Odločba o ugotovitvi, da sta bili prva alineja prvega odstavka 63. člena in 64. člen Zakona o policiji v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo

453. Odločba o ugotovitvi, da sta bili prva alineja prvega odstavka 63. člena in 64. člen Zakona o policiji v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-312/11-21

Datum: 13. 2. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 13. februarja 2014

Prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 - uradno prečiščeno besedilo in 22/10) je bila v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona.

Člen 64 Zakona o policiji je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočal, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, obravnavali skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom.

Predlagatelj je s sklepom št. I Ips 9675/2009 z dne 27. 10. 2011 na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo in 109/12 - v nadaljevanju ZUstS) prekinil postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9675/2009 z dne 28. 5. 2010 in na Ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol). Izpodbijani določbi sta urejali rok hrambe evidence DNK preiskav, ki jo je vodila in vzdrževala policija, način obravnavanja te evidence po preteku roka hrambe ter pogoje dostopa do njenih podatkov po preteku tega roka.

Predlagatelj očita izpodbijanim določbam neskladje z 2. členom, tretjim odstavkom 15. člena in 38. členom Ustave ter 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pri utemeljevanju zatrjevanega neskladja se sklicuje tudi na druge zakone,(1) podzakonske predpise,(2) konvencije(3) in druge akte Sveta Evrope,(4) prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)(5) in ureditve v drugih evropskih državah.(6)

Za predlagatelja je sporno, da izpodbijani določbi vsem policistom in drugim delavcem državne uprave, v zvezi z opravljanjem vseh njihovih nalog, dopuščata uporabo podatkov iz evidence DNK preiskav po pravnomočno ustavljenem ali končanem kazenskem (prekrškovnem) postopku vse do zastaranja pregona. Samo v primeru, ko bi že policija ustavila svoje preiskovanje oziroma bi bila kazenska ovadba zavržena, bi se osebni podatki iz navedenih evidenc namreč arhivirali že pred zastaranjem kazenskega pregona. Do poteka rokov hrambe iz prve alineje prvega odstavka 63. člena ZPol naj bi se policijske evidence iz 59. člena ZPol, kamor sodi tudi evidenca DNK preiskav, namreč obravnavale kot zbirke nerešenih zadev oziroma kot tekoče zbirke dokumentarnega gradiva policije.

V evidenci DNK preiskav naj bi bili poleg profilov odvzetih vzorcev DNK (v nadaljevanju profil DNK), pridobljenih z analizo na kraju dejanja najdenih bioloških sledi, kar za predlagatelja ni sporno, tudi profili DNK osumljencev, katerim je policija vzela bris ustne sluznice na podlagi drugega odstavka 149. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo in 47/13 - v nadaljevanju ZKP). Profili DNK teh oseb naj bi se v tekoči evidenci policije hranili celo vse do zastaranja kazenskega pregona. Predlagatelj navaja, da je bil kazenski postopek zoper te osebe lahko že pravnomočno končan z učinkom ne bis in idem, tako z obsodbo kot tudi s pravnomočno ustavitvijo postopka, zavrnilno ali oprostilno sodbo. Namen, zaradi katerega je bil tem osebam vzet bris ustne sluznice, naj bi bil tako v večini primerov dosežen že pred zastaranjem kazenskega pregona. Zato naj bi zakonodajalec s takšno ureditvijo nesorazmerno posegel v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov. Predlagatelj nadalje meni, da se tudi profili DNK oseb, katerim je bil bris ustne sluznice odvzet na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, pri čemer naj bi šlo za osebe, ki niso bile osumljene storitve kaznivega dejanja, hranijo v tekoči evidenci policije lahko celo vse do zastaranja kazenskega pregona, pri čemer rok tako določene hrambe za njih sploh ni primeren. Zakonodajalcu očita, da položaja teh oseb ni uredil posebej.

