Nalaganje dokumenta...
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)
OBJAVLJENO V: Uradni list SFRJ 29-462/1978, stran 1181 DATUM OBJAVE: 26.5.1978
SFRJ 29-462/1978
462.
Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O OBLIGACIJSKIH
RAZMERJIH
O RAZGLASITVI ZAKONA O OBLIGACIJSKIH
RAZMERJIH
Razglaša se zakon o obligacijskih razmerjih, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 30. marca 1978.
PR št. 690.
Beograd, 30. marca 1978.
Predsednik republike:
Josip Broz Tito s. r.
Predsednik
Skupščine SFRJ:
Kiro Gligorov s. r.
Josip Broz Tito s. r.
Predsednik
Skupščine SFRJ:
Kiro Gligorov s. r.
Z A K O N
O OBLIGACIJSKIH RAZMEKJIH
O OBLIGACIJSKIH RAZMEKJIH
Prvi del
TEMELJI OBLIGACIJSKIH RAZMERIJ (SPLOŠNI DEL)
I. poglavje
TEMELJNA NAČELA
1. člen
Namen in vsebina zakona
Da bi bili ustvarjeni pogoji za svoboden promet blaga in opravljanje storitev na enotnem jugoslovanskem trgu v pogojih socialistične blagovne proizvodnje ter za zadovoljevanje materialnih in drugih potreb delovnih ljudi in občanov in da bi bila zagotovljena odgovornost organizacij združenega dela in drugih udeležencev v pravnem prometu za izpolnjevanje njihovih obveznosti, s tem pa tudi za uresničevanje in za razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, ureja ta zakon temelje obligacijskih razmerij (splošni del) ter pogodbena in druga obligacijska razmerja na področju prometa blaga in storitev.
2. člen
Udeleženci obligacijskih razmerij
Udeleženci obligacijskih razmerij so temeljne in druge organizacije združenega dela ter druge družbene pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: družbene pravne osebe), posamezniki in civilne pravne osebe.
3. člen
Obligacijska razmerja in razpolaganje z družbenimi sredstvi
(1)
Družbene pravne osebe so udeleženke obligacijskih razmerij v uresničevanju pravice razpolaganja z družbenimi sredstvi, ki jih upravljajo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela oziroma delovni ljudje v drugih družbenih pravnih osebah.
(2)
Družbene pravne osebe uresničujejo pravico razpolaganja z družbenimi sredstvi v obligacijskih razmerjih ustrezno sklepom, ki jih sprejemajo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela oziroma delovni ljudje v drugih družbenih pravnih osebah v skladu s statutom,z drugimi samoupravnimi splošnimi akti in z zakonom.
4. člen
Obligacijska razmerja in družbeno planiranje
Družbene pravne osebe ravnajo pri sklepanju obligacijskih razmerij v skladu s svojimi plani in zagotavljajo izpolnjevanje materialnih obveznosti, prevzetih s samoupravnimi sporazumi o osnovah planov samoupravnih organizacij in skupnosti in z dogovori o osnovah planov družbenopolitičnih skupnosti.
5. člen
Obligacijska razmerja in uporaba družbenih sredstev
Družbene pravne osebe morajo pri sklepanju obligacijskih razmerij družbeno in ekonomsko smotrno uporabljati družbena sredstva, s katerimi razpolagajo, in ohranjati njihovo nezmanjšano vrednost ter skrbeti za zboljševanje in razširjanje materialne osnove združenega dela oziroma za uresničevanje svojih ciljev in nalog ter varstvo družbene lastnine.
6. člen
Obligacijska razmerja in samoupravni sporazumi
(1)
Če sklepajo družbene pravne osebe obligacijska razmerja zaradi izvrševanja samoupravnega sporazuma, ki so ga sklenile med seboj, morajo ravnati v skladu s tem samoupravnim sporazumom.
(2)
Pri sklepanju obligacijskih razmerij morajo družbene pravne osebe upoštevati samoupravne sporazume in družbene dogovore, ki so jih sklenile z drugimi, in svojo odgovornost za izpolnjevanje obveznosti, prevzetih s temi samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori.
7. člen
Sodelovanje v obligacijskih razmerjih
(1)
Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij sodelujejo družbene pravne osebe v razmerjih medsebojne povezanosti in odvisnosti, vzajemne odgovornosti ter solidarnosti delavcev v združenem delu, ki temeljijo na samoupravljanju in družbeni lastnini produkcijskih sredstev in drugih delovnih sredstev.
(2)
Družbene pravne osebe morajo v medsebojnih razmerjih sodelovanja upoštevati cilje trajnejšega sodelovanja in uresničevanje drugih skupnih interesov in tudi drugače ustvarjati pogoje za uveljavljanje pravic in izpolnjevanje obveznosti iz obligacijskih razmerij.
(3)
Na teh osnovah sodelujejo temeljne in druge organizacije združenega dela ter kmetijske in druge zadruge v obligacijskih razmerjih tudi s kmeti in z drugimi delovnimi ljudmi, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost.
8. člen
Obveznosti nasproti občanom kot potrošnikom in uporabnikom storitev
Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo temeljne in druge organizacije združenega dela, zadruge in delovni ljudje, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, če s svojo dejavnostjo neposredno zadovoljujejo potrebe občanov, urejati in izvrševati svoje pravice in obveznosti na tak način, da je zagotovljeno redno in kakovostno zadovoljevanje potreb občanov in da so zagotovljeni kar najugodnejši pogoji za zadovoljevanje teh potreb.
9. člen
Ravnanje na trgu
Organizacije združenega dela in drugi udeleženci v prometu morajo v obligacijskih razmerjih ravnati v skladu z načelom enotnosti jugoslovanskega trga in z začrtano ekonomsko politiko, ne smejo omejevati stabilnosti trga in ne povzročati škode drugim udeležencem na trgu, potrošnikom in družbeni skupnosti kot celoti.
10. člen
Svoboda urejanja obligacijskih razmerij
Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo socialistične samoupravne družbe.
11. člen
Enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih
Udeleženci v obligacijskem razmerju so enakopravni.
12. člen
Načelo vestnosti in poštenja
Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.
13. člen
Prepoved zlorabe pravic
(1)
Prepovedano je izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerij v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovljena ali priznana.
(2)
Prav tako je prepovedano tudi izvrševanje pravic iz obligacijskega razmerja v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica ustanovljena s samoupravnim sporazumom.
14. člen
Prepoved ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja
Pri sklepanju obligacijskih razmerij udeleženci ne smejo ustanavljati pravic in obveznosti, s katerimi bi se za kogarkoli med njimi ali za koga drugega ustvarjal ali izkoriščal monopolni položaj na enotnem jugoslovanskem trgu, s katerimi bi kdorkoli pridobil gmotne ali druge prednosti, ki ne bi temeljile na delu, ali s katerimi bi se ustvarjali neenakopravni odnosi v poslovanju ali izpodkopavali drugi temelji samoupravnih družbenoekonomskih odnosov.
15. člen
Načelo enake vrednosti dajatev
(1)
Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.
(2)
Zakon določa, v katerih primerih ima kršenje tega načela pravne posledice.
16. člen
Prepoved povzročanja škode
Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.
17. člen
Dolžnost izpolnitve obveznosti
(1)
Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
(2)
Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.
18. člen
Ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic
(1)
Udeleženec v obligacijskem razmerju mora pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).
(2)
Udeleženec v obligacijskem razmerju mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).
(3)
Udeleženec v obligacijskem razmerju se mora pri uveljavljanju svoje pravice vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugega udeleženca.
19. člen
Mirno reševanje sporov
Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.
20. člen
Dispozitivna narava zakonskih določb
Udeleženci lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakonu, če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.
21. člen
Uporaba dobrih poslovnih običajev
(1)
Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v pravnem prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
(2)
Za obligacijska razmerja se uporabljajo uzance, če so se udeleženci dogovorili za njihovo uporabo ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo.
22. člen
Ravnanje v skladu s statuti in drugimi splošnimi akti
(1)
Družbene pravne osebe in civilne pravne osebe ravnajo pri sklepanju obligacijskih razmerij v skladu s svojim statutom in z drugimi splošnimi akti.
(2)
Vendar ostane pogodba, ki je bila sklenjena, ali drugo pravno dejanje, ki je bilo storjeno v nasprotju s takim aktom, v veljavi, razen če je druga stranka za to vedela ali morala vedeti ali če je v tem zakonu drugače določeno.
23. člen
Uporabo drugih zveznih zakonov
Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zvezni zakoni, se uporabljajo določbe tega zakona glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu.
24. člen
Uporaba republiških oziroma pokrajinskih zakonov
Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo republiški oziroma pokrajinski zakoni, se ne uporabljajo določbe splošnega dela tega zakona glede vprašanj, ki so zaradi posebne narave posameznih obligacijskih razmerij drugače urejena v republiških oziroma pokrajinskih zakonih.
25. člen
Uporaba posameznih določb
(1)
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.
(2)
Gospodarske pogodbe so v smislu tega zakona pogodbe, ki jih organizacije združenega dela in druga organizacije in skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ter imetniki obratov in drugi posamezniki, ki v obliki registriranega poklica opravljajo kakšno gospodarsko dejavnost, sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi.
(3)
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na pogodbe, se smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle.
II. poglavje
NASTANEK OBVEZNO5TI
1. ODDELEK
Pogodba
1. odsek
SKLENITEV POGODBE
I. SOGLASJE VOLJ
26. člen
Kdaj je pogodba sklenjena
Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.
27. člen
Obvezna sklenitev in obvezna vsebina pogodbe
(1)
Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene.
(2)
Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.
28. člen
Izjava volje
(1)
Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
(2)
Izjava volje mora biti svobodna in resna.
29. člen
Dovoljenje in odobritev
(1)
Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom predpisano kaj drugega.
(2)
Dovoljenje oziroma odobritev morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta.
30. člen
Pogajanja
(1)
Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče.
(2)
Vendar je stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, odgovorna za škodo nastalo s pogajanji.
(3)
Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom sklenitve pogodbe, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.
(4)
Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.
31. člen
Čas in kraj sklenitve pogodbe
(1)
Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema.
(2)
Šteje se, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež oziroma stalno prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo.
32. člen
Ponudba
(1)
Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila.
(2)
Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, dotedanjo prakso med pogodbenikoma in običaje.
33. člen
Splošna ponudba
Predlog za sklenitev pogodbe, dan nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje bistvene sestavine pogodbe, ki naj bi bila sklenjena, velja za ponudbo, če ne izhaja iz okoliščin primera ali iz običajev kaj drugega.
34. člen
Razstavljanje blaga
Razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo, če ne izhaja iz okoliščin primera ali iz običajev kaj drugega.
35. člen
Katalogi in oglasi
(1)
Poslani katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila ter oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televiziji ali kako drugače niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji.
(2)
Vendar pošiljatelj takšnih vabil odgovarja za škodo, ki jo pretrpi ponudnik, če brez utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe.
36. člen
Učinek ponudbe
(1)
Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla.
(2)
Ponudbo lahko ponudnik prekliče samo, če je naslovnik prejel preklic, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo.
37. člen
Do kdaj veže ponudba
(1)
Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka.
(2)
Če je ponudnik v pismu ali brzojavki določil rok za sprejem ponudbe, se šteje, da je ta rok začel teči od dneva, ki je bil označen v pismu, oziroma od dneva, ko je bila brzojavka oddana na pošto.
(3)
Če pismo nima datuma, teče rok za sprejem ponudbe od dneva, ko je bilo pismo oddano na pošto.
(4)
Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je normalno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da je ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.
38. člen
Oblika ponudbe
(1)
Ponudba pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki.
(2)
To velja tudi za sprejem ponudbe.
39. člen
Sprejem ponudbe
(1)
Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.
(2)
Ponudba je sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar se na podlagi ponudbe, prakse med zainteresiranima strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu.
(3)
Sprejem ponudbe se lahko prekliče, če ponudnik prejme izjavo o preklicu pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo.
40. člen
Sprejem neposredne ponudbe
(1)
Ponudba, dana navzoči osebi, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.
(2)
Ponudba, dana po telefonu, po teleprinterju ali po neposredni radijski zvezi, se šteje za ponudbo navzoči osebi.
41. člen
Sprejem ponudbe s predlogom, naj se spremeni
Če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku.
42. člen
Molk naslovnika
(1)
Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.
(2)
Brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je ponujena pogodba, ne vrne v določenem času, ipd.) veljala za sprejem ponudbe.
(3)
Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil.
(4)
Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar poslovno dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil.
(5)
Če naslovnik v primeru iz prejšnjega odstavka ponudbe oziroma naročila ni zavrnil, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil.
