Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov...

2605. Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja

Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) in 26. člena zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

UREDBO
o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(namen)

Ta uredbo določa za nepremične vire onesnaževanja:

-

mejne vrednosti emisije snovi v zrak,

-

vrednotenje emisije snovi v zrak,

-

stopnje zmanjševanja emisije in druge ukrepe v zvezi z izpuščanjem snovi v zrak,

-

prilagoditvene pogoje za obstoječe vire določbam te uredbe.

Določbe te uredbe se uporabljajo za vse nepremične vire onesnaževanja, če za posamezno vrsto naprav ali za posamično emitirano snov oziroma vsoto emitiranih snovi, navedenih v tabelah 1, 2, 3 in 4 priloge, ki je sestavni del te uredbe, poseben predpis posameznih vprašanj ne ureja drugače.

2. člen

(pojmi)

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:

1.

Nepremični vir onesnaževanja zraka je naprava, ki izpušča ali oddaja odpadne pline (v nadaljevanju: vir onesnaževanja).

2.

Naprava je posamičen stroj oziroma celota funkcijsko povezanih strojev ali orodij v sklenjenem tehnološkem procesu in je osnovna proizvodna enota. Naprava ima enega ali več izpustov, pri čemer se količine izpuščenih snovi iz posameznih izpustov iste naprave seštejejo in na tej podlagi na kraju vseh izpustov določijo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih. Za napravo se šteje tudi več naprav skupaj, kadar so njihovi izpusti priključeni na skupno čistilno napravo za odpadne pline, pri čemer se določajo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih na odvodniku čistilne naprave.

2.

1. Obrat je enota, kjer deluje več enakovrstnih ali raznovrstnih naprav.

2.

2. Obstoječa naprava je naprava, ki je obratovala na dan uveljavitve te uredbe. Obstoječa naprava je tudi naprava v izgradnji, za katero je bilo skladno s predpisi pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje.

3.

Rekonstrukcija naprave je vsak poseg v napravo, ki bistveno spremeni glavne tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in ima za posledico spremembo količine ali vrste emisije odpadnih plinov.

4.

Odpadni plini so plini, onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju.

5.

Emisija je izpuščanje oziroma oddajanje snovi iz posameznega vira onesnaževanja, v zrak in se izraža kot koncentracija snovi v odpadnih plinih in kot količina snovi v odpadnih plinih.

5.

1. Koncentracija snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: koncentracija) je masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina po odbitku vlage (suhi odpadni plini) ali masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina z vlago (mokri odpadni plini).

5.

2. Količina snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: količina) je masa izpuščenih snovi na časovno enoto, določa pa se na uro obratovanja pri polni obremenitvi vira onesnaževanja.

6.

Emisijski delež je razmerje med maso izpuščene snovi in maso te snovi ali njenega predhodnika v porabljenem gorivu oziroma surovini; emisijski delež se izraža v odstotkih.

7.

Emisijski faktor je razmerje med maso izpuščene snovi in maso izdelka ali surovine.

8.

Mejna vrednost emisije snovi (v nadaljevanju: mejna vrednost) je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev pri oddajanju snovi v zrak iz vira onesnaževanja in se izraža kot:

-

mejna koncentracija izpuščenih snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: mejna koncentracija) v odvisnosti od količine snovi oziroma mejne količine ali

-

mejni emisijski delež ali

-

mejni emisijski faktor.

9.

Skupni prah so vsi trdni delci v odpadnih plinih ne glede na njihovo kemično sestavo in velikost.

10.

Prve meritve so meritve emisije, ki se izvedejo pri prvem zagonu nove naprave oziroma pri zagonu naprave po rekonstrukciji.

11.

Trajne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo s kontinuirnimi merilniki ali z merjenjem trenutnih koncentracij v določenih časovnih presledkih.

12.

Občasne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo v predpisanih časovnih presledkih.

