ReNPSV22–30 določa usmeritve za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva v navedenem obdobju. Opredeljuje osnovna izhodišča za delovanje in razvoj sistema, določa cilje in aktivnosti za dosego teh ciljev, določa razvoj storitev in programov socialnega varstva vključno s cilji do leta 2030, opredeljuje način izvajanja in spremljanja izvajanja resolucije in opredeljuje vire (kadrovske in finančne) za izvajanje ciljev resolucije ter načrtovan razvoj storitev in programov. Osnovno besedilo ReNPSV22−30 vključuje tudi dve prilogi, in sicer prilogo 1, ki vsebuje oceno izvajanja Resolucije nacionalnega programa socialnega varstva v predhodnem obdobju (ReNPSV13–20), in prilogo 2 s prikazom ključnih okoliščin ter razvojnih izzivov v obdobju 2022–2030.

2. NAMEN IN NAČELA SISTEMA SOCIALNEGA VARSTVA

2.1

Namen sistema socialnega varstva

Namen sistema socialnega varstva v Republiki Sloveniji je omogočiti socialno varnost in socialno vključenost državljanov in drugih prebivalcev Republike Slovenije. Država in lokalne skupnosti v okviru politik socialnega varstva morajo zagotavljati pogoje, v katerih posamezniki lahko, v povezavi z drugimi osebami v družinskem, delovnem in bivalnem okolju, ustvarjalno sodelujejo in uresničujejo svoje razvojne možnosti ter s svojo dejavnostjo dosegajo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva z ravnijo kakovosti življenja drugih prebivalcev Republike Slovenije in ustreza merilom človeškega dostojanstva. Kadar si posamezniki in družine ne morejo sami zagotoviti socialne varnosti, so upravičeni do podpore in pomoči, ki jo v okviru socialne politike zagotavljata država in lokalna skupnost. Ključen vidik sistema socialnega varstva mora postati skrb za stalen razvoj, inovacije in hitro prilagajanje glede na aktualne potrebe in spremenjene okoliščine v času kriz in drugih sprememb, ki bistveno vplivajo na možnosti za zagotavljanje socialne varnosti in socialne vključenosti državljanov in drugih prebivalcev Republike Slovenije.

Sistem socialnega varstva zajema:

-

storitve, programe, pravice iz javnih sredstev in druge oblike pomoči, katerih namen je preprečevati nastajanje socialnih stisk in težav ter soustvarjati rešitve za že obstoječe izzive in stiske posameznikov, skupin in skupnosti,

-

javna pooblastila, naloge in ukrepe, ki jih izvajalcem socialnega varstva nalagajo zakoni in drugi predpisi,

-

načrtovanje (na podlagi analiz in ocenjevanja potreb), razvoj in inovacije, spremljanje in evalvacijo vseh elementov sistema socialnega varstva in socialne zaščite.

2.2

Načela izvajanja socialnega varstva

Osnovna načela za izvajanje sistema socialnega varstva v Republiki Sloveniji so zagotavljanje človekovega dostojanstva in socialne pravičnosti, spoštovanje človekovih pravic, zagotavljanje enakih možnosti za vse, spoštovanje raznolikosti, zagotavljanje socialne vključenosti, spodbujanje prostovoljstva in solidarnosti, krepitev moči posameznikov in skupin z namenom preprečevanja in blaženja socialnih stisk, spodbujanje medgeneracijske povezanosti, spoštovanje osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire, spodbujanje neodvisnosti posameznikov ter omogočanje individualizirane celostne podpore in pomoči ter soustvarjanja ustreznih rešitev ob izzivih, s katerimi se srečujejo ljudje.

Ukrepi in aktivnosti v okviru sistema socialnega varstva se načrtujejo in izvajajo upoštevajoč našteta osnovna načela dela na področju socialnega varstva.

V okviru zagotavljanja storitev in programov so poleg osnovnih načel pomembna še naslednja vodila:

-

razpoložljivost (širok nabor kadrovsko ustrezno podprtih programov in zagotavljanje ustreznega obsega storitev, ki ustrezajo različnim potrebam uporabnikov in ponujajo možnost izbire),

-

ustreznost in pokritost (ustrezna višina prejemkov, ki jih prejmejo vsi, ki so do njih upravičeni),

-

dostopnost (krajevna, informacijska in fizična dostopnost, tudi za osebe, ki so gibalno, senzorno ali intelektualno ovirane, ustrezen obseg podpore in pomoči glede na potrebe),

-

dosegljivost (univerzalen cenovni dostop za vse, ki storitev potrebujejo, bodisi brezplačno bodisi z možnostjo subvencioniranja),