Po poteku rokov hrambe v evidencah, ki jih na podlagi izpodbijane določbe vzdržuje policija, naj bi bili preohlapno in široko določeni tudi pogoji za dostop do arhivirane evidence DNK preiskav. Podatki iz policijskih evidenc se po poteku rokov hrambe v teh evidencah naj ne bi izbrisali, ampak naj bi se obravnavali v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom. To naj bi pomenilo, da se podatki iz evidence DNK preiskav vseh oseb, torej oseb, ki so bile osumljene in obsojene, oseb, ki so bile osumljene, ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja, kot tudi oseb, ki niso bile osumljene storitve kaznivega dejanja, hranijo trajno. V primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, naj bi izpodbijani določbi dovoljevali časovno neomejen dostop do teh podatkov policistom in pristojnim osebam drugih državnih organov, kar naj bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov. Ob upoštevanju zahtev iz 21. člena ZVOP-1 kot splošne določbe o roku hrambe osebnih podatkov se predlagatelju zato postavlja vprašanje, ali ne daje ureditev v izpodbijanih specialnih določbah ZPol policiji preširokih pooblastil za poseg v pravico iz 38. člena Ustave.

Državni zbor na zahtevo, ki mu je bila poslana v odgovor, ni odgovoril. Mnenje in pojasnila o zahtevi sta poslala Vlada in Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo). Z mnenjem in pojasnili je Ustavno sodišče seznanilo tudi predlagatelja.

Vlada v svojem mnenju z dne 9. 2. 2012 najprej pojasnjuje, kateri so tisti podatki, ki jih vsebuje evidenca DNK preiskav; med njimi naj bi bili tudi podatki preiskav DNK sledi, ki ne vsebujejo osebnih podatkov, kot predvideva 60. člen ZPol. Navaja, da do odvzema vzorca DNK pride le na ustrezni pravni podlagi in ob upoštevanju načela sorazmernosti ter da se pri tem ravna v skladu s 3. členom ZVOP-1. Odvzem brisa ustne sluznice naj bi bil tako dovoljen le za preiskavo konkretnega kaznivega dejanja in odkrivanja storilca, ob upoštevanju, da gre za tako kaznivo dejanje, pri katerem je takšen odvzem smiseln. Vlada opozarja, da je pri preiskavi konkretnih kaznivih dejanj mogoče, da je profil DNK osumljenca že izdelan na podlagi predhodnega suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar ponoven odvzem brisa ustne sluznice ni potreben. Profil DNK osumljenca, ki je osumljen storitve več kaznivih dejanj, pa naj bi se evidentiral v dosjeju in ne h konkretnemu kaznivemu dejanju. Pri vsakem zapisu v evidenco naj bi se določil tudi ustrezen zastaralni rok. Prenos podatkov iz aktivne evidence v arhivsko bazo naj bi se opravljal avtomatsko, vsak dan po sprožitvi programa. Program naj bi preverjal izpolnjevanje vnaprej določenih pogojev za arhiviranje, ki zahtevajo, da se oseba preverja eno leto po vnosu v bazo in se, če nima statusa ovadene osebe, arhivira oziroma se arhivira v roku enega leta po vpisu v evidenco. V evidenci DNK preiskav naj bi se vodile osebe, za katere obstajajo razlogi za sum, da so storile kaznivo dejanje, za katero se storilci preganjajo po uradni dolžnosti; osebe, ki niso osumljenci in jim je policija odvzela bris ustne sluznice na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, pa naj ne bi bile vpisane ne v policijski evidenci DNK preiskav ne v nobeni drugi policijski evidenci. Dostop do podatkov v evidenci DNK preiskav, dokler so v zbirki nerešenih zadev (tekoči oziroma stalni zbirki), naj bi bil pooblaščenim uradnim osebam policije le omogočen, njihova obdelava pa ne. Po prenosu teh podatkov v arhiv naj bi pod določenimi zakonskimi pogoji imele dostop do teh podatkov samo pristojne osebe Nacionalnega forenzičnega laboratorija in administratorji Urada za informatiko in telekomunikacije. Zato Vlada meni, da pooblaščene uradne osebe policije do teh podatkov ne morejo direktno dostopati, ampak lahko te podatke pridobijo le prek Nacionalnega forenzičnega laboratorija, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Za vnos in spreminjanje teh podatkov naj bi bili pooblaščeni le izvedenci Nacionalnega forenzičnega laboratorija in administratorji evidence. Iz mnenja še izhaja, da bo Vlada zaradi odprave nejasnosti trenutne ureditve (ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti in sodbe ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu) v zakonodajni postopek vložila predlog novega zakona. Vlada navaja, da gre za Predlog zakona o nalogah in pristojnostih policije (v nadaljevanju Predlog ZNPP), ki naj bi problematiko hrambe DNK uredil temeljiteje. V kratkem povzetku predlagane nove ureditve Vlada pojasnjuje, da Predlog ZNPP predvideva, da se podatki o DNK, pridobljeni zaradi izločitve oseb, uničijo takoj po izločitvi, ko je torej dosežen namen, in se v evidence sploh ne vnašajo. Podatki iz evidence DNK preiskav naj bi se po novem hranili samo do pravnomočne oprostilne sodbe. Da bi bilo to mogoče, Predlog ZNPP predvideva, da morata tako pristojno državno tožilstvo kot pristojno sodišče posredovati pristojni policijski enoti podatke o pravnomočni uvedbi kazenskega postopka in o pravnomočnih oprostilnih sodbah. V primeru, da pristojni organi ne bi izvrševali navedene zahteve, bi imel vsakdo že na podlagi ZVOP-1 pravico doseči izbris podatkov. Predlog ZNPP naj bi predvideval tudi natančno časovno zamejitev hranjenja podatkov iz evidence DNK preiskav po njihovem blokiranju, in sicer tako, da naj bi se po blokiranju podatki časovno hranili glede na težo kaznivega dejanja. Po blokiranju podatkov bi do njih lahko dostopali le policisti in pristojni državni organi, in sicer le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v drugih primerih pa le, če so določeni z zakonom in če gre za zagotavljanje nacionalne varnosti ali obrambe države.