II. MEJNE VREDNOSTI

3. člen

(mejne vrednosti za skupni prah)

Mejne koncentracije skupnega prahu so:

– pri količini prahu nad 0.5 kg/h                       50 mg/m3,
– pri količini prahu do vključno 0.5 kg/h              150 mg/m3.

4. člen

(mejne vrednosti za prašnate anorganske snovi) Mejne koncentracije prašnatih anorganskih snovi, ki so navedene v tabeli 1, so:

– za snovi iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini 1 g/h
ali več                                                          0.2 mg/m3,
– za snovi iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini 5
g/h ali več                                                        1 mg/m3,
– za snovi iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini 25
g/h ali več                                                        5 mg/m3.

Mejne koncentracije iz prejšnjega odstavka veljajo tudi za vsoto emisije anorganskih snovi v plinastem, tekočem in trdnem stanju.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne prašnate anorganske snovi iz iste nevarnostne skupine; velja za vsoto izpuščenih snovi mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prvega odstavka tega člena.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne prašnate, anorganske snovi iz različnih nevarnostnih skupin, veljajo poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še tele mejne koncentracije za vsoto izpuščenih snovi:

– iz I. in II. nevarnostne skupine    1 mg/m3;
– iz I. in III. nevarnostne skupine   5 mg/m3;
– iz II. in III. nevarnostne skupine  5 mg/m3.

5. člen

(mejne vrednosti za anorganske spojine v parah ali plinastem stanju)

Mejne koncentracije anorganskih spojin v parah ali v plinastem stanju, ki so navedene v tabeli 2; so:

– za spojine iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 10 g/h                                                      1 mg/m3;
– za spojine iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 50 g/h                                                      5 mg/m3;
– za spojine iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 300 g/h                                                    30 mg/m3;
– za spojine iz IV. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 5000 g/h                                                  500 mg/m3.

6. člen

(mejne vrednosti za rakotvorne snovi)

Mejne koncentracije rakotvornih snovi, ki so navedene v tabeli 3, so:

– za snovi iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 0.5 g/h                                                   0.1 mg/m3,
– za snovi iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 5 g/h                                                       1 mg/m3,
– za snovi iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 25 g/h                                                      5 mg/m3.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne rakotvorne snovi iz iste nevarnostne skupine, velja za vsoto izpuščenih snovi mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prejšnjega odstavka.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne rakotvorne snovi iz različnih nevarnostnih skupin, veljajo poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še tele mejne koncentracije za vsoto izpuščenih snovi:

– iz I. in II. nevarnostne skupine                           1 mg/m3,
– iz I. in III. ter II. in III. nevarnostne skupine          5 mg/m3
– iz II. in III. nevarnostne skupine                         5 mg/m3.

Za emisijo rakotvornih snovi, ki niso navedene v tabeli 3, se uporabljajo mejne koncentracije iz prejšnjega odstavka.

Razvrstitev rakotvornih snovi iz prejšnjega odstavka v nevarnostne skupine je določena v smernicah za razvrstitev rakotvornih snovi Agencije za raziskave raka IARC pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ki so na vpogled v izvirniku in slovenskem prevodu v službi za dokumentalistiko Ministrstva za okolje in prostor.

7. člen

(mejne vrednosti za organske spojine) Mejne koncentracije organskih spojin, ki so navedene v tabeli 4, so:

– za spojine iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 0.1 kg/h                                                  20 mg/m3,
– za spojine iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 2 kg/h                                                   100 mg/m3,
– za spojine iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 3 kg/h                                                   150 mg/m3.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne organske spojine iz iste nevarnostne skupine, velja za vsoto izpuščenih spojin mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prejšnjega odstavka.

Če so v odpadnih plinih hkrati različne organske spojine iz različnih nevarnostnih skupin, velja poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še naslednja mejna koncentracija za vsoto emitiranih spojin:

– pri količini nad 3 kg/h     150 mg/m3.

Če gre pri organskih spojinah za rakotvorne snovi, veljajo zanje mejne koncentracije, določene v prejšnjem členu te uredbe.