-

usmerjenost k povezovanju skupnosti in prilagojenost potrebam uporabnika (upoštevanje potreb posameznika, upoštevanje fizičnih in intelektualnih značilnosti ter socialnega okolja uporabnikov, spoštovanje kulturnih posebnosti),

-

enakost spolov (upoštevanje vidika enakosti spolov in enakih možnosti spolov ter specifičnih potreb različnih spolov),

-

celovitost (integriran pristop z vodjo primera, ki odraža mnogovrstne potrebe, zmožnosti in izbire uporabnikov oziroma njihovih družin in skrbnikov),

-

kontinuiranost programov in storitev (neprekinjeno izvajanje po načelu življenjskega cikla od zgodnjih intervencij do podpore in spremljanja),

-

usmerjenost k učinkom/rezultatom (usmerjenost h koristim uporabnikov oziroma njihovih družin, skrbnikov in skupnosti),

-

spoštovanje zasebnosti in avtonomije ljudi ter usmerjenost v destigmatizacijo uporabnikov,

-

nediskriminacija uporabnikov ne glede na njihovo narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino,

-

sodelovanje uporabnikov pri načrtovanju in izvajanju ukrepov ter aktivnosti, upoštevajoč njihovo individualnost in potrebe ter možnost odločanja o pomoči, o svojem življenjskem vsakdanu in prihodnosti,

-

ohranjanje samostojnosti uporabnikov v domačem življenjskem okolju z zagotavljanjem mrež socialne pomoči v skupnosti oziroma skupnostnih storitev,

-

strokovna avtonomija izvajalcev,

-

inovativnost (razvijanje novih modelov storitev in programov, razvoj kadrov, organiziranost, prenos novih spoznanj ipd.),

-

partnerstvo z drugimi deležniki (javnega in zasebnega sektorja ter civilne družbe),

-

povezovanje in sodelovanje vseh subjektov v skupnosti, ki lahko prispevajo k uresničevanju ciljev socialnega varstva, ter spodbujanje prostovoljstva,

-

dobro in gospodarno upravljanje izvajalskih organizacij (z vidika sodelovanja med zaposlenimi v izvajalski organizaciji, upravljanja finančnih virov in upravljanja postopkov).

Uresničevanje vodil je stalna naloga vseh akterjev na področju socialnega varstva.

V izvajanje sistema socialnega varstva so vključeni:

-

država, lokalne skupnosti in institucije socialnega zavarovanja kot regulatorji in financerji,

-

javne, zasebne, neprofitne in nevladne organizacije kot izvajalci,

-

posamezniki, družina, sorodstvo, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč, prostovoljske organizacije in drugi, ki sestavljajo socialna omrežja uporabnikov sistema socialnega varstva, pri programih, namenjenih invalidom, pa tudi invalidske organizacije.

Pri oblikovanju rešitev v okviru sistema socialnega varstva se povezujejo načrtovalci politik, financerji, izvajalci, strokovna javnost, strokovna združenja in uporabniki oziroma njihovi predstavniki.

ReNPSV22−30 opredeljuje storitve, programe, pravice iz javnih sredstev in druge oblike pomoči na področju socialnega varstva (kot to opredeljuje Zakon o socialnem varstvu). Posamezne ranljive skupine in populacijske kategorije poleg socialne politike naslavljajo tudi druge politike, in sicer z ukrepi na področjih davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, politike invalidskega varstva, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih, ter se na njih osredotočajo tudi drugi dokumenti (strategije, akcijski načrti), iz katerih izhajajo različne oblike pomoči, programi in storitve. ReNPSV22−30 kot krovni dokument na področju socialnega varstva naslavlja vse ranljive skupine na tem področju, vendar pa ne opredeljuje programov in storitev, ki jih za posamezne od njih opredeljujejo drugi nacionalni programi, strategije in akcijski načrti.

Poleg veljavnih zakonov in predpisov je treba pri izvajanju sistema socialnega varstva v Republiki Sloveniji upoštevati tudi sprejete mednarodne zaveze, kodeks etičnih načel v socialnem varstvu in strokovne usmeritve s področja socialnega dela in sorodnih disciplin.