43. člen
Zapozneli sprejem in zapoznela vročitev izjave o sprejemu
(1)
Z zamudo sprejeta ponudba se šteje za novo ponudbo naslovnika.
(2)
Vendar je pogodba sklenjena, če je ponudnik prejel pravočasno poslano izjavo o sprejemu ponudbe po izteku roka, pa je vedel ali bi bil lahko vedel, da je bila poslana pravočasno.
(3)
Kljub temu pa pogodba v takem primeru ni sklenjena, če ponudnik takoj ali najpozneje prvi naslednji delavnik po prejemu izjave, ali tudi pred prejemom izjave, toda po izteku roka za sprejem ponudbe, naslovnika obvesti, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo ponudbo.
44. člen
Smrt ali nesposobnost ene stranke
Ponudba ne izgubi učinka, če je smrt ali nesposobnost ene stranke nastopila, preden je bila sprejeta, razen če izhaja nasprotno iz namena strank, običajev ali narave posla.
45. člen
Predpogodba
(1)
Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.
(2)
Predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe.
(3)
Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe.
(4)
Na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi.
(5)
Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.
(6)
Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.
II. PREDMET
46. člen
Kakšen mora biti predmet obveznosti
(1)
Pogodbena obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi.
(2)
Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva.
47. člen
Ničnost pogodbe zaradi predmeta
Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.
48. člen
Poznejša možnost
Pogodba, sklenjena z odloženim pogojem ali rokom, je veljavna, če je predmet obveznosti, ki je bil v začetku nemogoč, postal mogoč, preden se je uresničil pogoj ali preden je iztekel rok.
49. člen
Kdaj je predmet obveznosti nedopusten
Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo socialistične samoupravne družbe.
50. člen
Kdaj je predmet določljiv
(1)
Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi.
(2)
Če ta tretji noče ali ne more določiti predmeta obveznosti, je pogodba nična.
III. PODLAGA
51. člen
Dopustna podlaga
(1)
Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).
(2)
Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo socialistične samoupravne družbe.
(3)
Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.
52. člen
Ničnost pogodbe zaradi podlage
Če ni podlage ali če je ta nedopustna, je pogodba nična.
53. člen
Nagibi za sklenitev pogodbe
(1)
Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost.
(2)
Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba brez učinka.
(3)
Neodplačna pogodba nima pravega učinka niti tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.
IV. SPOSOBNOST
54. člen
Pogodbe pravne osebe
(1)
Pravna oseba lahko sklepa pogodbe v pravnem prometu v mejah svoje pravne sposobnosti.
(2)
Pogodba, sklenjena v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka.
(3)
Poštena stranka lahko zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpela zaradi sklenitve pogodbe, ki nima pravnega učinka.
55. člen
Soglasje za sklenitev pogodbe
(1)
Kadar je v statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela določeno in v sodni register vpisano, da more njen zastopnik skleniti določeno pogodbo le s soglasjem kakšnega organa, lahko da ta organ soglasje prej, sočasno ali pozneje, če ni v register vpisano kaj drugega.
(2)
Druga stranka ima pravico zahtevati od organizacije združenega dela naj se njen pooblaščeni organ v primernem roku izreče, ali daje soglasje; če ta tega ne stori, se šteje, da soglasje ni dano.
(3)
Poznejše soglasje učinkuje za nazaj, če ni dogovorjeno drugače.
(4)
Če soglasje ni dano, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.
(5)
Kadar se po določbah tega člena šteje, da pogodba ni bila sklenjena, lahko poštena stranka zahteva od organizacije združenega dela pravično odškodnino.
(6)
Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi tedaj, ko je v statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela določeno, da lahko zastopnik sklene kakšno pogodbo le skupaj z določenim njenim organom.
56. člen
Pogodba poslovno nesposobne osebe
(1)
Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe.
(2)
Poslovno omejeno sposobna oseba sme brez dovoljenja svojega zakonitega zastopnika sklepati samo tiste pogodbe, katere ji dovoljuje sklepati zakon.
(3)
Druge pogodbe takih oseb so izpodbojne, če so sklenjene brez dovoljenja zakonitega zastopnika, vendar pa lahko ostanejo v veljavi, če jih ta pozneje odobri.
57. člen
Pravica sopogodbenika poslovno nesposobne osebe
(1)
Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki ni vedel za njeno poslovno nesposobnost, lahko odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil z njo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika.
(2)
Enako pravico ima tudi sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je vedel za njeno poslovno nesposobnost, pa ga je ta prevarala, češ da ima dovoljenje svojega zakonitega zastopnika.
(3)
Ta pravica ugasne v tridesetih dneh potem, ko sopogodbenik zve za poslovno nesposobnost druge stranke oziroma za to, da ta nima dovoljenja zakonitega zastopnika, pa tudi prej, če zakoniti zastopnik odobri pogodbo, preden izteče ta rok.
58. člen
Poziv zakonitemu zastopniku, naj se izreče
(1)
Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je sklenil z njo pogodbo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika, lahko zahteva od zakonitega zastopnika, naj se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne.
(2)
Če se zakoniti zastopnik v tridesetih dneh od tega poziva ne izreče, da odobrava pogodbo, ste šteje, da je odobritev zavrnil.
59. člen
Če si pogodbenik pridobi poslovno sposobnost po sklenitvi pogodbe
Poslovno sposobna oseba lahko zahteva razveljavitev pogodbe, ki jo je brez potrebnega dovoljenja sklenila v času svoje omejene poslovne sposobnosti, vendar samo, če vloži tožbo v treh mesecih po pridobitvi popolne poslovne sposobnosti.
V. NAPAKE VOLJE
60. člen
Grožnja
(1)
Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe.
(2)
Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.
61. člen
Bistvena zmota
(1)
Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila.
(2)
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
(3)
Če je pogodba zaradi zmote razveljavljena, ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva.
(4)
Stranka, ki je v zmoti, se ne more nanjo sklicevati, če je druga stranka pripravljena izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo.
62. člen
Zmota v nagibu pri neodplačni pogodbi
Pri neodplačani pogodbi se šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti.
63. člen
Nesporazum
Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, pogodba ne nastane.
64. člen
Posredna izjava
Zmota osebe, po kateri je stranka izjavila svojo voljo, se šteje enako kot zmota v izjavljanju lastne volje.
65. člen
Prevara
(1)
Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.
(2)
Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode.
(3)
Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali morala vedeti.
(4)
Neodplačna pogodba se lahko razveljavi tudi, če je prevaro storil kdo tretji, ne glede na to, ali je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali morala vedeti ali ne.
66. člen
Navidezna pogodba
(1)
Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.
(2)
Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja te druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
(3)
Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi.
VI. OBLIKA POGODBE
67. člen
Neobličnost pogodbe
(1)
Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.
(2)
Zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve.
(3)
Vendar so veljavne poznejše ustne dopolnitve o stranskih točah, o katerih oblična pogodba nič na govori, če to ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.
(4)
Veljavni so tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.
68. člen
Razveza obličnih pogodb
Oblične pogodbe je mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko.
69. člen
Dogovorjena oblika
(1)
Pogodbeni stranki se lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe.
(2)
Pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, je mogoče razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.
(3)
Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz svoje pogodbe ali dosegli kaj drugega, je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa je hkrati nastala obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.
70. člen
Sankcija, če pogodba nima potrebne oblike
(1)
Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.
(2)
Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika.
71. člen
Domneva o popolnosti listine
(1)
Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo.
(2)
Vendar pa so veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.
(3)
Veljavni so tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.
72. člen
Sestavitev listine
(1)
Če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.
(2)
Če pogodbenik ne zna pisati, naredi na listini ročni znak, ki ga overita dve priči ali sodišče oziroma drug organ.
(3)
Za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki.
(4)
Zahteva po pismeni obliki je izpolnjena, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje.
73. člen
Če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika
Pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.
VII. POGOJ
74. člen
Pogoji in njihov učinek
(1)
Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva.
(2)
Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, deluje pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega.
(3)
Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, neha pogodba veljati, če se pogoj izpolni.
(4)
Šteje se, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen, šteje pa se, da ni uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzroči stranka, v katere korist je bil določen.
75. člen
Nedopusten ali nemogoč pogoj
(1)
Nična je pogodba, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavnimi načeli družbeneureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo socialistične samoupravne družbe.
(2)
Pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, je nična, nemogoč razvezen pogoj pa se šteje za neobstoječega.
76. člen
Zavarovanje pogojne pravice
Če ja pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, sme upnik, čigar pravica je pogojena, zahtevati ustrezno zavarovanje te pravice, če je njena uveljavitev v nevarnosti.
VIII. ROK
77. člen
Računanje časa
(1)
Rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva.
(2)
Rok, določen v tednih, mesecih ali letih, se konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca.
(3)
Če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik.
(4)
Začetek meseca označuje prvi dan v mesecu, sredina - petnajsti, konec pa zadnji dan v mesecu, če ne izhaja kaj drugega iz namena strank ali iz narave pogodbenega razmerja.
78. člen
Uporaba pravil o pogoju
Kadar se učinek pogodbe začenja od določenega časa, se smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju, kadar pa pogodba neha veljati po izteku določenega roka, se smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju.
IX. ARA IN ODSTOPNINA
1. ARA
79. člen
Vračanje in vštevanje are
(1)
Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki neki znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.
(2)
Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti. .
(3)
Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.
80. člen
Neizpolnitev pogodbe
(1)
Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, ali se zadovoljiti s prejeto aro.
(2)
Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are.
(3)
Kadar zahteva druga stranka izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude.
(4)
Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranka zmanjšati pretirano veliko aro.
81. člen
Pri delni izpolnitvi obveznosti
(1)
Pri delni izpolnitvi obveznosti ne sme upnik obdržati are, pač pa lahko zahteva izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, ali pa povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v odškodnino.
(2)
Če upnik razdre pogodbo in vrne tisto, kar je prejel kot delno izpolnitev, lahko izbira med ostalimi zahtevki, ki pripadajo eni stranki, če je pogodba ostala neizpolnjena po krivdi druge.
2. ODSTOPNINA
82. člen
Vloga odstopnine
(1)
S sporazumom pogodbenih strank si lahko ena ali vsaka od strank izgovori, da sme odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino).
(2)
Če stranka, ki si je izgovorila odstopnino, izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe.
(3)
Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.
(4)
Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka odstopi od pogodbe, lahko ta to stori vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene obveznosti.
(5)
Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če stranka, ki si je to pravico izgovorila, začne izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe a!i sprejemati izpolnitev od druge stranke.
83. člen
Ara kot odstopnina
(1)
Če je bila ob ari izgovorjena pravica odstopiti od pogodbe se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe.
(2)
Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.
2. odsek
ZASTOPANJE
l. O ZASTOPANJU NASPLOH
84. člen
Možnost zastopanja
(1)
Pogodba, pa tudi drug pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku.
(2)
Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu, na aktu pristojnega organa ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo).
85. člen
Učinki zastopanja
(l) Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.
(2)
Pod enakimi pogoji imajo tudi drugi zastopnikovi pravni posli neposreden pravni učinek nasproti zastopanemu.
(3)
Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.
86. člen
Prenos pooblastil
(1)
Zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba.
(2)
Izjemoma sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi.
87. člen
Prekoračitev pooblastil
(1)
Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev.
(2)
Če zastopani ne odobri pogodbe v roku, ki je normalno potreben, da se pogodba take vrste prouči in oceni, se šteje, da je odobritev zavrnil.
(3)
Odobritev iz prejšnjega odstavka ima učinek za nazaj, če stranki ne določita drugače.
(4)
Če druga stranka ni vedela in tudi ni morala vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko takoj, ko zanjo zve, izjavi, da se ne čuti vezano s pogodbo, ne da bi čakala, da se zastopani izreče o njej.
(5)
Če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in tudi ni morala vedeti za prekoračitev pooblastil.
88. člen
Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba
(1)
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri.
(2)
Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne.
(3)
Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.
(4)
V tem primeru lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni morala vedeti, da ta ni imel pooblastila.
II. POOBLASTILO
89. člen
Pooblastitev
(1)
Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu.
(2)
Obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga.
(3)
Pooblaščenec je lahko tudi pravna oseba.
90. člen
Posebna oblika pooblastila
Oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel.
91. člen
Obseg pooblastitve
(1)
Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen.
(2)
Pooblaščencu, ki ima sklošno pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje.
(3)
Posel, ki ne sodi v redno poslovanje, je pooblaščencu dovoljen samo, če je posebej pooblaščen zanj oziroma za vrsto poslov, med katere spada tudi ta.
(4)
Pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi ali o razsodnikih in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni pravici.
92. člen
Preklic in zožitev pooblastila
(1)
Pooblastitelj lahko po svoji volji zoži ali prekliče pooblastilo, celo če se je s pogodbo tej pravici odpovedal.
