Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi ni bil v neskladju z Ustavo

4000. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi ni bil v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-80/17-19

Datum: 5. 12. 2018

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 5. decembra 2018

Prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) ni bil v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se odvetniška nagrada, izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednostih predmeta nad 500.000 EUR za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000 EUR zviša za 100 EUR.

Vrhovno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Pojasnjuje, da je v pravdni zadevi, v kateri je zavrnilo revizijo tožnice, naletelo na primer, ko mora tožnici naložiti v plačilo povrnitev revizijskih stroškov toženke, odmerjenih na podlagi 12. člena ZOdvT (kar naj bi naneslo 57.523 EUR za stroške odgovora na revizijo). Predlagatelj meni, da je bila navedena določba v neskladju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave, in s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ne bi naj predvidevala najvišje zgornje meje nagrade – dopuščala naj bi neomejene nagrade. Prvega odstavka 12. člena ZOdvT naj – brez nedopustnega spregleda jezikovnih meja zakona – ne bi bilo mogoče ustavnoskladno razlagati, ker naj bi jasno določal, da pri vrednostih predmeta nad 500.000 EUR odvetniške nagrade (s količnikom 1,0) naraščajo sorazmerno naraščanju vrednosti predmeta spora (za vsakih začetih nadaljnjih 50.000 EUR predmeta spora se nagrada poveča za 100 EUR), in sicer brez najvišje mogoče nagrade.

Po prepričanju predlagatelja je izpodbijana določba načelu sorazmernosti nasprotovala zato, ker je omogočala in terjala pravno posledico, ki ni imela nobene zveze s samo vsebino nasprotne storitve. Predlagatelj opozarja, da mora v konkretnem primeru 12. člen ZOdvT uporabiti za povračilo mandatarjeve nagrade stranki, ki je v pravdi uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP). Razlog za tako zakonsko ureditev naj bi bil v tem, da mora stranka, ki je v pravdi uspela, dobiti povrnjene svoje realne stroške, da ne bi trpela škode, ker je utemeljeno uresničila svojo pravico do sodnega varstva. Predlagatelj opozarja, da so bile vrednosti odvetniških nagrad v ZOdvT tipizirane in z vidika obveznosti povračila nasprotni stranki kogentne. Ne dvomi o temeljni razumnosti pristopa, da je osrednje merilo za določanje različnih višin nagrad za opravljene odvetniške storitve vrednost predmeta sodnega spora, tako da se odvetnikova nagrada viša, kot se viša vrednost spornega predmeta, vendar meni, da je na neki točki nujen trk z mejno vrednostjo, ko se izgubi vsaka stvarna povezava med veliko odgovornostjo in s tem težo odvetniške storitve ter višino nagrade za delo mandatarja. Po oceni predlagatelja obstaja določena maksimalna višina nagrade, ki vrednotno in vrednostno ustreza teži odvetnikove storitve "ob upoštevanju maksimalne pogodbene odgovornosti". Predlagatelj Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bil prvi odstavek 12. člena ZOdvT protiustaven v delu, ki je omogočal višanje nagrade tudi nad 500.000 EUR vrednosti predmeta spora (torej v zadnjih dveh vrsticah tabele prvega odstavka 12. člena ZOdvT), in naj ga v tem delu razveljavi.

Predlagatelj zatrjuje, da neomejena rast nagrade skladno rasti vrednosti spornega predmeta ne sledi več povračilni obveznosti, utemeljeni na načelu enake vrednosti storitev, temveč je neke vrste dodatna premoženjska sankcija za stranko, ki je pravdo izgubila. Zato naj bi prvi odstavek 12. člena ZOdvT pomenil čezmeren poseg brez stvarno utemeljenega razloga v človekovo pravico do zasebne lastnine stranke, ki mora plačati pravdne stroške nasprotne stranke. Predlagatelj meni, da bi bila ustavno sprejemljiva ureditev, po kateri bi bila najvišja vrednost nagrade tista, "ki je zadnja še izračunana v prilogi, na katero se sklicuje drugi odstavek 12. člena ZOdvT".

Državni zbor je odgovoril na zahtevo. Navaja, da višino odvetniških nagrad posredno omejuje 20. člen ZOdvT. Poudarja, da bi v konkretnem primeru razveljavitev izpodbijane določbe nesorazmerno znižala odvetniško nagrado. Državni zbor opozarja, da predlagatelj ni natančno navedel, pri kateri višini vrednosti spornega predmeta se izgubi sorazmerje med mandatarjevo odgovornostjo in priznano nagrado. Trdi, da gre pri tem za odločitev v polju proste presoje zakonodajalca.

Mnenje o zahtevi je poslala tudi Vlada. Meni, da ZOdvT višino odvetniških nagrad omejuje posredno, z omejitvijo naraščanja vrednosti predmeta odvetniške storitve (20. člen ZOdvT). Nasploh naj bi bil sistem odvetniških nagrad po ZOdvT konceptualno težko primerljiv s sistemom po veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 2/15 – v nadaljevanju OT/15). Vlada z izračuni (za pravdni postopek na prvi stopnji) utemeljuje, da bi odločitev, kakršno predlaga predlagatelj, pomenila, da bi bil odvetnik tudi pri višjih vrednostih predmeta postopka, ne glede na število narokov in vlog, upravičen do le 4.937,50 EUR nagrade. Poleg tega naj bi bile višje nagrade pri višjih vrednostih predmeta upravičene zaradi tega, ker odvetnik s svojim delom odločilno vpliva na gospodarski položaj stranke. V postopkih z velikim gospodarskim pomenom naj bi stranka morala računati z večjim stroškovnim tveganjem.

Ustavno sodišče je pozvalo Odvetniško zbornico Slovenije (v nadaljevanju OZS), naj poda stališče o zahtevi za oceno ustavnosti, odgovoru Državnega zbora in mnenju Vlade. OZS se strinja z Državnim zborom in Vlado, da izpodbijana ureditev ni protiustavna. Dodaja, da je plačilo sodnih taks zakonsko urejeno na enak način in da je treba upoštevati, da so ob visoki vrednosti spornega predmeta odvetniki izpostavljeni tveganju ustrezno višje odškodninske odgovornosti.