2.3

Izhodišča in pomembni dokumenti za pripravo ReNPSV22−30

Cilji ReNPSV22−30 so zastavljeni tako, da odgovarjajo na identificirane socialne problematike in stiske ljudi, ki se začasno znajdejo ali dlje časa živijo v ranljivih situacijah in kontekstih, hkrati pa odgovarjajo na izzive, ki jih spremenjene demografske, ekonomske in družbene okoliščine predstavljajo za sistem socialnega varstva v Sloveniji. Pri določitvi ciljev izhajamo iz opredeljenih osnovnih izhodišč za delovanje sistema socialnega varstva, iz ocene uresničitve prejšnjega ReNPSV13−20 (priloga 1) ter iz ključnih okoliščin in dejavnikov, za katere lahko (z informacijami in projekcijami, ki jih imamo na voljo v času ob pripravi ReNPSV22−30) predpostavljamo, da bodo vplivali na sistem socialnega varstva tudi v obdobju do leta 2030, ter izzivov razvoja samega sistema (priloga 2). Tudi če vseh okoliščin za obdobje do leta 2030 ne moremo predvideti, mora biti sistem socialnega varstva zasnovan tako, da omogoča hiter in prožen odziv ter zagotavlja varnostno mrežo za posameznike v ranljivih situacijah ne glede na spreminjajoče se okoliščine.

Pri pripravi ReNPSV22−30 so upoštevani tudi evropski in nacionalni dokumenti, ki s svojimi cilji usmerjajo družbeni razvoj in odgovarjajo na izzive sodobnih družb oziroma Slovenije. Od dokumentov na ravni EU omenjamo Akcijski načrt evropskega stebra socialnih pravic2, ki določa konkretne ukrepe za uresničevanje Evropskega stebra socialnih pravic do leta 2030, za uresničitev katerih je potrebno sodelovanje socialnih partnerjev in civilne družbe. V akcijskem načrtu so predstavljeni trije glavni cilji na ravni EU na področju zaposlovanja, znanj in spretnosti ter socialne zaščite, ki naj bi jih države članice EU dosegle do leta 2030. Vsi trije glavni cilji se nanašajo na celotno EU in predpostavljajo, da bodo države članice na podlagi predlaganih ukrepov pripravile svoje nacionalne ukrepe. Trije glavni cilji Akcijskega načrta evropskega stebra socialnih pravic so:

-

zaposlenih vsaj 78 odstotkov prebivalstva, starega od 20 do 64 let, do leta 2030 (vse oblike zaposlenosti);

-

vsaj 60 odstotkov odraslih vsako leto vključenih v usposabljanje;

-

zmanjšati število oseb, ki tvegajo socialno izključenost, za vsaj 15 milijonov (na ravni EU) do leta 2030 (od tega vsaj 5 milijonov otrok).

Za dosego zmanjšanja števila oseb, ki tvegajo socialno izključenost in revščino, ki je sestavni del socialne izključenosti, je treba pripraviti ustrezne ukrepe za boj proti revščini in socialni izključenosti, skrbeti za stalen razvoj sistema socialne varnosti in zaščite s posebnim poudarkom na novostih in hitrem prilagajanju trenutnim potrebam socialne varnosti in zaščite, krepiti zmogljivosti izvajalcev socialne zaščite z izobraževanjem in usposabljanjem, zlasti pri prepoznavanju potreb posameznikov in družin, zagotoviti učinkovito sodelovanje institucij za socialno zaščito, Zavoda za zaposlovanje, nevladnih in humanitarnih organizacij, socialne ekonomije ter lokalnih skupnosti in zagotoviti multidisciplinarni pristop pri oblikovanju politike in ukrepov, ki združuje finančne in socialne strokovnjake – kot tudi organizacije, ki te ukrepe izvajajo. Z razvojem sistema socialnega varstva si mora država prizadevati ustvariti več in boljša nova delovna mesta.

Leta 2017 je bila sprejeta tudi Strategija razvoja Slovenije 2030, ki v središče postavlja kakovostno življenje za vse ter s cilji in ukrepi pomembno naslavlja tudi področje revščine in socialne izključenosti.3

Slovenija je močno obremenjena z demografskimi spremembami in staranjem populacije. Za spoprijemanje z demografskimi spremembami je bila leta 2017 pripravljena široko zastavljena Strategija dolgožive družbe4, ki naslavlja demografske izzive in njihove posledice na različnih področjih družbe. Strategija dolgožive družbe je zasnovana na konceptu aktivnega staranja in naslavlja vse generacije oziroma predpostavlja aktivnosti v vseh življenjskih obdobjih na področjih dela, družbenega in političnega udejstvovanja, skrbi za zdravje in medgeneracijskega sodelovanja. Trije strateški cilji Strategije dolgožive družbe so:

-

blaginja vseh generacij ter dostojno in varno bivanje v domačem okolju z upoštevanjem visoke ravni človekovih pravic;

-

vključenost vseh generacij v ekonomsko, družbeno, socialno in kulturno življenje v skladu z njihovimi željami in potrebami ter medgeneracijsko sožitje;

-

ohranjanje in izboljšanje telesnega in duševnega zdravja ljudi vseh starosti.