(2)
Vsako pooblastilo lahko pooblastitelj prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike.
(3)
Če je s preklicem ali zožitvijo pooblastila kršena pogodba o naročilu, pogodba o delu a!i kakšna druga pogodba, ima pooblaščenec pravico do povrnitve tako nastale škode.
93. člen
Učinek prenehanja in zožitve pooblastila nasproti tretjim
(1)
Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem a!i opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni moral vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.
(2)
V tem primeru ima pooblastitelj pravico zahtevati od pooblaščenca povrnitev škode, ki jo je morda pretrpel zaradi tega, razen če pooblaščenec ni vedel in tudi ni moral vedeti za preklic oziroma za zožitev pooblastila.
(3)
To velja tudi v drugih primerih prenehanja pooblastila.
94. člen
Drugi primeri prenehanja pooblastila
(1)
Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe kot pooblaščenca, če zakon ne določa drugače.
(2)
Pooblastilo preneha s smrtjo pooblaščenca.
(3)
Pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe oziroma s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike ali če pooblastilo velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji bodisi glede na naravno posla.
III. POSLOVNO POOBLASTILO
95. člen
Kdo lahko da pooblastilo, in njegova vsebina
(1)
Poslovno pooblastilo lahko da v mejah zakona organizacija združenega dela oziroma druga pravna oseba; z njim pooblasti pooblaščenca za sklepanje pogodb in opravljanje drugih poslov, ki so običajni pri opravljanju njene poslovne dejavnosti.
(2)
Vendar pa poslovni pooblaščenec ne sme odtujiti ali obremeniti nepremičnin, ne prevzeti meničnih ali poroštvenih obveznosti, ne najeti posojila in se ne spustiti v spor, če ni dobil za vsak posamezen takšen posel posebnega pooblastila.
(3)
Poslovno pooblastilo je lahko omejeno na določeno vrsto poslov ali na določene posle, vendar imajo te omejitve učinek nasproti tretjemu samo, če je zanje vedel ali bi bil moral vedeti.
96. člen
Poslovno pooblastilo imetnika obrta
(1)
Določbe o poslovnem pooblastilu se smiselno uporabljajo tudi za poslovno pooblastilo imetnika obrta.
(2)
Poslovno pooblastilo ne preneha s smrtjo imetnika obrta in tudi ne, če ta izgubi poslovno sposobnost.
IV. PRAVICE TRGOVSKEGA POTNIKA
97. člen
(1)
Trgovski potnik organizacije združenega dela, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, je upravičen samo za tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga in so navedeni v pooblastilu, ki mu ga je dala organizacija.
(2)
Če ni gotovo, se šteje, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila; vendar pa ostane pogodba, ki jo je sklenil, v veljavi, če jo pooblastitelj pozneje odobri.
(3)
Trgovski potnik, ki je upravičen prodajati blago, nima pravice sprejemati kupnino in tudi ne prodajati blago na kredit, razen če ima za prodajo na kredit posebno pooblastilo.
(4)
Trgovski potnik je upravičen sprejemati za pooblastitelja reklamacije zaradi napak blaga in druge izjave v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, ki je bila sklenjena z njegovim posredovanjem, ter v imenu pooblastitelja ukreniti, kar je potrebno za ohranitev njegovih pravic iz te pogodbe.
V. PRAVICE OSEB, KI OPRAVLJAJO DOLOČENO DELO
98. člen
(1)
Delavci v organizacijah združenega dela, ki opravljajo tako delo, da je z njim zvezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v prodajalnah, delavci, ki opravljajo določene storitve v gostinstvu, delavci pri poštnih, bančnih okencih itd., imajo s samim tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.
(2)
To velja tudi za delavce, zaposlene pri delovnih ljudeh, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost.
3. odsek
RAZLAGA POGODB
99. člen
Uporaba določil in razlaga spornih določil
(1)
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.
(2)
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč ja treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu.
100. člen
Nejasna določila v posebnih primerih
Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
101. člen
Dopolnilno pravilo
Nejasna določila v neodplačni pogodbi je treba razlagati v smislu, ki je manj težak za dolžnika, v odplačni pogodbi pa v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.
102. člen
Izvensodna razlaga pogodb
(1)
Pogodbeni stranki lahko določita, da bo v primeru. če bi prišlo do nesoglasja glede smisla in dosega pogodbenih določil, nekdo tretji dal razlago pogodbe.
(2)
Če v pogodbi ni drugače določeno, stranki v takem primeru ne moreta sprožiti spora pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, preden ne dobita razlage pogodbe, razen če je tretji noče dati.
4. odsek
NEVELJAVNOST POGODB
I. NlČNE POGODBE
103. člen
Ničnost
(1)
Pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialitične samoupravne družbe, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
(2)
Če je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.
104. člen
Posledice ničnosti
(l) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar ja bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko ja izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.
(2)
Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom, ali morali socialistične samoupravne družbe, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi stranki; lahko pa tudi odloči, da mora druga stranka ono, kar je prejela na podlagi prepovedane pogodbe, izročiti občini, v kateri ima sedež oziroma stalno ali začasno prebivališče.
(3)
Pri odločanju upošteva sodišče poštenost ena oziroma obeh strank, pomen ogroženih družbenih interesov ter moralne pojme družbe.
105. člen
Delna ničnost
(1)
Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.
(2)
Vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljata brez njega.
106. člen
Konverzija
Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi od sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.
107. člen
Poznejše prenehanje vzroka ničnosti
(1)
Nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha;
(2)
Če pa je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena, se ničnost ne more uveljavljati.
108. člen
Odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki jo pretrpi zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali po okoliščinah ni moral vedeti za vzrok ničnosti.
109. člen
Uveljavljanje ničnosti
Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba.
110. člen
Neomejeno uveljavljanje ničnosti
Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.
II. IZPODBOJNE POGODBE
111. člen
Kdaj je pogodba izpodbojna
Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakonu ali v posebnem predpisu tako določeno.
112. člen
Razveljavitev pogodbe
(1)
Pogodbena stranka, v katere interesu je bila ugotovljena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi.
(2)
Vendar lahko njen sopogodbenik zahteva od nje, naj se v določenem roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni, izreče, ali ostaja pri pogodbi ali ne, ker bo sicer štel, da je pogodba razveljavljena.
(3)
Če se druga pogodbena stranka v danem roku ne izreče ali če izjavi, da ne ostaja pri pogodbi, se šteje, da je pogodba razveljavljena.
113. člen
Posledice razveljavitve
(1)
Če je bilo na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo.
(2)
Denarno nadomestilo se daje po cenah ob vrnitvi oziroma ob izdaji sodne odločbe.
114. člen
Vrnitev in nadomestitev pri razveljavitvi pogodbe poslovno omejeno sposobne osebe
Če je pogodba razveljavljena zaradi omejene poslovne sposobnosti enega pogodbenika, more njegov sopogodbenik zahtevati samo vrnitev tistega dela izpolnitve, ki je v premoženju poslovno omejeno sposobne osebe ali je bil uporabljen v njeno korist, ter onega, kar je bilo namenoma uničeno ali odtujeno.
115. člen
Odgovornost za razveljavitev pogodbe
Pogodbenik, pri katerem je vzrok izpodbojnosti, je svojemu sopogodbeniku odgovoren za škodo, ki jo pretrpi zaradi razveljavitve pogodbe, če ta ni vedel in tudi ni moral vedeti za vzrok izpodbojnosti pogodbe.
116. člen
Odgovornost poslovno omejeno sposobne osebe
Poslovno omejeno sposobna oseba odgovarja za škodo, nastalo z razveljavitvijo pogodbe, če je z zvijačo prepričala svojega sopogodbenika, da je poslovno sposobna.
117. člen
Prenehanje pravice
(1)
Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile.
(2)
Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.
III. POGODBE, KI NISO V SKLADU S SAMOUPRAVNIM SPORAZUMOM
118. člen
Uskladitev oziroma razveljavitev pogodbe
(1)
Če udeleženci samoupravnega sporazuma sklenejo pogodbo za njegovo izpolnitev, mora biti pogodba v skladu s tem samoupravnim sporazumom.
(2)
Sicer lahko vsak udeleženec samoupravnega sporazuma, in tudi tisti, ki ni pogodbena stranka, zahteva, da se takšna pogodba uskladi s samoupravnim sporazumom, če to ni mogoče, pa v celoti ali delno razveljavi.
119. člen
Vrnitev in nadomestilo pri razveljavitvi pogodbe
Če je bilo na podlagi razveljavljene pogodbe kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah ob vrnitvi oziroma ob izdaji sodne odločbe.
120. člen
Prenehanje pravice
(1)
Pravica zahtevati uskladitev oziroma razveljavitev pogodbe, ki nasprotuje samoupravnemu sporazumu, preneha s pretekom enega leta, ko se je zvedelo za to pomanjkljivost.
(2)
Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.
5. odsek
DVOSTRANSKE POGODBE
I. ODGOVORNOST ZA STVARNE IN PRAVNE NAPAKE IZPOLNITVE
121. člen
(1)
Pri odplačni pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve.
(2)
Pogodbenik odgovarja tudi za pravne napake izpolnitve in mora varovati drugo stranko pred pravicami in zahtevki tretjih oseb, s katerimi bi bila njena pravica izključena ali zožena.
(3)
Za te obveznosti prenosnika se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za dani primer predpisano kaj drugega.
II. UGOVOR NEIZPOLNJENE POGODBE
122. člen
Pravilo sočasne izpolnitve
(1)
V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolnili svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla.
(2)
Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.
123. člen
Če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova
(1)
Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se gmotne razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.
(2)
To velja tudi, če so bile gmotne razmere druge stranke tako težke že pred sklenitvijo pogodbe, njen sopogodbenik pa za to ni vedel in tudi ni moral vedeti.
(3)
V teh primerih lahko zahteva stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, v primernem roku zavarovanje, po brezuspešnem preteku tega roka pa lahko razdre pogodbo.
III. RAZVEZA POGODBE ZARADI NEIZPOLNITVE
124. člen
Pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti
Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov razdre pogodbo z navadno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.
125. člen
Če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe
(1)
Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razdrta po samem zakonu.
(2)
Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev.
(3)
Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko izjavi, da razdira pogodbo.
(4)
Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina.
126. člen
Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe
(1)
Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev.
(2)
Če pa hoče upnik razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev.
(3)
Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.
127. člen
Razveza pogodbe brez naknadnega roka
Upnik lahko razdre pogodbo, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.
128. člen
Razveza pogodbe pred iztekom roka
Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka razdre pogodbo in zahteva povrnitev škode.
129. člen
Razveza pogodbe z zaporednimi obveznostmi
(1)
Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.
(2)
Pogodbo lahko razdre ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že izpolnjenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima pomena.
(3)
Dolžnik lahko ohrani pogodbo v veljavi, če da ustrezno zavarovanje.
130. člen
Dolžnost obveščanja
Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.
131. člen
Kdaj pogodbe ni mogoče razdreti
Pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.
132. člen
Učinki razdrte pogodbe
(1)
Če je pogodba razdrta, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.
(2)
Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.
(3)
Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.
(4)
Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.
(5)
Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.
IV. RAZVEZA ALI SPREMEMBA POGOBBE ZARADI SFREMENJENIH OKOLIŠČIN
133. člen
Predpostavke za razvezo
(1)
Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namen pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in da
bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.
(2)
Ni mogoče zahtevati razveze pogodbe, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila ali jih premagala.
(3)
Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti.
(4)
Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.
(5)
Če izreče razvezo, naloži sodišče na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, naj povrne drugi stranki pravičen del škode, ki jo ima zaradi tega.
134. člen
Dolžnost obveščanja
Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker ji zahteve ni pravočasno sporočila.
135. člen
Okoliščine, pomembne za odločbo sodišča
Pii odločanju o razvezi pogodbe oziroma o njeni spremembi se ravna sodišče po načelih poštenega prometa, pri čemer pazi zlasti na namen pogodbe, na normalno tveganje pri tovrstnih pogodbah na splošni interes ter na interese obeh strank.
136. člen
Odpoved sklicevanju na spremenjene okoliščine
Stranki se lahko s pogodbo vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.
V. NEMOŽNOST IZPOLNITVE
137. člen
Nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka
(1)
Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.
(2)
Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka razdre pogodbo, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.
138. člen
Nemožnost izpolnitve, za katero odgovarja druga stranka
(1)
Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, kolikor je morda imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.
(2)
Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča.
VI. ČEZMERNO PRIKRAJŠANJE
139. člen
Očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev
(1)
Če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če ji prava vrednost tedaj ni bila znana in tudi ni morala biti znana.
(2)
Pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe.
(3)
Vnaprejšnja odpoved tej pravici nima pravnega učinka.