Za prašnate organske spojine iz II. in III. nevarnostne skupine v tabeli 4 veljajo mejne koncentracije, določene v 3. členu te uredbe.

III. VREDNOTENJE EMISIJE

8. člen

(vrednotenje emisije)

Koncentracije se določajo v masnih enotah (g, mg, mg) na enoto prostornine suhega odpadnega plina (m) pri normnih pogojih, to je pri temperaturi 273 K (0 °C) in zračnem tlaku 101.3 kPa (1013 mbar).

Mejne koncentracije se nanašajo na odpadne pline, ki so razredčeni toliko, kot je to tehnično in obratovalno neizogibno.

Če je poleg mejne koncentracije v odpadnih plinih za posamezni vir onesnaževanja določena tudi računska vsebnost kisika v odpadnih plinih, se izmerjene koncentracije preračunajo po enačbi:

&fbco;binary entityId="a526808c-2d22-4c18-aca7-fb7cc12f32ba" type="gif"&fbcc;

9. člen

(ugotavljanje čezmernih obremenitev)

Koncentracija in količina iz vira onesnaževanja se določata za vsako snov posebej, kadar je to določeno s to uredbo pa tudi za vsoto emisije različnih snovi, med obratovanjem vira onesnaževanja praviloma pri polni obremenitvi in na kraju vseh izpustov odpadnih plinov posamezne naprave na podlagi izmerjenih vrednosti.

Iz izmerjenih vrednosti koncentracij vsake snovi posebej oziroma vsote emisije različnih snovi se izračunajo povprečne vrednosti meritev. Časi povprečenja in časi vzorčenja za izračun povprečnih vrednosti za prve, občasne in trajne meritve so določeni s predpisi o obratovalnem monitoringu za področje varstva zraka.

Pri prvih in občasnih meritvah se šteje, da je emisija čezmerna, če povprečne vrednosti meritev presegajo predpisane mejne vrednosti.

Pri trajnih meritvah se šteje, da je emisija čezmerna, če za povprečne vrednosti meritev iz drugega odstavka tega člena v posameznem koledarskem letu velja:

-

da ena od vseh dnevnih povprečnih vrednosti presega mejne vrednosti, določene s to uredbo ali

-

da več kot 3% vseh polurnih povprečnih vrednosti presega mejne vrednosti, določeno s to uredbo, za več kot 20% ali

-

da ena od vseh polurnih povprečnih vrednosti presega dvakratno mejno vrednost, določeno s to uredbo.

IV. STOPNJE ZMANJŠEVANJA EMISIJE IN DRUGI OBVEZNI UKREPI

10. člen

(zmanjševanje emisije)

Pri napravah, ki brez čistilnih naprav odpadnih plinov čezmerno onesnažujejo zrak, mora povzročitelj obremenitve zagotoviti njihovo vgradnjo in obratovanje, če čezmernega onesnaževanja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi.

Pri gradnji oziroma rekonstrukciji naprav mora investitor oziroma povzročitelj obremenitve izbrati v praksi uspešno preizkušeno in na trgu dostopno tehnologijo, ki zagotavlja, da predpisane mejne vrednosti niso presežene, in hkrati omogoča najnižjo tehnično dosegljivo emisijo.

Pri načrtovanju in obratovanju naprav mora investitor oziroma povzročitelj obremenitve izvajati naslednje ukrepe za zmanjševanje emisije:

-

tesnjenje delov naprav, zajemanje odpadnih plinov na izvoru, zapiranje krožnih tokov, reciklažo snovi in rekuperacijo toplote, recirkulacijo odpadnega zraka in druge ukrepe za zmanjšanje količine odpadnih plinov,

-

popolnejšo izrabo surovin in energije in druge ukrepe za optimiranje proizvodnih procesov,

-

optimiranje obratovalnih stanj zagona, spremembe zmogljivosti in zaustavljanja ter drugih izjemnih pogonskih stanj,