Leta 2017 je bila sprejeta tudi Strategija razvoja Slovenije 2030, ki v središče postavlja kakovostno življenje za vse, in s cilji ter ukrepi pomembno naslavlja tudi področje revščine in socialne izključenosti.5

Za dosego teh ciljev so zapisane usmeritve za aktivnosti in ukrepe na štirih področjih oziroma štirih stebrih (sklopih):

-

trg dela in izobraževanje (prilagoditve na trgu dela, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem, zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile z neto priseljevanjem);

-

samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij (sistemi socialne zaščite, dostopnost do zdravstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, skrb za zdravje, zmanjševanje neenakosti v zdravju);

-

vključenost v družbo (medgeneracijsko sodelovanje, prostovoljstvo, uporaba IKT za komunikacijo, preprečevanje diskriminacije in nasilja v družbi, kulturna vključenost, politično udejstvovanje);

-

oblikovanje okolja za aktivnost v celotnem življenjskem obdobju (prilagoditve v gospodarstvu, bivalnih razmer in prometne ureditve s podporo IKT in tehnoloških rešitev).

Velik izziv v kontekstu staranja populacije je naraščajoče število oseb z demenco in drugimi kognitivnimi motnjami. V Sloveniji se bo po napovedih število oseb z demenco v naslednjih 20 letih podvojilo. Ministrstvo za zdravje je v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: MDDSZ) v letu 2016 pripravilo Strategijo obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020, v kateri problematiko naslavlja s številnimi usmeritvami in ukrepi v zdravstvenem in socialnem varstvu. Razvoj na področju demence pa potrebuje ukrepe in spremljanje tudi v prihodnjem obdobju. Pozornost bomo namenili tako razvoju in prilagoditvam storitev za osebe z demenco (npr. krepitev dnevnih oblik varstva) kot razvoju oblik pomoči svojcem oseb z demenco in neformalnim oskrbovalcem v lokalnem okolju.

Z vidika izzivov sistema socialnega varstva in z vidika naslavljanja ranljivih situacij in tveganj ter neenakosti skupin (predvsem starejšega) prebivalstva je zelo pomembna vzpostavitev zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Enotna ureditev celovitega sistema dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: DO) in tudi njegovega financiranja je že dalj časa pomembna prioriteta tako socialne kot zdravstvene politike v Sloveniji. Področje dolgotrajne oskrbe je namreč v Sloveniji razdrobljeno tako z vidika organiziranosti kot z vidika financiranja, kar ustvarja precejšnje neenakosti med uporabniki. Raven pomoči, ki jo posameznik prejema, ni vedno v skladu z njegovimi dejanskimi potrebami, dostopnost do storitev pa se pomembno razlikuje glede na to, ali so uporabniki v instituciji (bolj integrirane zdravstvene in socialne storitve) ali ostajajo na svojem domu.

S sprejemom Zakona o dolgotrajni oskrbi (Uradni list RS, št. 196/21; v nadaljnjem besedilu: ZDOsk) se vzpostavlja nov steber socialne varnosti, ki bo v povezavi s spremembami drugih sistemov socialne varnosti (zdravstva, socialnega varstva in pokojninskega varstva) in dodatnimi javnimi viri omogočal ter zagotavljal opravljanje dolgotrajne oskrbe kot integrirane dejavnosti storitev in ki bo ljudem čim dlje omogočal samostojno in varno življenje v vseh okoljih. Poleg sprejetja ZDOsk so zelo pomembni tudi ukrepi spodbujanja aktivnega in zdravega staranja, da bi starejši lahko čim dlje živeli samostojno ali ob podpori skupnostnih storitev ter da se na ta način čim bolj odloži odhod v institucionalne oblike varstva in pomoči. Upoštevajoč navedeno se bodo vsebina, cilji in ciljne vrednosti socialnovarstvenih storitev v skladu z Zakonom o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A, 28/19, 189/20 – ZFRO in 196/21 – ZDOsk) ustrezno prilagodile v izvedbenem načrtu predmetne resolucije.