(4)
Pogodba ostane v veljavi, če druga stranka ponudi dopolnitev do prave vrednosti.
(5)
Zaradi tega nesorazmerja se ne more zahtevati razveljavitev pogodbe na srečo, javne dražbe in tudi ne pogodbe, pri kateri je bila za stvar dana višja cena iz posebne naklonjenosti.
140. člen
Posebni primeri
(1)
Če se odtujuje osnovno sredstvo, ki je družbena lastnina, pridobitelj pa je fizična ali civilna pravna oseba, se lahko zahteva razveljavitev pogodbe, kolikor je tisto, kar je bilo prejeto, v očitnem nesorazmerju z vrednostjo ob sklenitvi pogodbe.
(2)
Če fizična ali civilna pravna oseba odtuji stvar, ki je lahko osnovno sredstvo, pridobitelj pa je družbena pravna oseba, se lahko zahteva razveljavitev pogodbe, kolikor je tisto, kar je bilo dano, v očitnem nesorazmerju z vrednostjo ob sklenitvi pogodbe.
(3)
Ni pogoj za razveljavitev pogodbe, da stranki ob sklenitvi pogodbe ni bila znana prava vrednost stvari.
(4)
Razveljavitev pogodbe lahko zahteva družbena pravna oseba, ki je bila pogodbena stranka, pa tudi pristojni organ.
(5)
Če ni v tem členu drugače predpisano, se smiselno uporabljajo pravila iz prejšnjega člena.
(6)
Z osnovnim sredstvom v tem členu ni mišljena nepremičnina, ki je osnovno sredstvo družbene pravne osebe.
VII. ODERUŠKA POGODBA
141. člen
(1)
Če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.
(2)
Za oderuško pogodbo se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o posledicah ničnosti in o delni ničnosti pogodb.
(3)
Če oškodovani zahteva, da se njegova obveznost zmanjša na pravičen znesek, ugodi sodišče takemu zahtevku, če je to mogoče; v tem primeru ostane pogodba z ustrezno spremembo v veljavi.
(4)
Oškodovani lahko vloži zahtevek za zmanjšanje obveznosti na pravičen znesek v petih letih od sklenitve pogodbe.
VIII. SPLOŠNI POGOJI POGODBE
142. člen
Obveznost
(1)
Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.
(2)
Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način.
(3)
Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani.
(4)
Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo ti slednji.
143. člen
Ničnost nekaterih določil splošnih pogojev
(1)
Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ.
(2)
Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.
144. člen
Razmerje med splošnimi pogoji in posameznimi pogodbami
Če so med družbenopolitično skupnostjo, samoupravno interesno skupnostjo, krajevno skupnostjo oziroma organizacijo potrošnikov in kakšno organizacijo združenega dela, ki se ukvarja s prometom blaga in storitev na drobno, določeni splošni pogoji za dobave blaga ali opravljanje storitev, so ti pogoji sestavni del vseh posameznih pogodb, ki jih taka organizacija sklene o takih dobavah ali storitvah razen če zakon ne določa drugače.
IX. ODSTOP POGGDBE
145. člen
Pogoji za odstop
(1)
Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko odstopi, če v to privoli druga stranka, pogodbo nekomu tretjemu, ki poslane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe.
(2)
Z odstopom pogodbe preide pogodbeno razmerje med odstopnikom in drugo stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v odstop; če je dala svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o odstopu obveščena.
(3)
Privolitev v odstop pogodbe je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za odstopljeno pogodbo.
(4)
Določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga se smiselno uporabljajo tudi za odstop pogodbe.
146. člen
Odgovornost odstopnika
(1)
Odstopnik odgovarja prevzemniku za veljavnost odstopljene pogodbe.
(2)
Odstopnik mu ne jamči, da bo druga stranka izpolnila svoje obveznosti iz odstopljene pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.
(3)
Odstopnik ne jamči drugi stranki, da bo prevzemnik izpolnil obveznosti iz pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.
147. člen
Ugovori
Druga stranka lahke uveljavlja proti prevzemniku vse ugovore iz odstopljene pogodbe, in tudi tiste, ki jih ima iz drugih razmerij z njim; ne more pa uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti odstopniku.
6. odsek
SPLOŠNI UČINKI POGODBE
I. USTVARJANJE OBVEZNOSTI ZA POGOBENIKE
148. člen
Učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki
(1)
Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.
(2)
Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe.
(3)
S pogodbo se lahko ustanovi pravica v korist nekega tretjega.
II. POGODBA V KORIST TRETJEGA
149. člen
Neposredna pravica tretjega
(1)
Kadar si kdo v svojem imenu izgovori kakšno terjatev v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.
(2)
Pogodbenik ima pravico zahtevati, da dolžnik tretjemu izpolni tisto, kar je bilo izgovorjeno v njegovo korist.
150. člen
Preklic koristi za tretjega
(1)
Pogodbenik, ki si je izgovoril korist za tretjega, jo lahko prekliče ali spremeni, vse dokler tretji ne izjavi, da sprejema tisto, kar je v pogodbi izgovorjeno v njegovo korist.
(2)
Če pa je dogovorjeno, da bo dolžnik tisto, za kar se je zavezal v korist tretjega, izpolnil šele po pogodbenikovi smrti, lahko ta vse dotlej, tudi s svojo oporoko, izgovorjeno korist prekliče, če ne izhaja iz same pogodbe ali iz okoliščin kaj drugega.
151. člen
Ugovori dolžnika proti tretjemu
Dolžnik lahko uveljavlja proti tretjemu vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe o koristi za tretjega proti pogodbeniku.
152. člen
Odklonitev tretjega
Če tretji odkloni korist, ki je bila zanj izgovorjena, ali če jo pogodbenik prekliče, pripada korist pogodbeniku, razen če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz narave posla kaj drugega.
153. člen
Obljuba dejanja tretjega
(1)
Obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, ne veže tretjega, tisti, ki je to obljubil, pa odgovarja za morebitno škodo, ki jo drugi pretrpi zato, ker se tretji noče zavezati, da bo to storil ali opustil.
(2)
Kdor obljubi, ne odgovarja, če je obljubil drugemu le to, da se bo pri tretjem zavzel, da bi se ta zavezal nekaj storiti ali opustiti, pa v tem ni uspel kljub vsemu potrebnemu prizadevanju.
2. ODDELEK
Povzročitev škode
1. odsek
SPLOŠNA NAČELA
154. člen
Podlage za odgovornost
(1)
Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
(2)
Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.
(3)
Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.
155. člen
Škoda
Škoda je zmanjšanje družbenih sredstev oziroma nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njihovega povečanja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (negmotna škoda).
156. člen
Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost
(1)
Vsak lahko zahteva od drugega. da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu a!i nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja a!i škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.
(2)
Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.
(3)
Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje.
(4)
Vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo družbeno opravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.
157. člen
Zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti
(1)
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti.
(2)
Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi. da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj a!i od časovne enote.
2. odsek
KRIVDNA ODGOVORNOST
158. člen
Kdaj je podana krivda
Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.
159. člen
Neodgovorne osebe
(1)
Kdor zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.
(2)
Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.
(3)
Če je nekdo prišel v takšno stanje po tuji krivdi, odgovarja za škodo tisti, ki ga je v tako stanje spravil.
160. člen
Odgovornost mladoletnika
(1)
Mladoletnik do dopolnjenega sedmega leta ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči.
(2)
Mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati.
(3)
Mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.
161. člen
Silobran, stiska, odvrnitev škode od drugega
(1)
Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana.
(2)
Če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti. ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega.
(3)
Kdor pretrpi škodo pri tem. ko odvrača od drugega škodno nevarnost, ima pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil.
162. člen
Dovoljena samopomoč
(1)
Kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, je ni dolžan povrniti.
(2)
Z dovoljeno samopomočjo je mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost.
163. člen
Privolitev oškodovanca
(1)
Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzroči!.
(2)
Nična je izjava, s katero je oškodovanec privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem, ki je po zakonu prepovedano.
3. odsek
ODGOVORNOST ZA DRUGEGA
164. člen
Umobolni in slaboumni
(1)
Za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi umobolnosti ali slaboumnosti ali zaradi kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati.
(2)
Odgovornosti pa je lahko prost, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
165. člen
Odgovornost staršev
(1)
Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo.
(2)
Odgovornosti so prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo.
(3)
Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.
(4)
Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let. Razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.
166. člen
Solidarna odgovornost
Če odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, ja njihova odgovornost solidarna.
167. člen
Odgovornost drugih za mladoletnika
(1)
Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
(2)
Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik, je odgovornost solidarna.
168. člen
Posebna odgovornost staršev
(1)
Če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši. ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.
(2)
Če je tisti, ki ima v tem primeru dolžnost nadzorstva, oškodovancu plačal odškodnino, ima pravico zahtevati od staršev, naj mu povrnejo plačani znesek.
169. člen
Odgovornost iz pravičnosti
(1)
Če gre za škodo, katero je povzročila oseba, ki zanjo ni odgovorna, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral nadzorovati, lahko sodišče naloži oškodovalcu povrnitev vse škode ali njenega dela, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca.
(2)
Če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na gmotno stanje staršev in oškodovanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo; čeprav zanjo niso krivi.
4. odsek
ODGOVORNOST ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA IN DRUGIH PRAVNIH OSEB NASPROTI TRETJIM
170. člen
Odgovornost organizacij združenega dela
(1)
Za škodo, ki jo povzroči delavec pri deluu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kol je bilo treba.
(2)
Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.
(3)
Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.
171. člen
Odgovornost drugih oseb
(1)
Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo delavci, ki delajo pri njih.
(2)
Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude (velike) malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska.
(3)
Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina izplačana.
172. člen
Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ
(1)
Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
(2)
Če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico do odškodnine od tistega, ki je škodo zakrivil namenoma ali iz hude malomarnosti.
(3)
Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bi]a odškodnina izplačana
5. odsek
ODGOVORNOST ZA ŠKODO OD NEVARNE STVARI ALI NEVARNE DEJAVNOSTI
I. SPLOŠNE DOLOČBE
173. člen
Domneva vzročnosti
Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.
174. člen
Kdo odgovarja za škodo
(1)
Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.
(2)
Za imetnika se šteje lastnik stvari, pa tudi družbena pravna oseba, ki ima pravico razpolaganja oziroma kateri je stvar dana v začasno uporabo.
175. člen
Protivpraven odvzem nevarne stvari imetniku
Če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, tedaj za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren.
176. člen
Izročitev stvari tretjemu
(1)
Namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu.
(2)
Vendar odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.
(3)
V tem primeru ima odgovorna oseba, ki je oškodovancu plačala odškodnino, pravico zahtevati njen celoten znesek od imetnika.
(4)
Imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje.
177. člen
Oprostitev odgovornosti
(1)
Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.
(2)
Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
(3)
Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.
(4)
Če je za škodo deloma kriv kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari, dolžan pa jo je poravnati v sorazmerju s svojo krivdo.
(5)
Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.
II. ODGOVORNOST PRI NESREČI, KI JO POVZROČIJO PREMIKAJOČA SE MOTORNA VOZILA
178. člen
(1)
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.
(2)
Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.
(3)
Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.
(4)
Za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno.
III. ODGOVORNOST PROIZVAJALCA STVARI Z NAPAKO
179. člen
(1)
Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za morebitno škodo, ki nastane zaradi take napake.
(2)
Proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali s kakšnim drugim ustreznim ukrepom.
6. odsek
POSEBNI PRIMERI ODGOVORNOSTI
180. člen
Odgovornost zaradi terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij
Za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo kot posledico nasilnih ali terorističnih dejanj ter ob javnih demonstracijah in manifestacijah. odgovarja družbenopolitična skupnost, katere organi bi jo bili po veljavnih predpisih morali preprečiti.
181. člen
Odgovornost organizatorja prireditve
Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki jo kdo pretrpi zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno.
182. člen
Odgovornost zaradi opustitve nujne pomoči
(1)
Kdor brez nevarnosti zase ne pomaga nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti.
(2)
Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno osebo oprosti povrnitve škode.
183. člen
Odgovornost v zvezi z obveznostjo sklenitve pogodbe
Kdor je po zakonu dolžan skleniti neko pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma me sklene.
184. člen
Odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena
Organizacije, ki opravljajo komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarjajo za škodo, če brez utemeljenega razloga nehajo opravljati ali neredno opravljajo svoje storitve.
7. odsek
POVRNITEV ŠKODE
I. POVRNITEV GMOTNE ŠKODE
185. člen
Vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina
(1)
Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.
(2)
Če vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna dati za ostanek škode denarno odškodnino.
(3)
Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno. da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino.
(4)
Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.
186. člen
Kdaj zapade odškodninska obveznost
Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
187. člen
Odškodnina za uničeno stvar, odvzeto na nedovoljen način.
