Odločba o razveljavitvi šestega in sedmega odstavka 112. člena Zakona o medijih

5132. Odločba o razveljavitvi šestega in sedmega odstavka 112. člena Zakona o medijih

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družb Kabelsko razdelilni sistem Rotovž, d.d., Maribor, Kabelsko razdelilni sistem Velenje, d.d., Velenje, Združenje Kabelskih operaterjev Slovenije GIZ, Koper, in Milana Perka iz Maribora, ki jih zastopa Janko Pučnik, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 28. oktobra 2004

Šesti in sedmi odstavek 112. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01) se razveljavita.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 112. člena Zakona o medijih se zavrne.

Pobudniki vlagajo pobudo za oceno ustavnosti določb šestega in sedmega odstavka 112. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed), ki nalagata operaterjem plačilo pristojbine za tehnično razširjanje programskih vsebin v višini 8% prihodka operaterja, ki ga ta dobi od vsakega uporabnika njegovih storitev. Ker naj bi določbi postavljali operaterje v neenakopraven položaj glede na druge nosilce telekomunikacijskih storitev, saj naj bi bile cene primerljivih storitev operaterjev za 8% višje od drugih ponudnikov tržnih komunikacij, naj bi bili v neskladju z določbo 153. člena Ustave, z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ter z načelom svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). S tema načeloma naj bi bili določbi v neskladju tudi zato, ker za operaterje spreminjata sistem obdavčitve. Davčna osnova namreč obdavčuje vse prihodke operaterjev od plačil uporabnikov, torej bruto promet operaterjev, ne pa njihovega dobička ali gospodarske moči. Zato naj bi določbi postavljali operaterje v neenakopraven pravni in ekonomski položaj z vsemi drugimi gospodarskimi družbami. Poleg tega pobudniki menijo, da prihodki operaterja od plačil uporabnikov vključujejo tudi plačila za storitve, ki niso neposredno povezane z radiotelevizijsko transmisijo, za kar naj ne bi bilo mogoče uveljavljati pristojbine. Prav tako naj bi bile cene operaterjev v višini naloženega davka višje, zato naj bi bili kabelski naročniki v neenakopravnem položaju v primerjavi s prejemniki programov z individualnimi satelitskimi antenami. Pobudniki tudi zatrjujejo, da za razširjanje programov ne uporabljajo radiofuznih frekvenc, ki so javno dobro, zato jim na tej podlagi ne bi mogla biti določena dodatna obdavčitev. Izpodbijani določbi naj bi bili v neskladju z drugim odstavkom 70. člena Ustave. Pobudniki predlagajo razveljavitev šestega in sedmega odstavka 112. člena ZMed in kot posledico tudi razveljavitev tretje alineje tretjega odstavka 110. člena ZMed, ki mesečne pristojbine za razširjanje programskih vsebin določa kot vir financiranja proračunskega sklada za avdiovizualne medije. Trdijo, da se ta sredstva usmerjajo v nasprotju z namenom, zaradi katerega se plačujejo.

Izpodbijajo tudi drugi odstavek 112. člena ZMed, ki nalaga operaterjem neodplačno razširjanje določenih radijskih in televizijskih programov. Nasprotujejo, da morajo kriti stroške teh prenosov. Določbo izpodbijajo predvsem zaradi javnega zavoda Radio in televizija (v nadaljevanju: RTV), ki naj bi podobne storitve izdajateljem zaračunaval. S tem utemeljujejo neskladje z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Državni zbor v odgovoru zavrača navedbe pobudnikov. Trdi, da so operaterji dolžni brezplačno razširjati programe posebnega pomena, za katere je država izrazila izrecen javni interes, ne pa tudi drugih programov. Gre za obliko državne podpore tem programom, zato je logično, da vsi subjekti, ki jih razširjajo, za te storitve ne zaračunavajo plačila. Tudi RTV Slovenija jih mora po zadnji spremembi zakona, ki ureja njeno delovanje, razširjati brezplačno. Pristojbina iz 107. člena ZMed je uvedena za financiranje pomoči izdajateljem zaradi njihovih povečanih programskih obveznosti, ki jih nalaga ZMed. Z razširjanjem RTV programskih vsebin se poleg izdajateljev iz 107. člena ZMed ukvarjajo tudi operaterji iz 111. člena ZMed. Tako je ZMed postavil vse subjekte, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, v enakopraven položaj. Zato je nujno, da so zavezanci za pristojbino tudi oni, saj bi bili sicer v ugodnejšem položaju. Ker operaterji v zvezi z razširjanjem programov ustvarjajo prihodek, tudi ni kršeno načelo svobodne gospodarske pobude, če prispevajo k oblikovanju sredstev za pomoč upravičencem, kot jih določa ZMed in ki so neposredno povezani z njihovim poslovanjem. Obveznost operaterjev, da plačujejo pristojbino, je torej izraz predmeta njihove dejavnosti. Obveznost je izrecno določena za razširjanje RTV programskih vsebin, ne pa tudi za druge storitve operaterjev, zato je treba njihove posamezne storitve ločiti med seboj, in sicer tehnično ter kot podlago za obračun. Iz tega razloga ta obveznost ne ogroža enakopravnega položaja operaterja pri izvajanju drugih storitev tržnih komunikacij. Posamezniki, ki preko satelitov sami sprejemajo RTV signale, niso ponudniki teh storitev in s tem konkurenti operaterjem na trgu. Poudarja, da kot ustavna podlaga za plačilo prispevka iz 112. člena ZMed ni mišljen 70. člen Ustave, saj je predmet obveznosti plačila razširjanje RTV programskih vsebin ne glede na način razširjanja.