Pri oskrbi starejše osebe v domačem okolju imajo veliko vlogo neformalni oskrbovalci. V Sloveniji je okoli 10 % prebivalcev neposredno vključenih v neformalno oskrbo svojca ali soseda, kar pomeni, da okoli 200.000 prebivalcev Slovenije redno pomaga družinskemu članu, sosedu ali znancu pri opravljanju enega ali več od vsakdanjih opravil.6 Tudi podatki Evropskega združenja za neformalne oskrbovalce (Eurocarers) kažejo, da je 20 % Evropejcev v stiku s svojci, ki so v oskrbi, polovica od njih pa svojca tudi osebno oskrbuje. Zato bomo v obdobju izvajanja ReNPSV22−30 razbremenili in podprli neformalne oskrbovalce (zagotavljanje usposabljanj, prilagojenih neformalnim oskrbovalcem) ter spodbujali sodelovanje formalnih in neformalnih izvajalcev oskrbe starejših.

Med izvajanjem ReNPSV22−30 bo okrepljena tudi paliativna oskrba kot celostna oblika pomoči uporabnikom socialnovarstvenih storitev v zadnjem obdobju življenja in podpora družini v času bolezni in žalovanja.

Zelo pomembno in kritično področje v obdobju izvajanja ReNPSV22−30 je in bo tudi področje duševnega zdravja. Na tem področju se ReNPSV22–30 vsebinsko navezuje na Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (v nadaljnjem besedilu: ReNPDZ18−28), ki od leta 2018 celostno in celovito naslavlja duševno zdravje prebivalcev Slovenije, med drugim revščino, socialno izključenost in neenakost v družbi, ki dokazano povečujejo različna tveganja, ne zgolj slabo duševno zdravje. Dobro duševno zdravje je namreč temelj človekovega zdravja, posledično pa tudi temelj socialne in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje in kakovosti življenja ljudi.

K dobremu duševnemu zdravju bistveno prispeva sistematična skrb, sestavljena in povezana mreža služb, storitev in programov, ki so odziv na potrebe posameznikov in skupnosti. V ta namen potrebujemo dobro medresorno mrežo služb, storitev in programov, v katero spadajo občine, službe na vseh ravneh zdravstvenega in socialnega varstva, zaposlovanja, službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, kulture, neformalne in uporabniške organizacije, društva, uporabniki in svojci. Nujno je zagotoviti skupno načrtovanje ukrepov na lokalni in regionalni ravni, zato je pomembno sodelovanje predstavnikov služb na področju socialnega varstva z drugimi deležniki, zlasti pa s predstavniki zdravstvenega varstva. Eden izmed ključnih izzivov današnjega časa je organizacija služb za duševno zdravje za ljudi vseh starosti, čim bližje ljudem in prilagojeno njihovim potrebam, kar vključuje promocijske, preventivne in kurativne programe ter rehabilitacijo.

ReNPSV22−30 bo z doseganjem svojih ciljev in izvajanjem svojih ključnih aktivnosti prispevala tudi k realizaciji ključnih ciljev ReNPDZ 2018−2028, zlasti k ustreznejši organiziranosti služb in storitev na področju duševnega zdravja. Prav tako bo prispevala k zagotavljanju dostopnosti celostne in kakovostne obravnave na področju duševnega zdravja v skupnosti, h krepitvi znanja, kompetenc in z dokazi podprtih intervencij. Izmenjava dobrih praks na področju duševnega zdravja, nadgradnja socialnovarstvenih programov in programov v podporo družini z vsebinami za obravnavo oseb s pridruženimi motnjami v duševnem zdravju, povezovanje s programi zdravstvenega varstva, zagotavljanje dostopnosti celostne in kakovostne obravnave na področju duševnega zdravja v skupnosti, medresorsko povezovanje7, vse to so skupne točke in cilji obeh resolucij.

Na socialni položaj ranljivih skupin pomembno vplivajo tudi ukrepi na stanovanjskem področju, ki jih opredeljuje Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (v nadaljnjem besedilu: ReNSP15–25). Ukrepi ReNSP15–25 za izboljšanje kakovosti bivanja starejše populacije v skupnosti vključujejo financiranje izgradnje novih stanovanjskih enot za starejše in zagotavljanje boljše dostopnosti do stanovanj v večstanovanjskih zgradbah. Pomembni so ukrepi za reševanje energetske revščine in drugo.

ReNPSV22−30 bo prispevala tudi k uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2022–2030, saj so ti pogosto izpostavljeni večjemu tveganju revščine in socialni izključenosti kakor drugi ljudje, kar se je že pokazalo v letih globalne finančno-gospodarske in javnodolžniške krize na evrskem območju. Ponovno se izraža v sedanjem času pandemije COVID-19, kjer je že vidno povečanje revščine med invalidi in višja stopnja nasilja, zanemarjanja in zlorab. Poleg tega pa ReNPSV22–30 vključuje tudi ukrepe (storitve, programe), ki so namenjeni populaciji invalidov.