Če je bila stvar, ki je bila na nedovoljen način odvzeta imetniku, uničena zaradi višje sile, je odgovorna oseba dolžna dati zanjo denarno odškodnino.
188. člen
Odškodnina v obliki denarne rente
(1)
V primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas.
(2)
Denarna renta, prisojena kot odškodnina, se plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega.
(3)
Upnik ima pravico zahtevati potrebno zavarovanje za izplačevanje rente, razen če to glede na okoliščine primera ne bi bilo opravičljivo.
(4)
Če dolžnik ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, ima upnik pravico zahtevati, naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede na višino rente in verjetno trajanje upnikovega življenja, z odbitkom ustreznih obresti.
(5)
Iz resnih razlogov lahko upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto.
II. OBSEG POVRNITVE GMOTNE ŠKODE
189. člen
Navadna škoda in izgubljeni dobiček
(1)
Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.
(2)
Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega.
(3)
Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.
(4)
Če je bila stvar uničena ali poškodovana z naklepnim kaznivim dejanjem, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca.
190. člen
Popolna odškodnina
Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.
191. člen
Zmanjšanje odškodnine
(1)
Sodišče, ki upošteva gmotno stanje oškodovanca, lahko obsodi odgovorno osebo, da izplača temu manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.
(2)
Če je oškodovalec povzročil škodo, ko je kaj delal v odškodovančevo korist, lahko sodišče odmeri manjšo odškodnino; pri tem upošteva skrbnost, ki jo kaže oškodovalec v lastnih stvareh.
192. člen
Deljena odgovornost
(1)
Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bi!a škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.
(2)
Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.
III. POSEBEJ O POVRNITVI GMOTNE ŠKODE V PRIMERU SMRTI, TELESNE POŠKODBE IN OKVARE ZDRAVJA
193. člen
Izgubljeni zaslužek ter stroški za zdravljenje in pogreb
(1)
Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb.
(2)
Povrniti mora tudi stroške za njegovo zdravljenje zaradi zadobljenih poškodb in druge potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo.
194. člen
Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal
(1)
Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.
(2)
Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.
195. člen
Povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja
(1)
Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.
(2)
Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.
196. člen
Sprememba prisojene odškodnine
Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.
197. člen
Neprenosnost pravic
(1)
Pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega.
(2)
Zapadli zneski odškodnine se lahko prenesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pismenim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo.
IV POSEBEJ O POVRNITVI GMOTNE ŠKODE PRI ŽALITVI ČASTI IN ŠIRJENJU NERESNIČNIH TRDITEV
198. člen
(1)
Kdor žali čast drugega in kdor zatrjuje ali raznaša neresnične trditve o preteklosti, znanju ali sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti, da so neresnične, in mu s tem povzroči gmotno škodo, jo mora povrniti.
(2)
Vendar ne odgovarja za povzročeno škodo, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil imel pri tem resen interes.
V. POVRNITEV NEGMOTNE ŠKODE
199. člen
Objava sodbe ali popravka
Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.
200. člen
Denarna odškodnina
(1)
Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni.
(2)
Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.
201. člen
Osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine
(1)
Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
(2)
Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost.
(3)
V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
(4)
Odškodnino iz prvega in tretjega odstavka tega člena lahko prisodi sodišče tudi nezakonskemu tovarišu, če je obstajala med njim in umrlim oziroma poškodovancem trajnejša življenjska skupnost.
202. člen
Zadoščenje v posebnih primerih
Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.
203. člen
Povrnitev bodoče škode
Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.
204. člen
Dedovanje in odstop terjatve za povrnitev negmotne škode
(1)
Terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom.
(2)
Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in prisilne izvršbe.
205. člen
Deljena odgovornost in zmanjšanje odškodnine
Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za gmotno škodo, se smiselno uporabljajo tudi za negmotno škodo.
8. odsek
ODGOVORNOST VEČ OSEB ZA ISTO ŠKODO
206. člen
Solidarna odgovornost
(1)
Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.
(2)
Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi.
(3)
Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.
(4)
Kadar ni dvoma. da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
207. člen
Solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del
Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.
208. člen
Regres plačnika
(1)
Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj.
(2)
Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.
(3)
Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev.
9. odsek
PRAVICA OŠKODOVANCA PO ZASTARANJU PRAVICE ZAHTEVATI ODŠKODNINO
209. člen
Po zastaranju pravice zahtevati odškodnino lahko oškodovanec zahteva od odgovorne osebe po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda.
3. ODDELEK
Neupravičena pridobitev
1. odsek
SPLOŠNO PRAVILO
210. člen
(1)
Če je družbeno sredstvo, ki ga upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v določeni družbeni pravni osebi, na kakršenkoli način prešlo med družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v drugi družbeni pravni osebi, ali med premoženje neke osebe, pa ta prehod nima podlage v nekem samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali v zakonu. ga mora pridobitelj vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
(2)
Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja, če je kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način prešel med družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi, ali med premoženje neke druge osebe, pa ta prehod nima podlage v samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali v zakonu.
(3)
S prehodom družbenega sredstva oziroma premoženja je mišljena tudi pridobitev koristi z izvršitvijo dejanja.
(4)
Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
2. odsek
PRAVILA VRAČANJA
211. člen
Kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
212. člen
Dvakratno plačilo dolga
Kdor je isti dolg plačal dvakrat, pa čeprav enkrat tudi na podlagi izvršilnega naslova, ima pravico zahtevati nazaj po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi.
213. člen
Izpolnitev kakšne naravne obveznosti ali kakšne moralne ali družbene dolžnosti
Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna ali družbena dolžnost.
214. člen
Obseg vrnitve
Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.
215. člen
Povrnitev stroškov
Pridobitelj ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov; če pa je bil nepošten, mu pripadajo koristni stroški samo do zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi.
216. člen
Kdaj je mogoče prejeto obdržati
Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.
217. člen
Uporaba stvari v tujo korist
Če je nekdo uporabil svojo ali tujo stvar v korist tretjega in ni pogojev za uporabo pravila o poslovodstvu brez naročila, je tretji dolžan vrniti stvar, če to ni mogoče, pa nadomestiti njeno vrednost.
218. člen
Izdatek za drugega
Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.
219. člen
Uporaba tuje stvari v svojo korist
Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
4. ODDELEK
Poslovodstvo brez naročila
1. odsek
SPLOŠNO PRAVILO
220. člen
Tujega posla se sme nekdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist.
2. odsek
OBVEZNOSTI IN PRAVICE POSLOVODJE BREZ NAROČILA
221. člen
Obveznosti poslovodje brez naročila
(1)
Poslovodja brez naročila mora čimprej je mogoče obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj.
(2)
Po končanem poslu mora dati račun in prepustiti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar si je z njim pridobil.
(3)
Če ni z zakonom določeno kaj drugega, ima poslovodja brez naročila obveznosti prevzemnika naročila.
222. člen
Dolžna skrbnost in odgovornost
(1)
Pri opravljanju tujega posla se mora poslovodja brez naročila ravnati po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja.
(2)
Dolžan je ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar.
(3)
Glede na okoliščine, v katerih se je nekdo nepoklicano lotil tujega posla, lahko sodišče zmanjša njegovo odgovornost ali ga popolnoma oprosti odgovornosti za malomarnost.
(4)
Za odgovornost poslovno nesposobnega poslovodje brez naročila veljajo pravila o njegovi pogodbeni in izvenpogodbeni odgovornosti.
223. člen
Pravice poslovodje brez naročila
(1)
Poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, ima pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa pretrpljeno škodo, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen.
(2)
Če je odvrnil škodo od tistega, čigar posel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam, mu gre tudi primerno plačilo za trud.
224. člen
Opravljanje tujih poslov z namenom drugemu pomagati
Kdor opravlja tuj posel z namenom drugemu pomagati, pri tem pa niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila. ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel, vendar največ toliko, kolikor znaša korist, ki jo je drugi dosegel.
225. člen
Odnašanje dodatkov
Vsak poslovodja brez naročila ima pravico odnesti stvari, s katerimi je povečal tuje premoženje, za katere pa izdatkov ni dobil povrnjenih, če jih je mogoče ločiti, ne da bi se poškodovala stvar, kateri so bife dodane; tisti, v čigar posle se je vmešal, pa lahko obdrži te dodatke, če hoče in če mu povrne njihovo sedanjo vrednost, vendar največ do zneska dejanskih izdatkov.
3. odsek
OPRAVLJANJE TUJIH POSLOV KLJUB PREPOVEDI
226. člen
(1)
Kdor se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega. čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi bil moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.
(2)
Odgovoren je za škodo, ki jo je povzroči z vmešavanjem v tuje posle, celo če je nastala brez njegove krivde.
(3)
Če pa je prepoved opravljanja posla v nasprotju z zakonom ali moralo, posebno pa če je nekdo prepovedal, da bi drug izpolnil kakšno njegovo zakonsko obveznost, ki je ni mogoče odložiti, veljajo splošna pravila o poslovodstvu brez naročila.
4. odsek
NEPRISTNO POSLOVODSTVO
227. člen
(1)
Kdor opravlja tuj posel z namenom, da obdrži zase dosežene koristi, čeprav ve, da je posel tuj, mora na zahtevo tistega, čigar posel je opravljal, dati račun kot poslovodja brez naročila in mu izročiti vse dosežene koristi.
(2)
Tisti, čigar posel je nekdo opravljal, lahko zahteva tudi vrnitev stvari v prejšnje stanje in še povrnitev škode.
5. odsek
ODOBRITEV
228. člen
Če tisti, čigar posel je nekdo opravljal, pozneje odobri tisto, kar je bilo opravljeno, se poslovodja brez naročila šteje za prevzemnika naročila, ki je od začetka delal po njegovem naročilu.
5. ODDELEK
Enostranska izjava volje
1. odsek
JAVNA OBLJUBA NAGRADE
229. člen
Kdaj veže
(1)
Z javnim razglasom dana obljuba nagrade tistemu, kdor opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določeni situaciji, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti.
(2)
Kdor obljubi nagrado ali vabi h kakšnemu nagradnemu tekmovanju, mora določiti rok za tekmovanje; če tega ne stori, ima vsak, ki se želi udeležiti tekmovanja, pravico zahtevati od sodišča, naj določi ustrezen rok.
230. člen
Preklic obljube
(1)
Obljuba se lahko prekliče tako; kot je bila dana, pa tudi z osebnim sporočilom; vendar ima tisti, ki je opravil dejanje, ni pa vedel in tudi ni moral vedeti, da je obljuba nagrade preklicana, pravico zahtevati obljubljeno nagrado, tisti, ki je imel do preklica izddatke, potrebne za dejanje iz javnega razglasa, pa pravico do njihovega povračila, razen če tisti, ki je obljubil nagrado, dokaže, da so bili izdatki zaman.
(2)
Obljube nagrade ni mogoče preklicati, če je bil v razglasu določen rok za dejanje oziroma za obvestilo o doseženem uspehu ali o uresničitvi določene situacije.
231. člen
Kdo ima pravico do nagrade
(1)
Pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada obljubljena.
(2)
Če je več oseb sočasno opravilo dejanje, gre vsaki enak del nagrade, razen če pravičnost ne zahteva drugačne delitve.
232. člen
Primer razpisa
(1)
O podelitvi nagrade pri razpisu odloča organizator razpisa, ali pa ena ali več oseb, ki jih on določi.
(2)
Če pa so v razpisnih pogojih ali v kakšnih splošnih predpisih, ki veljajo za določen razpis, postavljena pravila, po katerih naj bo podeljena nagrada, ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade, če nagrada ni bila podeljena v skladu s temi pravili.
(3)
Lastnino ali kakšno drugo pravico na delu, ki je bilo nagrajeno na razpisu, pridobi organizator razpisa samo, če je bilo to povedano v razglasu razpisa.
233. člen
Prenehanje obveznosti
Obveznost tistega, ki je nagrado obljubil, preneha, če mu v roku, ki je določen v razglasu, nihče ne sporoči, da je opravil dejanje, dosegel uspeh ali sploh izpolnil v javnem razglasu postavljene pogoje; če ni določil nobenega roka, pa po enem letu od razglasa.
2. odsek
VREDNOSTNI PAPIRJI
I. SPLOŠNE DOLOČBE
234. člen
Pojem
Vrednostni papir je pismena listina. s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku.
