13. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov
Na podlagi 6. alinee 2. točke amandmaja LI k ustavi socialistične republike Slovenije izdaja predsedstvo skupščine, Socialistične republike Slovenije
UKAZ
o razglasitvi zakona o starostnem zavarovanju kmetov
Razglaša se zakon o starostnem zavarovanju kmetov, ki ga je sprejela skupščina Socialistične republike Slovenije na seji republiškega zbora dne 15. marca 1972 in na seji socialno-zdravstvenega zbora dne 10. marca 1972.
Ljubljana, dne 16. marca 1972.
Predsednik Sergej Kraigher l. r.
ZAKON
o starostnem zavarovanju kmetov
P r v i d e l
TEMELJNE DOLOČBE
S tem zakonom se uvaja in ureja obvezno starostno zavarovanje kmetov ter določajo načela za razširjeno starostno zavarovanje kmetov.
Z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov se določa minimalni krog kmetov-upravičencev in se le-tem zagotavlja minimalna pokojnina za starost (v nadaljnjem besedilu: starostna pokojnina).
Z razširjenim starostnim zavarovanjem kmetov se lahko določi širši krog pravic, kot jih zagotavlja obvezno zavarovanje oziroma se vanj vključi tudi osebe, ki niso zajete z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov (v nadaljnjem besedilu: razširjeno zavarovanje).
Obvezno starostno zavarovanje kmetov temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti kmetov samih in družbenopolitičnih skupnosti pri kritju stroškov in zagotavljanju pravic iz tega zavarovanja.
Razširjeno starostno zavarovanje kmetov temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti kmetov, ki s svojimi prispevki v celoti zagotavljajo sredstva, potrebna za kritje stroškov tega zavarovanja, ugotovljenih po zavarovalnih izračunih.
Starostno zavarovanje kmetov se organizira in izvaja po načelu samoupravljanja kmetov-zavarovancev v samoupravni interesni skupnosti starostnega zavarovanja kmetov na območju SR Slovenije (v nadaljnjem besedilu: skupnost).
Kmetje-kooperanti, ki imajo po predpisih o združevanju kmetov pravico do zdravstvenega, invalidskega in starostnega zavarovanja v obsegu kot osebe v delovnem razmerju, imajo pravico do izbire, da se zavarujejo v pokojninskem zavarovanju oseb v delovnem razmerju ali v starostnem zavarovanju kmetov po tem zakonu.
Ta zakon ureja za kmete-borce NOV (v nadaljnjem besedilu: kmet-borec) in španske borce poleg pravice do starostne pokojnine tudi pravico do varstvenega dodatka.
Za kmeta-borca po tem zakonu se šteje kmet, ki je stopil v narodnoosvobodilni boj oziroma začel aktivno in organizirano delati v narodnoosvobodilnem boju pred 9. septembrom 1943 oziroma 13. oktobrom 1943 in mu je čas od tedaj do 15. maja 1945 priznan v dvojnem trajanju.
Posameznemu zasebnemu kmečkemu gospodarstvu (v nadaljnjem besedilu: kmetija) pripada v okviru obveznega starostnega zavarovanja kmetov le ena pokojnina.
Kmetje se obvezno zavarujejo za pravico do starostne pokojnine po določbah tega zakona in določbah splošnih aktov skupnosti.
V skupnosti kmetje-zavarovanci samostojno določajo v mejah zakona pravice in obveznosti iz starostnega zavarovanja kmetov ter pogoje, način in sredstva za uveljavljanje teh pravic in obveznosti.
Kmetje-zavarovanci v skupnosti urejajo medsebojna razmerja na samoupravnih osnovah ter določajo take oblike organizacije in odločanja, ki omogočajo na smotrn način kar najneposrednejšo udeležbo kmetov-zavarovancev pri zagotavljanju in izvajanju starostnega zavarovanja ter pri ustvarjanju in krepitvi materialne osnove za zagotovitev in razširitev tega zavarovanja.
Kmetje-zavarovanci uveljavljajo pravice iz starostnega zavarovanja kmetov v breme skupnosti na način, kot to določajo ta zakon in splošni akti skupnosti.
Če pridobi kmet-zavarovanec pravico do dveh ali več pokojnin, more uživati le eno od njih in sicer tisto, ki jo sam izbere.
Pravica do starostne pokojnine po tem zakonu je osebna in neodtujljiva pravica, ki je ni mogoče dedovati in ne more zastarati.
Nihče ne sme vzeti, zmanjšati ali omejiti pravic, ki jih ima kdo po tem zakonu oziroma po splošnem aktu skupnosti. Pravice iz starostnega zavarovanja kmetov lahko prenehajo samo v primerih, ki jih določa ta zakon; pravice kmetov, ki izhajajo iz splošnega akta skupnosti, pa lahko prenehajo samo v primerih, ki jih določa splošni akt skupnosti.
Denarni prejemki iz starostnega zavarovanja kmetov, ki so že zapadli v plačilo, ali so do smrti upravičenca do pokojnine ostali neizplačani, se lahko podedujejo.
D r u g i d e l
OBVEZNO STAROSTNO ZAVAROVANJE KMETOV
I. Pravice in pogoji za njihovo uveljavljanje
Pravica do starostne pokojnine se zagotavlja osebam, ki so kmetje-zavarovanci po tem zakonu ter osebam, ki so z njimi izenačene.
Zakoncu osebe iz prejšnjega odstavka se zagotavlja pravica do družinske pokojnine.
Za starostno pokojnino so zavarovani kmetje, ki imajo status kmeta-zavarovanca v smislu 16. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 26-147 /70 - v nadaljnjem besedilu: zavarovanci), razen oseb iz drugega odstavka navedenega člena.