Ministrstvo, katerega stališče je vsebovano že v mnenju Vlade, je dodatno pojasnilo naslednje. Kot napačno ocenjuje navedbo Vrhovnega sodišča, da "gre določbo 63. člena ZPol razumeti tako, da so podatki iz policijskih evidenc vsem policistom in tudi drugim delavcem državne uprave v zvezi z opravljanjem njihovih nalog dostopni vse do zastaranja kazenskega pregona". Osebne in druge podatke, ki jih policija zbira zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog, naj bi policija posredovala zgolj tistim državnim organom, ki imajo takšen dostop določen v svojih materialnih zakonih. Na tej podlagi naj bi policija s takšnimi organi sklenila sporazum, v katerem naj bi točno določila nabor podatkov, do katerih lahko ti državni organi dostopajo, vendar noben sporazum naj ne bi omogočal dostopa do evidence DNK preiskav. Do podatkov iz te evidence naj bi dostopali le policisti v zvezi z opravljanjem svojih nalog. Pri tem Ministrstvo pojasnjuje, da je na posamezno osebo vezan indikator, ki označuje obstoj podatka v evidenci. Ko naj bi bili v skladu s 64. členom ZPol podatki v arhivski bazi, do evidence DNK preiskav naj ne bi imel dostopa noben drug državni organ, ampak samo policija, in to zgolj v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pristojnim organom (tožilstvo, sodišče) naj bi za potrebe kazenskih postopkov podatke iz teh evidenc policija posredovala v pisni obliki. Splošno iskanje po evidenci naj ne bi bilo omogočeno, saj se indikator, vezan na osebo, izbriše, zato naj iskanje prek posamezne osebe ne bi bilo več mogoče. Policistom naj bi bilo omogočeno iskanje le na podlagi specifičnih parametrov (profil, datum analize, opis vzorca …), ki jih poznajo le policisti, ki preiskujejo sum storitve posameznega kaznivega dejanja. Evidenca DNK preiskav iz 8. točke 59. člena ZPol naj tudi ne bi vsebovala profila DNK oseb, katerih bris je bil vzet na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP. Omenjeni profili oseb naj bi se uporabili izključno za izločitev t. i. domačih oseb in zgolj v neposredni primerjavi s sledmi, najdenimi na kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Po opravljeni izločitvi domačih oseb naj bi se te sledi zavrgle in naj se ne bi vnesle v evidenco DNK preiskav. To naj bi bilo še posebej pomembno zato, ker se v evidenco DNK preiskav vnesejo tudi neznani profili DNK, najdeni na sledeh na kraju storitve kaznivega dejanja oziroma na predmetih in bi se, če bi bili v tej evidenci tudi profili DNK oseb, vzetih na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, vpisali v evidenco DNK preiskav. S tem bi bila v tej evidenci lahko oseba, ki s kaznivim dejanjem nima nikakršne zveze, njen podatek pa bi se v evidenci vodil kot neznana sled. Tako pa naj bi bilo onemogočeno, da bi se v evidenco DNK preiskav kot neznana sled vnesel profil domače osebe, ki ni osumljenec. Dodatno je Ministrstvo