235. člen
Bistvene sestavine
(1)
Vrednostni papir mora imeti naslednje bistvene sestavine:
1)
označbo vrste vrednostnega papirja;
2)
firmo oziroma naziv in sedež oziroma ime in stalno prebivališče izdajatelja vrednostnega papirja;
3)
firmo oziroma naziv ali ime osebe, na katero se glasi, oziroma ki odreja, na koga se vrednostni papir glasi, ali označbo, da se vrednostni papir glasi na prinosnika;
4)
natančno označeno obveznost izdajatelja, ki izhaja iz vrednostnega papirja;
5)
kraj in datum izdaje vrednostnega papirja, pri tistih, ki so izdani v seriji, pa tudi njegovo serijsko številko;
6)
podpis izdajatelja vrednostnega papirja oziroma faksimile podpisa izdajatelja vrednostnega papirja, izdanega v seriji.
(2)
S posebnim zakonom so lahko za posamezne vrednostne papirje določene tudi druge bistvene sestavine.
(3)
Listina, ki ne vsebuje katerekoli izmed bistvenih sestavin, ni vrednostni papir.
(4)
V seriji izdani vrednostni papirji, ki ne vsebujejo katerekoli izmed bistvenih sestavin, nimajo pravnega učinka.
236. člen
Na koga se lahko glasi vrednostni papir
Vrednostni papir se lahko glasi na prinosnika, na ime ali po odredbi.
237. člen
Nastanek obveznosti
Obveznost iz vrednostnega papirja nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu.
238. člen
Posebni pogoji za izdajanje vrednostnih papirjev v seriji
Poseben zakon določa še druge pogoje za izdajanje vrednostnih papirjev v seriji.
II. UVELJAVLJANJE PRAVIC
239. člen
Komu gre pravica iz vrednostnega papirja
(1)
Terjatev iz vrednostnega papirja je vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku.
(2)
Zakoniti imetnik vrednostnega papirja na prinosnika je prinosnik.
(3)
Zakoniti imetnik vrednostnega papirja na ime ali po odredbi je tisti, na katerega se vrednostni papir glasi, oziroma tisti, na katerega je bil pravilno prenesen.
(4)
Pošteni pridobitelj vrednostnega papirja na pri-nosnika postane njegov zakoniti imetnik in pridobi pravico do terjatve, ki je zapisana na njem, tudi če je vrednostni papir odšel iz rok izdajatelja oziroma prejšnjega imetnika brez njegove volje.
240. člen
Kdo lahko zahteva izpolnitev
Izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja lahko zahteva proti predložitvi le njegov zakoniti imetnik ali tisti, ki ga ta pooblasti.
III. PRENOS VREDNOSTNEGA PAPIRJA
241. člen
Prenos pravice iz papirja na prinosnika
Pravica iz vrednostnega papirja na prinosnika se prenaša z njegovo izročitvijo.
242. člen
Prenos pravice iz papirja na ime
(1)
Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša s cesijo.
(2)
Poseben zakon lahko določa, da se pravica iz vrednostnega papirja na ime lahko prenaša tudi z indosamentom.
(3)
Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša z zapisom firme oziroma naziva oziroma imena novega imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika in z vpisom prenosa v morebitni register vrednostnih papirjev, ki ga vodi izdajatelj.
243. člen
Prenos pravice iz papirja po odredbi
Pravica iz vrednostnega papirja po odredbi se prenaša z indosamentom.
244. člen
Vrste indosamentov
(1)
Indosament je lahko popoln, blanko in na prinosnika.
(2)
Popolni indosament vsebuje izjavo o prenosu, firmo oziroma naziv ali ime osebe, na katero se pravica iz vrednostnega papirja prenaša (indosatar), in podpis prenosnika (indosant), lahko pa vsebuje tudi druge podatke (kraj in datum idr.).
(3)
Blanko indosament vsebuje le podpis indosanta.
(4)
Pri prenosu na prinosnika se namesto imena indosatarja zapiše beseda »prinosniku«.
(5)
Indosament na prinosnika velja kot blanko indosament.
(6)
Ničen je delni indosament.
245. člen
Prenos pooblastila in prenos v zastavo
(1)
Vrednostni papir se lahko prenese tudi kot prenos pooblastila oziroma kot prenos v zastavo.
(2)
Pri prenosu pooblastila se zapiše klavzula: »vrednost v pooblastilu«, pri prenosu v zastavo pa: »vrednost v zastavo« ali kaj podobnega.
246. člen
Učinek prenosa pravic
(1)
S prenosom pravic iz vrednostnega papirja pridobi novi imetnik vse pravice, ki jih je imel prejšnji imetnik.
(2)
Prenos pravic iz vrednostnega papirja na ime, bodisi s cesijo ali z indosamentom, nima učinka nasproti izdajatelju, dokler ta ni pismeno obveščen o tem oziroma dokler ta prenos ni vpisan v morebitni register vrednostnih papirjev na ime, ki ga vodi izdajatelj.
(3)
Cedent oziroma indosant ne odgovarja za neizpolnitev obveznosti izdajatelja, razen če zakon drugaače določa ali če je nasprotno določilo zapisano na samem vrednostnem papirju.
247. člen
Učinek prenosa pooblastila in prenosa v zastavo
Imetnik vrednostnega papirja, ki je bil nanj prenesen kot »prenos pooblastila« ali kot »prenos v zastavo«, lahko izvršuje vse pravice, ki iz njega izvirajo, vendar sme papir prenesti na drugega le kot prenos pooblastila.
248. člen
Dokazovanje zakonitosti prenosa
(1)
Zadnji indosatar dokazuje svojo pravico iz vrednostnega papirja z nepretrgano vrsto indosamentov.
(2)
To pravilo se smiselno uporablja tudi za zadnjega cesionarja.
249. člen
Prepoved prenosa
(1)
Prenos vrednostnega papirja po odredbi z inosamentom se prepoveduje z izrazom: »ne po odredbi« ali s podobno klavzulo, ki ima enak pomen.
(2)
Pravica iz vrednostnega papirja, za katerega je prenos z indosamentom prepovedan, se sme prenesti samo s cesijo.
(3)
Prenos z indosamentom lahko prepovesta izdajatelj in indosant.
(4)
S posebnim zakonom ali z izjavo izdajatelja, zapisano na samem vrednostnem papirju na ime, se lahko prepove kakršenkoli njegov prenos.
IV. SPREMEMBE PRI VREDNOSTNIH PAPIRJIH
250. člen
Spremembe, ki jih opravi izdajatelj
(1)
Vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni v vrednostni papir na ime.
(2)
Če spremembe ni izrecno prepovedal, lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni vrednostni papir na ime v vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi.
251. člen
Spremembe, ki jih opravi imetnik pri prenosu
(1)
Vrednostni papir po odredbi sme indosant prenesti z indosamentom na prinosnika, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.
(2)
Vrednostni papir na ime sme cedent oziroma indosant prenesti le na določeno osebo.
(3)
Vrednostni papir na prinosnika se lahko z indosamentom prenese tudi na določeno osebo.
252. člen
Združitev in delitev vrednostnih papirjev
(1)
Vrednostni papirji, izdani v seriji, se na zahtevo in stroške imetnika lahko združijo v enega ali več vrednostnih papirjev.
(2)
Vrednostni papir se na zahtevo in stroške imetnika lahko razdeli na več vrednostnih papirjev manjšega zneska, ki pa ne smejo biti nižji od najnižjega apoena papirja, izdanega v tej seriji.
V. IZPOLNITEV OBVEZNOSTI IZ VREDNOSTNEGA PAPIRJA
253. člen
Prenehanje obveznosti
(1)
Obveznost iz vrednostnega papirja preneha, ko jo izdajatelj papirja izpolni zakonitemu imetniku.
(2)
Terjatev iz vrednostnega papirja preneha tudi, če vrednostni papir pripade izdajatelju, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno.
(3)
Pošteni izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika je z izpolnitvijo prinosniku prost obveznosti tudi takrat, ko ta ni njegov zakoniti imetnik.
254. člen
Prepoved izpolnitve
(1)
Če izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika ve ali bi moral vedeti, da prinosnik ni zakoniti imetnik papirja in da tudi nima njegovega pooblastila, mora odkloniti izpolnitev, sicer odgovarja za škodo.
(2)
Izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti, če mu je pristojni organ to prepovedal ali če ve ali bi moral vedeti, da je uveden postopek za amortizacijo ali neveljavnost vrednostnega papirja.
255. člen
Izplačilo obresti ali drugih donosov po izplačilu glavnice
Dolžnik, ki je imetniku vrednostnega papirja izplačal glavnico, mora izplačati kupone obresti oziroma drugih donosov z istega papirja, predložene v izplačilo po izplačilu glavnice, če te terjatve niso zastarane.
256. člen
Ugovori zoper zahtevek za izpolnitev obveznosti
(1)
Zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja sme izdajatelj uveljavljati le tiste ugovore, ki zadevajo izdajo samega papirja, kot je ponaredba; nato ugovore, ki izhajajo iz vsebine samega papirja, kot so roki ali pogoji; končno ugovore, ki jih ima proti samemu imetniku papirja, kot so kompenzacija, pomanjkljivost z zakonom predpisanega postopka za pridobitev vrednostnega papirja in pomanjkanje pooblastila.
(2)
Izdajatelj lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, napake pravnega posla, na podlagi katerega je bil prenos opravljen. vendar teh napak ne more uveljavljati zoper zahtevek kakšnega poznejšega imetnika.
(3)
Če pa je imetnik vrednostnega papirja ob prejemu papirja od svojega prednika vedel ali bi bil moral vedeti, da mu ta izroča vrednostni papir, da bi se izognil ugovoru. ki ga ima izdajatelj proti njemu, lahko izdajatelj uveljavlja ta ugovor tudi proti imetniku papirja.
(4)
S posebnim zakonom so lahko določene tudi druge vrste ugovorov pri posameznih vrstah vrednostnih papirjev.
VI. IZKAZNI PAPIRJI IN ZNAKI
257. člen
Izkazni papirji
Za železniške vozovnice, gledališke in druge vstopnice, bone in druge podobne listine, ki vsebujejo določeno obveznost za njihovega izdajatelja, na katerih pa ni označen upnik in tudi ne izhaja iz njih ali iz okoliščin. v katerih so bile izdane, da jih ni mogoče odstopiti drugemu, se smiselno uporabljajo ustrezne določbe o vrednostnih papirjih.
258. člen
Izkazni znaki
(1)
Garderobni ali podobni znaki, ki so sestavljeni iz kosa papirja, kovine ali drugega materiala, na katerih je navadno vtisnjena številka ali navedeno število oddanih predmetov in ki navadno ne vsebujejo kaj določenega o obveznosti njihovega izdajatelja, so namenjeni le za to, da pokažejo, kdo je upnik v obveznem razmerju, pri katerega nastanku so bili izdani.
(2)
Izdajatelj izkaznega znaka je prost obveznosti, če jo v dobri veri izpolni prinosniku; vendar za prinosnika ne velja domneva, da je on pravi upnik ali da je upravičen zahtevati izpolnitev, in mora v sporu to dokazati.
(3)
Upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti, čeprav je izgubil izkazni znak.
(4)
Glede drugega je treba v vsakem posameznem primeru upoštevati skupno voljo izdajatelja in prejemnika znaka, kot tudi tisto, kar je v navadi.
VII. DRUGE DOLOČBE
259. člen
Zamenjava poškodovanega vrednostnega papirja
Imetnik poškodovanega vrednostnega papirja, ki ni primeren za promet, njegovo pristnost in vsebino pa je mogoče natančno ugotoviti, je upravičen zahtevati nov vrednostni papir na enak znesek, vrniti pa mora poškodovani papir in povrniti stroške.
260. člen
Amortizacija vrednostnega papirja
Izgubljen vrednostni papir se lahko razglasi za neveljavnega (amortizira) le, če se glasi na ime ali po odredbi, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno.
261. člen
Zastaranje terjatev iz vrednostnega papirja
Za zastaranje terjatev iz vrednostnega papirja veljajo pravila o zastaranju, če poseben zakon ne določa drugače.
III. poglavje
UČlNKI OBVEZNOSTI
1. ODDELEK
Upnikove pravice in dolžnikove obveznosti
1. odsek
PRAVICA DO POVRAČlLA ŠKODE
I. SPLOŠNA PRAVILA
262. člen
Izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve
(1)
Upnik v obveznostnem razmerju je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.
(2)
Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel.
(3)
Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, kateremu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev.
(4)
Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.
(5)
Vendar je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena, tudi če bi bil on svojo obveznost pravočasno izpolnil.
263. člen
Oprostitev dolžnika odgovornosti
Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
264. člen
Pogodbena razširitev odgovornosti
(1)
S pogodbo se lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja.
(2)
Vendar se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
265. člen
Omejitev in izključitev odgovornosti
(1)
Odgovornosti dolžnika za namero ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti.
(2)
Vendar lahko sodišče na zahtevo zainteresirane pogodbene stranke razveljavi tudi pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za majhno malomarnost, če takšen sporazum izhaja iz monopolnega položaja dolžnika ali sploh iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma.