Z zavarovanci so glede pravice do starostne pokojnine izenačene (prvi odstavek 15. člena) tudi osebe, ki so bile pred uvedbo starostnega zavarovanja kmetov zavarovanci po prejšnjem odstavku pa jim je ta lastnost prenehala zaradi tega, ker so še pred uvedbo starostnega zavarovanja kmetov izročile za izgovorjeni preužitek svojo kmetijo osebi, ki ima ob uveljavitvi tega zakona lastnost zavarovanca po prejšnjem odstavku (v nadaljnjem besedilu: preužitkarji).
Pravico do starostne pokojnine pridobi zavarovanec, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1.
da ima do dneva uveljavljanja pravice do pokojnine vsaj 5 let lastnost zavarovanca; 2. da je v zadnjih dvajsetih letih pred uveljavljanjem pravice do pokojnine opravljal najmanj 10 let kmetijsko dejavnost v smislu prvega odstavka 16. člena tega zakona; kmetu-borcu se v dobo 10 let všteva čas udeležbe v narodnoosvobodilni vojni v priznanem trajanju;
3.
da je dopolnil 65 let, kmet-borec pa 60 let;
4.
da ob uveljavljanju pravice do pokojnine izroči kmetijo osebi, ki postane s prevzemom kmetije zavarovanec v smislu 16. člena tega zakona. Zavarovanec pa lahko uveljavlja starostno pokojnino tudi v primeru
-
če deloma ali v celoti odtuji oziroma izroči kmetijo prevzemniku, ki nima lastnosti zavarovanca po tem zakonu (delavec, organizacija združenega dela, občina ipd.) pa se le-ta zaveže plačevati prispevek za obvezno starostno zavarovanje kmetov po določbah tega zakona;
-
če ne izroči kmetije, vendar se on sam ali kdo drug namesto njega zaveže plačevati prispevek za obvezno starostno zavarovanje kmetov po določbah tega zakona.
Osebi, ki je delala na kmetiji in živela z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu ter se preživljala izključno z dohodkom od kmetijske dejavnosti in, ki ob smrti zavarovanca prevzame njegovo kmetijo, se v dobo po 1. in 2. točki prejšnjega odstavka všteje tudi čas, ko je pred prevzemom delala na kmetiji in bila zavarovana po predpisih o zdravstvenem zavarovanju kmetov.
Pravico do starostne pokojnine ima preužitkar (drugi odstavek 16. člena), če izpolnjuje naslednje pogoje:
1.
da se preživlja z izgovorjenim preužitkom;
2.
da je ob uveljavljanju pravice do pokojnine dopolnil 65 let, če ima status kmeta-borca pa 60 let;
3.
da je ob izročitvi posestva izpolnjeval pogoje iz 1. in 2. točke prvega odstavka 17. člena tega zakona.
Če zavarovanec izgubi zaradi razlastitve zemljišča lastnost zavarovanca-kmeta po tem zakonu, mu mora organ, ki tak ukrep sprejme, zagotoviti uživanje pokojnine ali nadomestilo za izgubljeno pravico, kolikor mu ni na drug način zagotovljena socialna varnost.
Starostna pokojnina znaša 250 din mesečno.
Skupščina skupnosti in skupščina SR Slovenije lahko glede na razpoložljiva finančna sredstva sporazumno zvišata znesek iz prejšnjega odstavka.
Skupščina skupnosti in skupščina SR Slovenije sporazumno usklajujeta znesek pokojnine po 20. členu tega zakona z gibanjem življenjskih stroškov ter določata obseg in način usklajevanja ter vire sredstev, potrebnih za njegovo kritje.
Ob smrti zavarovanca oziroma preužitkarja pridobi njegov zakonec pravico do družinske pokojnine.
Zakonec lahko uveljavlja pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 65 let:
1.
če je bil umrli zakonec ob smrti uživalca starostne pokojnine po tem zakonu ali,
2.
če je umrli zakonec ob smrti izpolnjeval pogoje za uveljavitev pravice do starostne pokojnine po tem zakonu ali,
3.
če je bil umrli zakonec ob smrti star najmanj 60 let in je izpolnjeval pogoje iz 1. in 2. točke prvega odstavka 17. člena tega zakona.
Ob pogojih iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka lahko zakonec kmeta-borca oziroma zakonec, ki ima sam status kmeta-borca uveljavi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 60 let.
Pogoj izročitve kmetije oziroma obveznosti plačevanja prispevka (4. točka prvega odstavka 17. člena) velja tudi za zakonca zavarovanca, ki uveljavlja pravico do družinske pokojnine, če je po smrti zavarovanca postal lastnik kmetije.
Znesek družinske pokojnine je enak znesku starostne pokojnine.
Če je več oseb, ki imajo pravico do starostne ali družinske pokojnine iz iste kmetije, hkrati upravičenih do pokojnine po tem zakonu, se v skladu z načelom, da pripada posamezni kmetiji le ena pokojnina, le-ta razdeli med vse upravičence po enakih delih, če se upravičenci ne sporazumejo drugače.
Sredstva, potrebna za kritje izplačevanja pokojnin in drugih stroškov obveznega starostnega zavarovanja kmetov zagotavljajo kmetje-zavarovanci in družbeno-politične skupnosti po merilih, v obsegu in na način, kot to določajo ta zakon in splošni akti skupnosti.
1. Odmerjanje obveznosti kmetov-zavarovancev
Zavarovanci po prvem odstavku 16. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: zavezanec prispevka-zavarovanec) prispevajo h kritju stroškov s tem, da plačujejo prispevek za obvezno starostno zavarovanje kmetov (v nadaljnjem besedilu: prispevek).
Evidenco o zavezancih prispevka - zavarovancih po prejšnjem odstavku vodijo skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov, če skupnost ne določi drugače.