ReNPSV22–30 je skladna tudi s cilji Resolucije o družinski politiki Vsem družinam prijazna družba 2018–2028 in Programa za otroke 2020–2025, ki poudarjajo enake možnosti za vse otroke, vključujejo pravico do vzgoje in izobraževanja ter kulture, do življenja brez nasilja za vse otroke vključno s preprečevanjem medvrstniškega nasilja, preprečevanje diskriminacije, otrokove pravice in varnosti v digitalnem okolju, otroku prijazno pravosodje, sodelovanje otrok v postopkih, ki se nanašajo nanje, zagovorništvo in podobno.

Dolgotrajna socialna izključenost in revščina družin lahko pustita trajne posledice in se medgeneracijsko prenašata. Zato ReNPSV22–30 za cilj vnovič postavlja izboljšanje kakovosti življenja posameznikov in družin ter povečanje družbene povezanosti (kohezije) in socialne vključenosti vseh skupin prebivalstva.

3. CILJI ReNPSV22−30 IN KLJUČNE AKTIVNOSTI ZA DOSEGANJE CILJEV

3.1

1 Ključni cilji ReNPSV22−30 in aktivnosti za dosego ciljev

Podobno kot v predhodni resoluciji ostaja tudi v ReNPSV22−30 splošni, horizontalni cilj, ki ga resolucija zasleduje, izboljšanje kakovosti življenja posameznikov in družin ter krepitev družbene povezanosti (kohezije), medsebojne solidarnosti in socialne vključenosti vseh skupin prebivalstva.

K temu splošnemu cilju težijo politike socialnega varstva, hkrati pa je za njegovo doseganje zelo pomembno usklajevanje in povezovanje vseh politik, ki posredno ali neposredno vplivajo na socialni položaj ljudi.

Poleg splošnega so določeni trije ključni cilji ReNPSV22–30, ki se neposredno nanašajo na razvoj sistema socialnega varstva:

1.

zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti;

2.

izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev in programov;

3.

vzpostavljanje pogojev za delovanje izvajalskih organizacij ter krepitev kakovosti in razvoja na področju socialnega varstva.

Za uspešno uresničevanje ciljev je nujno doseči njihovo usklajenost na nacionalni ravni in na lokalnih ravneh.

Ključna področja, na katerih bodo v obdobju izvajanja ReNPSV22−30 potekale aktivnosti za dosego treh ključnih ciljev, so (po posameznih ciljih) navedena v nadaljevanju.

Cilj 1: Zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti:

Država zmanjšuje tveganje revščine in njen medgeneracijski prenos ter povečuje socialno vključenost. V ta namen zagotavlja:

-

ustrezno dohodkovno podporo;

-

opolnomočenje in vključevanje ranljivih skupin v družbo;

-

aktivnosti za povezovanje neaktivnih posameznikov s trgom dela;

-

izboljšanje zaposljivosti brezposelnih oseb prek izvajanja aktivne politike zaposlovanja;

-

izboljšanje zaposljivosti in možnosti posameznikov na trgu dela prek vseživljenjskega učenja, vključno z usposabljanjem in izpopolnjevanjem.

Država storitve, programe in ukrepe ter njihovo izvajanje posodablja in prilagaja glede na potrebe uporabnikov.

Ukrepi za zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne vključenosti so po posameznih področjih naslednji:

1.

Posodobitev in povečanje odzivnosti sistema socialnega varstva

-

prenova predpisov, ki urejajo področje socialnega varstva;

-

poenostavitev socialne zakonodaje glede pridobivanja prejemkov iz naslova javnih sredstev;

-

spremljanje ustreznosti višine socialnih transferjev in zagotavljanje, da jih prejmejo vsi, ki so do njih upravičeni (t. i. pokritost);

-

razvoj in nadgradnja prejemkov, socialnovarstvenih storitev in programov s poudarkom na krepitvi storitev v skupnosti glede na spremenjene, poglobljene in vse bolj kompleksne potrebe posameznikov in družin;

-

preprečevanje stigmatizacije in zagotavljanje dostojnega preživetja prejemnikom prejemkov in uporabnikom različnih socialnovarstvenih storitev in programov ter osebam, ki se začasno znajdejo ali živijo v okoliščinah, zaradi katerih so še posebej ranljivi;

-

zagotavljanje ustreznega sistema minimalnega dohodka za zagotovitev sredstev za preživetje (denarna socialna pomoč) in povezanosti minimalnega dohodka s socialnimi storitvami in z ukrepi aktivne politike zaposlovanja;