(3)
Veljavno je pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo in če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega.
(4)
V primeru omejitve višine odškodnine ima upnik pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.
266. člen
Obseg odškodnine
(1)
Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.
(2)
V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, da dolžnik ni vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.
(3)
Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.
(4)
Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.
(5)
Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakonu določeno kaj drugega.
267. člen
Krivda upnika
Če je za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja kriv tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša.
268. člen
Odgovornost zaradi opustitve obvestila
Pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je odgovorna za škodo, ki jo pretrpi druga stranka zato, ker ni bila pravočasno obveščena.
269. člen
Uporaba določb o povzročitvi škode
Če v določbah tega odseka ni drugače predpisano, se za povrnitev te škode smiselno uporabljajo določba tega zakona o povrnitvi izvenpogodbene škode.
II. POGODBENA KAZEN
270. člen
Splošna pravila
(1)
Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo gmotno korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen).
(2)
Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo.
(3)
Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.
271. člen
Način določitve
(1)
Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače.
(2)
Kazen mora biti dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nastala obveznost, na katere izpolnitev se nanaša.
272. člen
Akcesornost
(1)
Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša.
(2)
Sporazum izgubi pravni učinek, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.
273. člen
Upnikove pravice
(1)
Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen.
(2)
Pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni.
(3)
Če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, dolžnik nima pravice plačati pogodbeno kazen in odstopiti od pogodbe, razen če je bil to namen pogodbenikov, ko sta se zanjo dogovorila.
(4)
Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen.
(5)
Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
274. člen
Zmanjšanje pogodbene kazni
Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.
275. člen
Pogodbena kazen in odškodnina
(1)
Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki jo je pretrpel, in celo če ni pretrpel nobene škode.
(2)
Če je škoda. ki jo je upnik pretrpel, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.
276. člen
Z zakonom določena odškodnina in pogodbena kazen
Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni, odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v pogodbi dogovorili za kazen, upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno.
III. ZAMUDNE OBRESTI
277. člen
Kdaj se dolgujejo
(1)
Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled.
(2)
Za denarne obveznosti, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb, predpisuje obrestno mero zamudnih obresti Zvezni izvršni svet.
(3)
Vendar tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti iz prvega odstavka tega člena, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi.
278. člen
Pravica do popolne odškodnine
(1)
Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne.
(2)
Vendar ima upnik v primeru, če je škoda, ki jo je pretrpel zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.
279. člen
Obrestne obresti
(1)
Od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa.
(2)
Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
(3)
Od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obvesti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
2. odsek
IZPODBIJANJE DOLŽNIKOVIH PRAVNIH DEJANJ
280. člen
Splošno pravilo
(1)
Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.
(2)
Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.
(3)
S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno materialno pravico ali s katero je zanj nastala kakšna materialna obveznost.
281. člen
Pogoj za izpodbijanje
(1)
Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, ali če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano.
(2)
Če je ta tretji dolžnikov soprog ali krvni sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do istega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.
(3)
Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano.
(4)
Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.
282. člen
Izključitev izpodbijanja
Zaradi oškodovanja upnikov ni mogoče izpodbijali običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril kot tudi ne daril, danih iz hvaležnosti, če so sorazmerna gmotnim možnostim dolžnika.
283. člen
Kako se izpodbija
(1)
Izpodbija se lahko s tožbo ali z ugovorom.
(2)
Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike.
(3)
Če je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem, se sme tožba zoper pridobitelja vložiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati; če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja tudi, čeprav tega ni vedel.
(4)
Toženec se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost.
284. člen
Učinek izpodbijanja
Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev.
285. člen
Rok za vložitev tožbe
(1)
Izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih.
(2)
Rok iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje.
3. odsek
PRIDRŽNA PRAVICA
286. člen
Izvrševanje pridržne pravice
(1)
Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.
(2)
Če je postal dolžnik plačilno nesposoben, ima upnik pridržno pravico, čeprav njegova terjatev še ni zapadla.
287. člen
Izjeme
(1)
Upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo ali na posodo.
(2)
Upnik tudi ne more pridržati pooblastila, dobljenega od dolžnika, ne drugih dolžnikovih listin, izkaznic, dopisov in drugih podobnih stvari, kot tudi ne drugih stvari, ki jih ni mogoče dati na prodaj.
288. člen
Obvezna vrnitev stvari pred izpolnitvijo obveznosti
Upnik je dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve.
289. člen
Učinek pridržne pravice
Upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice v posesti dolžnikovo stvar, se lahko poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik, vendar mora, preden se za to odloči, pravočasno sporočiti dolžniku svoj namen.
2. ODDELEK
Upnikove pravice v nekaterih posebnih primerih
290. člen
Kadar je obveznost v dajatvi stvari, določenih po vrsti
Kadar je obveznost v dajatvi po vrsti določenih stvari, dolžnik pa pride v zamudo, si lahko upnik. ko je prej o tem obvestil dolžnika, po svoji izbiri kupi stvar iste vrste in zahteva od dolžnika povrnitev kupnine in škode, ali pa vrednost dolgovanih stvari in povrnitev škode.
291. člen
Kadar je obveznost v storitvi
Kadar je obveznost v storitvi, dolžnik pa te obveznosti ni pravočasno izpolnil, lahko upnik, ko je poprej o tem obvestil dolžnika, sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi bil moral storiti dolžnik, od njega pa lahko zahteva odškodnino zaradi zamude kot tudi povrnitev druge morebitne škode, ki jo je imel zaradi takšnega načina izpolnitve.
292. člen
Kadar je obveznost v opustitvi
(1)
Kadar je obveznost v opustitvi, ima upnik pravico do povrnitve škode že zato, ker je dolžnik ravnal v nasprotju s svojo obveznostjo.
(2)
Če je bilo kaj zgrajeno v nasprotju z obveznostjo, lahko upnik zahteva, da se to odstrani na dolžnikove stroške in da mu dolžnik povrne škodo, ki jo je pretrpel v zvezi z graditvijo in odstranitvijo.
(3)
Če pa sodišče spozna, da je to očitno koristnejše, lahko odloči, upoštevajoč družbeni interes in opravičen interes upnika, naj se ne ruši tisto, kar je bilo zgrajeno, temveč naj dobi upnik škodo povrnjeno v denarju.
293. člen
Pravica zahtevati odškodnino namesto prisojenega
(1)
Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno odločbo, lahko upnik zahteva od njega, naj jo izpolni v primernem dodatnem roku, in izjavi, da po izteku tega roka ne bo več sprejel izpolnitve, temveč bo zahteval odškodnino zaradi neizpolnitve.
(2)
Po preteku dodatnega roka sme upnik zahtevati le odškodnino zaradi neizpolnitve.
294. člen
Sodni penali
(1)
Če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.
(2)
Če dolžnik pozneje izpolni obveznost, lahko sodišče zmanjša tako določeno vsoto, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo.
IV. poglavje
PRENEHANJE OBVEZNOSTI
1. ODDELEK
Splošno pravilo
295. člen
(1)
Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih.
(2)
S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštvo, zastava in druge stranske pravice.
2. ODDELEK
Izpolnitev
1. odsek
SPLOŠNA PRAVILA O IZPOLNITVI
I. KDO LAHKO IZPOLNI, IN STROŠKI IZPOLNITVE
296. člen
Izpolnitev dolžnika ali tretjega
(1)
Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji,
(2)
Upnik je dolžan sprejetji izpolnitev od vsakogar, kdor ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, cel če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje.
(3)
Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja. razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik.
(4)
Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost.
(5)
Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam takoj izpolnil svojo obveznost.
297. člen
Izpolnitev poslovno nesposobnega
(1)
Tudi poslovno nesposoben dolžnik lahko veljavno izpolni obveznost, če je obstoj obveznosti nedvomen in če je zapadel rok za njeno izpolnitev.
(2)
Vendar je mogoče izpodbijati izpolnitev, če je takšna oseba plačala zastaran dolg ali dolg, ki izvira iz igre ali stave.
298. člen
Stroški izpolnitve
Stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.
II. IZPOLNITEV S SUBROGACIJO
299. člen
Izpolnitev s prehodom pravice na izpolnitelja (subrogacija)
(1)
Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami.
(2)
Upnikove pravice lahko preidejo na izpolnitelja tudi po pogodbi med dolžnikom in izpolniteljem, sklenjeni pred izpolnitvijo.
(3)
Subrogacija izpolnitelja v pravice upnika nastopi v teh primerih ob izpolnitvi.
300. člen
Subrogacija po zakonu
Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.
301. člen
Subrogacija pri delni izpolnitvi
(1)
Pri delni izpolnitvi upnikove terjatve preidejo stranske pravice, s katerimi je zavarovana izpolnitev te terjatve, na izpolnitelja le toliko, kolikor niso potrebne za izpolnitev ostanka.
(2)
Vendar se upnik in izpolnitelj lahko dogovorita, da bosta izkoristila garancije v sorazmerju s svojimi terjatvami, lahko pa se dogovorita tudi, da bo imel izpolnitelj pri poplačilu prednost.
302. člen
Dokazi in sredstva za zavarovanje
(1)
Upnik je dolžan izročiti izpolnitelju sredstva, s katerimi se terjatev dokazuje ali zavaruje.
(2)
Izjemoma sme upnik izročiti izpolnitelju stvar, ki jo je sprejel v zastavo od dolžnika ali od koga drugega, vendar le, če zastavnik v to privoli; sicer ostane stvar v posesti pri upniku, da jo hrani za izpolnitelja.
303. člen
Koliko se lahko zahteva od dolžnika
Izpolnitelj, na katerega je prešla terjatev, ne more zahtevati od dolžnika več, kot je plačal upniku.
304. člen
Izključitev odgovornosti upnika za obstoj in izterljivost terjatve
(1)
Upnik, ki je sprejel izpolnitev od tretjega, ni odgovoren za obstoj in izterljivost terjatve ob izpolnitvi.
(2)
S tem ni izključena uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi.
III. KOMU SE IZPOLNJUJE
305. člen
Upravičenec
(1)
Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ko jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik.
(2)
Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil.
306. člen
Izpolnitev poslovno nesposobnemu upniku
(1)
Z izpolnitvijo poslovno nesposobnemu upniku je dolžnik prost le, kolikor je bila izpolnitev koristna za upnika ali če je predmet izpolnitve še pri njem.
(2)
Poslovno nesposoben upnik lahko potem, ko postane poslovno sposoben, odobri izpolnitev, ki jo je prejel takrat, ko je bil poslovno nesposoben.
IV. PREDMET IZPOLNITVE
307. člen
Vsebina obveznosti
(1)
Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.
(2)
Ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni; zato ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar.
308. člen
Nadomestna izpolnitev
(1)
Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.
(2)
V tem primeru je dolžnik odgovoren, prav tako kot prodajalec, za stvarne in pravne napake stvari, ki jo je dal namesto onega, kar je dolgoval.
(3)
Vendar lahko zahteva upnik od dolžnika, ne pa več od poroka, namesto zahtevka iz dolžnikove odgovornosti za stvarne in pravne napake stvari izpolnitev prvotne terjatve in odškodnino.
309. člen
Izročitev v prodajo
Če je dolžnik izročil upniku kakšno stvar ali kakšno drugo pravico, naj jo proda in se iz doseženega zneska poplača za svojo terjatev, ostanek pa mu izroči, preneha obveznost šele, ko se upnik poplača iz doseženega zneska.
310. člen
Delna izpolnitev
(1)
Upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega
(2)
Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni.
311. člen
Obveznost dati stvari, določene po vrsti
(1)
Če so stvari določene samo po vrsti, mora dolžnik dati stvari srednje kakovosti.
(2)
Vendar mora dati stvari ustrezne kakovosti, če mu je bil znan njihov namen.
V. VRAČUNAVANJE IZPOLNITVE
312. člen
Vrstni red vračunavanja
(1)
Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.
(2)
Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.
(3)
Če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme.
(4)
Če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.
313. člen
Vračunavanje obresti in stroškov
Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.
VI. ČAS IZPOLNITVE
314. člen
Če rok ni določen
Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme.
315. člen
Predčasna izpolnitev
(1)
Če je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika, je ta upravičen izpolniti obveznost tudi pred dogovorjenim rokom, vendar mora svoj namen sporočiti upniku in paziti, da to ni ob nepravem času.
(2)
V drugih primerih, ko dolžnik ponudi predčasno izpolnitev, jo upnik lahko odkloni, lahko pa jo tudi sprejme in si pridrži pravico do odškodnine, če o tem nemudoma obvesti dolžnika.
316. člen
Upnikova pravica zahtevati predčasno izpolnitev
Upnik ima pravico zahtevati predčasno izpolnitev, če mu dolžnik ni dal obljubljenega zavarovanja ali če na njegovo zahtevo ni dopolnil zavarovanja, zmanjšanega brez njegove krivde, kot tudi če je bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu.