pojasnilo tudi potek postopka profiliranja DNK, katera področja genoma zajame ta postopek in katere informacije o posamezniku lahko razkriva. Iz teh pojasnil izhaja, da v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju preiskujejo zaradi njihove identifikacije količinsko zadostne sledi človeškega izvora, ki vsebujejo celice s celičnimi jedri in s tem genetski material, ter jim določijo t. i. profil DNK. Iz sporne sledi naj bi s primerno ekstrakcijsko metodo najprej izolirali genomsko DNK (deoksiribonukleinsko kislino - genetski material). Določene dele izolirane DNK (tj. nekatere njene polimorfne odseke, v katerih se posamezniki med seboj razlikujejo) naj bi nato namnožili z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) do tolikšne količine, da jo lahko analizirajo oziroma določijo njen profil DNK. Pri tem naj bi DNK iz brisov izolirali po najustreznejši metodi. Izolirano DNK naj bi potem količinsko ovrednotili in jo analizirali glede genetskih markerjev. Področja DNK, ki naj bi bila predmet preiskave, naj bi poleg amelogenima (področja, ki definira spol) predstavljala ponavljajoče se dele DNK, imenovane kratke tandemske ponovitve (short tandem repeats v nadaljevanju STR). To naj bi bile ponovitve nekaj dolgih osnovnih enot, običajno gre za štiri bazne pare, ki naj bi bile razpršene po vsem človeškem genomu. Vsak posameznik naj bi imel za vsako področje STR dva različno, lahko pa tudi dva enako dolga odseka DNK - alela, enega, podedovanega po materi, drugega po očetu. Aleli STR se označujejo s številko, ki pomeni število ponovitev osnovnega zaporedja baznih parov. Zbir analiziranih alelov naj bi predstavljal profil STR osebe oziroma profil DNK za analizirana področja. Pri analiziranju alelov naj bi se uporabljali označevalci DNK v skladu z Resolucijo Sveta z dne 30. novembra 2009 o izmenjavi analiz rezultatov DNK (UL C 296, 5. 12. 2009, str. 1-3). Ministrstvo pojasnjuje, da iz navedene resolucije izhaja, da države članice pri izmenjavi rezultatov analiz DNK te rezultate omejijo na kromosomska območja, ki ne vsebujejo izražanja genov, tj. za katera ni znano, da bi imela informacije o posebnih dednih značilnostih. Tako pridobljeni podatki naj ne bi razkrivali nobenih podatkov o posebnih dednih značilnostih posameznika. Če bi se naknadno izkazalo, da so kromosomska območja vendarle nosilec izražanja genov, pa bi se morala takoj izločiti. Fizični vzorci brisa ustnice naj bi se uničili takoj po koncu postopka oziroma analize; za fizične vzorce sledi (npr. predmete, na katerih se je iskalo sledi DNK) pa naj bi veljalo, da se vrnejo policiji ali sodišču, ki je vzorec poslalo, če ga po odvzemu za potrebe analiz DNK še kaj ostane.

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9675/2009 in v fotokopije listin iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Kpr 247/200, ki jih je Ustavnemu sodišču poslal predlagatelj.