-

spodbude za aktivnost v obliki upoštevanja manjšega dela prejetega dohodka pri ugotavljanju materialnega položaja za namen dodeljevanja denarne socialne pomoči;

-

zagotavljanje enakih spodbud za zaposlovanje obeh partnerjev;

-

spremljanje in naslavljanje pasivnosti in pasti nizkih plač glede na sistem davkov in prejemkov, zlasti za gospodinjstva z nizkimi dohodki, ki imajo otroke;

-

ukrepi za preprečevanje neupravičeno pridobljenih socialnih transferjev in izvajanje nadzora nad namensko porabo sredstev iz proračuna;

-

zagotavljanje pogojev za vzpostavitev ustreznih razmer za bivanje in dostopnosti stanovanj za ranljive skupine (zagotavljanje ustreznih bivalnih enot in namestitve v sodelovanju z drugimi resorji in lokalnimi skupnostmi);

-

zagotavljanje hrane in osnovne materialne pomoči najbolj ogroženim in krepitev spremljevalnih ukrepov, s katerimi se naslavlja stiska posameznika oziroma družine;

-

finančno opismenjevanje prezadolženih posameznikov ali družin;

-

spodbujanje sistemskih ukrepov na področju razvoja obveznih socialnih zavarovanj, davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih, ki vplivajo na socialni položaj prebivalcev;

-

usklajevanje politik in ukrepov na različnih področjih, ki vplivajo na socialni položaj posameznika in njegove družine (usklajeno reševanje večdimenzionalnih problemov revščine in socialne izključenosti) ter usklajevanje politik in ukrepov, ki izhajajo iz različnih strateških dokumentov in se nanašajo na področje socialnega varstva;

-

internacionalizacija področja socialnega varstva z namenom odzivanja na globalne spremembe in mednarodno povezovanje (mednarodni projekti, mednarodna združenja in organizacije).

2.

Ukrepi za preprečevanje tveganja revščine in socialne izključenosti otrok in mladih

-

zagotavljanje učinkovitega in brezplačnega dostopa do predšolske vzgoje in varstva, izobraževanja (vključno s šolskimi dejavnostmi), kulture, zdravega obroka vsak šolski dan in zdravstvenega varstva;

-

preprečevanje zgodnje opustitve izobraževanja;

-

opredelitev skupin pomoči potrebnih otrok in ukrepov zanje;

-

spremljanje položaja različnih tipov družin in oblikovanje ukrepov za družine, ki se začasno znajdejo ali živijo v okoliščinah, zaradi katerih so še posebej ranljive;

-

spodbujanje zgodnjega prihoda mladih na trg dela po zaključku izobraževanja in zmanjševanje števila mladih, ki niso vključeni ne v zaposlitev ne v izobraževanje ali usposabljanje (tj. kazalnik NEET).

3.

Ukrepi za preprečevanje tveganja revščine in socialne izključenosti starejših

-

aktivnosti informiranja in ozaveščanja o pravicah starejših;

-

podpora in spremljanje starejših, ki so socialno izključeni, ob upoštevanju položaja in specifičnih potreb najbolj ranljivih skupin, zlasti starejših žensk;

-

izvajanje preventivnih programov (medsektorsko povezovanje) za preprečevanje socialne izključenosti starejših.

4.

Ukrepi za zmanjševanje tveganja brezposelnosti in ohranjanje povezanosti težje zaposljivih posameznikov s trgom dela

-

zmanjšanje tveganja brezposelnosti prek izobraževanja in usposabljanja odraslih;

-

zagotavljanje usklajenega in usmerjenega dela resorjev in institucij na trgu dela ter institucij socialnega varstva in zdravstvenega varstva za učinkovito naslavljanje potreb težje zaposljivih oseb, vključno s poglobljeno podporo pred vstopom na trg dela in po njem;

-

spremljanje in blaženje večletnih posledic krize COVID-19 na trgu dela s ciljem omejevanja in preprečevanja neaktivnosti in dolgotrajne brezposelnosti delovno sposobnega prebivalstva;

-

intenzivnejša, celostna podpora in pomoč dolgotrajnim prejemnikom denarne socialne pomoči;

-

izvajanje programov socialne aktivacije, ki omogočajo individualno podporo pri razreševanju problematike, zaradi katere je posameznik dalj časa izključen s trga dela.