317. člen
Če je določitev roka prepuščena eni stranki
Če je določitev časa izpolnitve prepuščena na voljo upniku ali dolžniku, upravičenec pa ne določi roka niti po opominu, lahko druga stranka zahteva od sodišča, naj določi primeren rok za izpolnitev.
318. člen
Denarne obveznosti
(1)
Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog (virman) dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden.
(2)
Če je s pogodbo dogovorjeno plačevanje po pošti, se domneva, da sta se stranki zedinili, da je z vplačilom dolžnega zneska pri pošti dolžnik poravnal svojo obveznost do upnika; če pa takšen način plačevanja ni dogovorjen, je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo.
(3)
Če je s posebnim predpisom ali s pogodbo predvideno plačevanje s čekovno položnico na določeni račun, se domneva, da sta se stranki zedinili, da je plačilo opravljeno takrat, ko dolžnik s čekovno položnico vplača dolžni znesek na navedeni račun.
VII. KRAJ IZPOLNITVE
319. člen
Splošna pravila
(1)
Dolžnik je dolžan izpolniti obveznost, upnik pa sprejeti izpolnitev v kraju, ki je določen s pravnim poslom ali z zakonom.
(2)
Če kraj izpolnitve ni določen in ga tudi ni mogoče dolociti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziroma stalno prebivališče, če ni stalnega prebivališča, pa začasno prebivališče.
(3)
Če pa je dolžnik organizacija združenega dela, ki ima več enot v raznih krajih, velja za kraj izpolnitve sedež enote, ki mora opraviti, kar je potrebno za izpolnitev obveznosti, če je bila upniku pri sklenitvi pogodbe ta okoliščina znana ali morala biti znana.
320. člen
Kraj izpolnitve denarnih obveznosti
(1)
Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma stalno prebivališče, če tega nima, pa v kraju, v katerem ima začasno prebivališče.
(2)
Če se plačilo opravlja z virmanom, se denarne obveznosti izpolnjujejo v sedežu organizacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva.
(3)
Če je upnik spremenil kraj, v katerem je imel sedež oziroma stalno prebivališče takrat, ko je obveznost nastala, in so se zaradi tega povečali stroški izpolnitve, gre to povečanje v njegovo breme.
VIII. POBOTNICA
321. člen
Domneve v zvezi s pobotnico
(1)
Kdor popolnoma ali delno izpolni obveznost, ima pravico zahtevati, naj mu upnik o tem na svoje stroške da pobotnico (priznanico).
(2)
Dolžnik, ki je denarno obveznost plačal po banki ali pošti, sme zahtevati od upnika pobotnico le, če ima za to utemeljen razlog.
(3)
Če je dana pobotnica, da je popolnoma plačana glavnica, se domneva, da so plačane tudi obresti ter morebitni sodni in drugi stroški.
(4)
Prav tako se v primeru, če ima dolžnik občasnih dajatev, kot so zakupnine, in drugih terjatev, ki se občasno obračunavajo, kot so terjatve, ki nastajajo s porabo električnega toka ali vode ali z uporabo telefona, pobotnico, da je plačal pozneje zapadlo terjatev, domneva, da je plačal tudi tiste, ki so zapadle prej.
322. člen
Odklonitev pobotnice
Če upnik noče dati pobotnice, lahko položi dolžnik pri sodišču predmet svoje obveznosti.
IX. VRNITEV OBVEZNICE
323. člen
(1)
Ko dolžnik popolnoma izpolni svojo obveznost, lahko poleg pobotnice zahteva od upnika, naj mu vrne obveznico.
(2)
če upnik ne more vrniti obveznice, ima dolžnik pravico zahtevati, naj mu izda javno overjeno listino, da je obveznost prenehala.
(3)
Če je bila dolžniku vrnjena obveznica, se domneva, da ja obveznost popolnoma izpolnjena.
(4)
Dolžnik, ki je izpolnil obveznost le delno, ima pravico zahtevati, naj se ta izpolnitev zapiše na obveznici.
2. odsek
ZAMUDA
I. ZAMUDA DOLŽNIKA
324. člen
Kdaj pride dolžnik v zamudo
(1)
Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.
(2)
Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka. katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.
II. ZAMUDA UPNIKA
325. člen
Kdaj pride upnik v zamudo
(1)
Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči.
(2)
Upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti.
(3)
Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti.
326. člen
Učinek upnikove zamude
(1)
Če pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.
(2)
Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti.
(3)
Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari.
3. odsek
POLOŽITEV IN PRODAJA DOLGOVANE STVARI
327. člen
Položitev pri sodišču
(1)
Če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču.
(2)
To pravico imajo tudi drugi, ki imajo pravni interes, da se obveznost izpolni.
(3)
O položitvi mora dolžnik obvestiti upnika, če ve zanj in za njegovo prebivališče.
328. člen
Pri katerem sodišču se položi stvar
(1)
Stvar se položi pri stvarno pristojnem sodišču V kraju izpolnitve, razen če ekonomičnost ali narava posla zahteva položitev v kraju, kjer je stvar.
(2)
Vsako drugo stvarno pristojno sodišče mora sprejeti stvar v hrambo, dolžnik pa mora dati upniku odškodnino, če je ta s položitvijo pri drugem sodišču pretrpel škodo.
329. člen
Izročitev v hrambo drugi osebi
(1)
Kadar je predmet obveznosti kakšna stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, lahko dolžnik zahteva od sodišča, naj določi osebo. kateri bo na stroške in na račun upnika izročil stvar v hrambo.
(2)
Pri obveznosti iz gospodarske pogodbe ima izročitev take stvari javnemu skladišču v hrambo na račun upnika učinek položitve pri sodišču.
(3)
O izročitvi v hrambo mora dolžnik obvestiti upnika.
330. člen
Jemanje položenih stvari nazaj
(1)
Dolžnik lahko vzame položeno stvar nazaj.
(2)
O tem, da je vzel stvar nazaj, mora dolžnik obvestiti upnika.
(3)
Dolžnikova pravica, da vzame položeno stvar nazaj, preneha, če dolžnik izjavi sodišču, da se tej pravici odpoveduje, če upnik izjavi, da sprejema položeno stvar, kot tudi če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da položitev izpolnjuje pogoje pravilne izpolnitve.
331. člen
Učinek položitve
(1)
S položitvijo dolgovane stvari je dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi.
(2)
Če je bil dolžnik v zamudi, njegova zamuda preneha.
(3)
Od takrat, ko je stvar položena, preide nevarnost njenega naključnega uničenja ali poškodovanja na upnika.
(4)
Od dneva položitve nehajo teči obresti.
(5)
Če vzame dolžnik položeno stvar nazaj, se šteje, kot da položitve sploh ni bilo, in ostanejo njegovi sodolžniki ter poroki v zavezi.
332. člen
Stroški položitve
Stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik, kolikor presegajo stroške izpolnitve, ki jih mora plačati dolžnik.
333. člen
Prodaja namesto položitve stvari
(1)
Če stvar ni primerna za hrambo ali če so za njeno hrambo ali za njeno vzdrževanje potrebni stroški ki so nesorazmerni z njeno vrednostjo, jo dolžnik lahko proda na javni dražbi v kraju, določenem za izpolnitev, ali v kakšnem drugem kraju, če je to v upnikovem interesu, in doseženi znesek po odbitku prodajnih stroškov položi pri sodišču tega kraja.
(2)
Če ima stvar dnevno ceno ali če ima v primerjavi s stroški javne dražbe majhno vrednost, jo dolžnik lahko proda pod roko.
(3)
Če je stvar takšna, da se utegne hitro uničiti ali pokvariti, jo mora dolžnik prodati nemudoma na najprimernejši način.
(4)
V vsakem primeru mora dolžnik kadarkoli je to mogoče, obvestiti upnika o nameravani prodaji, po prodaji pa o doseženi ceni in njeni položitvi pri sodišču.
334. člen
Izročitev stvari upniku
Sodišče izroči položeno stvar upniku pod pogoji, ki jih je postavil dolžnik.
335. člen
Prodaja za kritje stroškov obrambe
(1)
Če stroški hrambe niso v primernem roku plačani, odredi sodišče na zahtevo shranjevalca prodajo stvari in določi način prodaje.
(2)
Od zneska, dobljenega s prodajo, se odbijejo stroški prodaje in stroški hrambe, ostanek pa položi pri sodišču za upnika.
3. ODDELEK
Drugi načini prenehanja obveznosti
1. odsek
POBOT (KOMPENZACIJA)
336. člen
Splošni pogoji
Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.
337. člen
Izjava o pobotu
(1)
Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti.
(2)
Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.
338. člen
Čc ni vzajemnosti
(1)
Dolžnik ne more pobotati tistega, kar dolguje upniku, s tistim, kar upnik dolguje njegovemu poroku.
(2)
Vendar pa porok lahko pobota dolžnikove obveznosti nasproti upniku z dolžnikovo terjatvijo od upnika.
(3)
Kdor je dal svojo stvar v zastavo za tujo obveznost, lahko zahteva od upnika, naj mu zastavljeno stvar vrne, če so izpolnjeni pogoji za prenehanje te obveznosti s pobotom, kot tudi če upnik po svoji krivdi opusti pobot.
339. člen
Zastarana terjatev
(1)
Dolg se lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana.
(2)
Če so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala, ne nastane pobot, če dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja.
340. člen
Pobot z odstopljeno terjatvijo
(1)
Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih bil mogel do obvestila o odstopu pobotati z odstopnikom.
(2)
Z njim lahko pobota tudi tiste svoje terjatve od odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim.
(3)
Dolžnik, ki je brez pridržka izjavil prevzemniku, da privoli v odstop, ne more več uveljavljati v pobot z njim nobene svoje terjatve od odstopnika.
(4)
Če je odstopljena terjatev vpisana v javne knjige, sme dolžnik uveljavljati v pobot svojo terjatev s prevzemnikov le, če je njegova terjatev vpisana pri odstopljeni terjatvi ali če je bil prevzemnik ob odstopu obveščen o njenem obstoju.
341. člen
Primeri, ko je pobot izključen
Ne more prenehati s pobotom:
(1)
terjatev, ki je ni mogoče zarubiti;
(2)
terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal;
(3)
terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode;
(4)
odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti;
(5)
terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja.
342. člen
Zarubljena terjatev druge stranke
Dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele potem, ko je nekdo tretji z rubežem že segel na upnikovo terjatev proti njemu.
343. člen
Vračunavanje s pobotom
Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve.
2. odsek
ODPUST DOLGA
344. člen
Sporazum
(1)
Obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja.
(2)
Za veljavnost tega sporazuma ni potrebno, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je bil sklenjen posel, iz katerega je obveznost nastala.
345. člen
Odpoved zavarovanju
Vrnitev zastave in odpoved drugim sredstvom, s katerimi je bila zavarovana izpolnitev obveznosti, ne pomeni, da se je upnik odpovedal pravici zahtevati njeno izpolnitev.
346. člen
Odpust dolga poroku
(1)
Odpust dolga poroku ne oprosti glavnega dolžnika, z odpustom dolga glavnemu dolžniku pa je porok prost.
(2)
Če je več porokov, pa upnik enega med njimi oprosti obveznosti, ostanejo drugi v zavezi, vendar se njihova obveznost zmanjša za del, ki pada na oproščenega poroka.
347. člen
Splošen odpust dolgov
S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil.
3. odsek
PRENOVITEV (NOVACIJA)
348. člen
Pogoji
(1)
Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik zedinita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet in drugačno pravno podlago.
(2)
Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev.
(3)
Izdaja menice ali čeka zaradi kakšne prejšnje obveznosti se ne šteje za prenovitev, razen če je tako dogovorjeno.
349. člen
Volja, da se opravi prenovitev
Prenovitev se ne domneva; če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove.
350. člen
Učinki prenovitve
(1)
S pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane.
(2)
S prejšnjo obveznostjo prenehata tako zastava kot poroštvo, razen če ni bilo s porokom ali z zastavnikom drugače dogovorjeno.
(3)
To velja tudi za druge stranske pravice, ki so bile v zvezi s prejšnjo obveznostjo.
351. člen
Če ni prejšnje obveznosti
(1)
Prenovitev je brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila.
(2)
Če je bila prejšnja obveznost le izpodbojna, je prenovitev veljavna, če je dolžnik vedel za njeno pomanjkljivost.
352. člen
Učinek razveljavitve
Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala.
4. odsek
ZDKUŽITEV (KONFUZIJA)
353. člen
(1)
Obveznost preneha z združitvijo, če v njej ista oseba poslane upnik in dolžnik.