Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

1742. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-1082/12-11

Datum: 29. 5. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marina Poropata, Portorož, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 29. maja 2014

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2674/2011 z dne 22. 2. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Pritožnik, ki je bil žrtev fizičnega napada, je na prvi stopnji delno uspel z odškodninskim zahtevkom proti državi, in sicer v delu, v katerem je uveljavljal, da je država vodila (pred)kazenski postopek tako malomarno in neučinkovito, da je s tem prekršila njegove osebnostne pravice in pri njem povzročila strah, občutke nemoči in negotovosti glede osebne varnosti, torej nedopustno škodo kot posledico opustitve dolžnega ravnanja države. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in ugodilo pritožbi tožene stranke ter je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem delu. Presodilo je, da bi bila lahko država odgovorna za opustitev dolžne preiskave kaznivega dejanja le, če bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ravnanje države ni bilo protipravno oziroma zakaj policiji sploh ni mogoče očitati slabega vodenja predkazenskega postopka. Ocenilo je, da so bile priče dejansko zaslišane razmeroma pozno. Vendar naj bi bile izpovedi prič le posredni indici za krivdo enega od osumljencev, ob nedvoumnih izidih poligrafskega testa, ki so govorili proti njegovi vpletenosti v zadevo, pa naj tudi zaslišanje prič v zgodnejšem trenutku izida preiskave ne bi spremenilo. Po oceni Višjega sodišča policija ni prekoračila prostega polja svoje presoje glede obstoja razlogov za sum, potrebnih za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Višje sodišče je tudi zavrnilo očitke, da bi morala policija zaslišati A. B.: dolgoletni spor med sosedoma naj ne bi mogel biti v zvezi z vprašanjem identitete naročnika kaznivega dejanja niti indic, kaj šele temelj za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. V zvezi s presojo odločitve državnega tožilca o odstopu od kazenskega pregona zaradi zastaranja, je Višje sodišče poudarilo, da je bila – glede na izvedensko mnenje o teži telesnih poškodb in glede na poškodbe, ki so bile državnemu tožilstvu znane – taka odločitev edina mogoča. Po oceni Višjega sodišča organom pregona ni mogoče očitati kršitve kakšne dolžnosti v zvezi s predložitvijo popolne medicinske dokumentacije izvedencu. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije.

Pritožnik v ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča in sklep Vrhovnega sodišča uveljavlja kršitve 17., 22. in 23. člena Ustave ter 2. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je Višje sodišče brez opravljene glavne obravnave ugotovilo dejstva glede izida poligrafskega testiranja dveh osumljencev, na katera se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala nobena od strank. S tem naj bi Višje sodišče favoriziralo toženo stranko. Pritožnik meni, da je protipravnost ravnanja države kot predpostavka odškodninske odgovornosti podana tudi tedaj, ko je opuščeno dolžno ravnanje, in ni treba, da gre za "delovanje v direktnem nasprotju s predpisi". Izpodbija sklepe Višjega sodišča glede pomanjkljivosti obrazložitve sodbe prve stopnje, opozarja, da je poligraf izredno nezanesljiva metoda ugotavljanja dejstev, in navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede nekaterih bistvenih stališč (v zvezi z zanikanjem prekoračitve polja policijske diskrecije glede obstoja razlogov za sum, neobstojem indicev zoper domnevnega naročnika napada in nemožnostjo uporabe prikritih ukrepov). Policija naj niti ne bi imela polja proste presoje glede vprašanja, ali so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Pritožnik podrobno utemeljuje, da so obstajali celo utemeljeni razlogi za sum zoper A. B. in da bi bilo mogoče zakonito pridobiti izpiske telefonskega prometa A. B. in C. Č. ali dovoljenje za druge prikrite ukrepe zoper njiju. Policija naj ne bi niti poskušala pridobiti dovoljenja za uporabo prikritih ukrepov. Državni organi naj po storitvi kaznivega dejanja zoper pritožnika ne bi izvedli potrebnih in dosegljivih ukrepov v okviru svojih pristojnosti in pooblastil (tajno sledenje, prisluškovanje, izpisi telefonskega prometa, odvzem vzorcev sledi iz kombija …), ukrepi, ki so jih izvedli, pa naj bi bili prepozni (zaslišanje prič in osumljencev). Pritožnik navaja, da izpodbijana sodba Višjega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse v zvezi z odgovornostjo države za protipravne opustitve ukrepov, s katerimi bi država lahko zavarovala človeško življenje. Odstopala naj bi tudi od sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s procesnim vidikom pravice do življenja.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1082/12 z dne 2. 4. 2013 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, v katerem pritožnik izpodbija sodbo druge stopnje, v delu, v katerem izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, pa je ni sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v postopku, ki nanjo ni odgovorila.

Jedro pritožnikovih očitkov se nanaša na kršitev pravice do življenja iz 17. člena Ustave(1) in enako poimenovane človekove pravice iz 2. člena EKČP.(2) Pritožnik poudarja, da je bilo njegovo življenje ogroženo zaradi dogodka 16. 7. 1999, ko je bil napaden na dvorišču svoje stanovanjske hiše, do nezavesti pretepen tako, da mu je krvavela glava,(3) in nato odpeljan z lastnim kombijem na "črno" odlagališče odpadkov v Strunjan, kjer ga je našel naključni mimoidoči. Zatrjuje, da organi pregona in kazenskega pravosodja svojih nalog v zvezi s preiskavo in obravnavo tega kaznivega dejanja niso opravili skrbno in vestno ter da so protipravno opustili izvrševanje svojih zakonsko utemeljenih dolžnosti, s čimer so tudi kršili njegove človekove pravice.