Cilj 2: Izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev in programov:

1.

zagotavljanje mrež raznolikih storitev in programov, ki so povezani, komplementarni in delujejo skladno z načeli in vodili te resolucije (so dostopni enakomerno po vsej Sloveniji pod enakimi finančnimi in strokovnimi pogoji, razpoložljivi, dosegljivi vključno z možnostmi uporabe sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije; so usmerjeni predvsem v skupnostne oblike dela);

2.

spodbujanje in razvoj ter uvajanje inovativnih pristopov na področju javnih, razvojnih, eksperimentalnih in dopolnilnih programov socialnega varstva, prednostno zasnovanih na konkretnih potrebah uporabnikov (denimo bivalne enote, krizne nastanitve, delo z uporabniki s kompleksnimi stiskami in pridruženimi težavami v duševnem zdravju, podpora osebam z demenco, njihovim družinskim članom in oskrbovalcem);

3.

vzpostavitev celostnih in kakovostnih storitev za posameznega uporabnika;

4.

umeščanje javnih socialnovarstvenih programov v javno mrežo kot oblika skupnostnih storitev oziroma skupnostne podpore;

5.

zagotavljanje sodelovanja države, lokalnih skupnosti, uporabnikov in izvajalcev pri definiranju mreže javnih storitev in programov v lokalni skupnosti;

6.

sodelovanje pri uvedbi enotnega sistema dolgotrajne oskrbe s povezanimi zdravstvenimi in socialnimi storitvami za vse, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo; ob tem razvoj dodatnega sistema socialne oskrbe za osebe, ki ne bodo dosegale vstopnega praga za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe;

7.

izboljšanje informiranja in ozaveščanja potencialnih uporabnikov o možnostih za vključitev v storitve in programe;

8.

zagotavljanje pluralnosti in pestrosti izvajalcev storitev in programov ter poudarek na spodbujanju vključevanja prostovoljcev.

Cilj 3: Vzpostavljanje pogojev za delovanje izvajalskih organizacij ter krepitev kakovosti in razvoja na področju socialnega varstva:

1.

razvoj primerljivih orodij in poenotene metodologije za merjenje kakovosti, utemeljene z vidika uporabnika;

2.

zagotavljanje pogojev za kontinuirano spremljanje učinkovitosti, kakovosti dela in rezultatov ter izvajanje evalvacij storitev in programov; priprava modela za ocenjevanje in merjenje učinkov storitev in programov socialnega varstva;

3.

spodbujanje integriranih in inovativnih storitev s ključno vlogo centra za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: CSD) kot povezovalne točke med različnimi izvajalci, skupnostmi in MDDSZ ter izboljšanje medresorskega sodelovanja in spodbujanje multidisciplinarnosti v storitvah in programih;

4.

nadgradnja obstoječih informacijskih sistemov v enoten informacijski sistem, ki bo omogočal poenoten način vodenja evidenc storitev, javnih pooblastil in drugih nalog po zakonu za posameznega uporabnika (bolj preprost vnos, večja preglednost, več možnosti za analize in podporo razvoju storitev in programov);

5.

vzpostavitev sistema ocenjevanja potreb uporabnikov na področju socialnega varstva;

6.

spodbujanje aktivnega delovanja uporabniških svetov v izvajalskih organizacijah in drugih oblik soodločanja uporabnikov v izvajalskih organizacijah;

7.

zagotavljanje standardov in normativov glede na potrebe ljudi in skupnosti;

8.

razvoj in krepitev kadrov na področju socialnega varstva, modernizacija sistema kariernega napredovanja;

9.

poenotenje in razbremenitev dela izvajalcev socialnega varstva s ciljem zagotovitve kakovostnejšega dela z ljudmi;

10.

zagotavljanje kontinuiranega izobraževanja, usposabljanja, supervizije in krepitve moči vseh strokovnih delavcev in sodelavcev, ki delujejo na področju socialnega varstva, z namenom poenotenja in izboljšanja kakovosti delovanja v praksi ter poenotenja pomoči in podpore uporabnikov; krepitev prostovoljstva in skrb za spremljanje prostovoljskih aktivnosti;

11.

zagotavljanje stabilnosti financiranja in prostorskih pogojev za izvajanje dejavnosti izvajalcev;

12.

spodbujanje uporabe novih tehnologij (IKT) kot podpore za izvajanje storitev in za nove storitve (na primer videosvetovanje, storitve na daljavo);

3.2

Ključni kazalniki in njihove ciljne vrednosti do leta 2030

Za spremljanje uresničevanja in oceno doseganja vsakega od treh ključnih ciljev sta določena po en kazalnik in njegova ciljna vrednost do leta 2030. Kazalniki in njihove ciljne vrednosti do leta 2030 so naslednji: