Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 51. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij

1332. Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 51. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij

Ustavno sodišče je na predlog Podjetja FINSA - Finančni inženiring in svetovanje p.o., Ljubljana, in Podjetja Emona Merkur, trgovina na drobno d.d., Ljubljana, ki ju zastopa Anton Marolt, odvetnik v Ljubljani; Poslovnega sistema Mercator d.d., Ljubljana; Državnega sveta Republike Slovenije; podjetja Autocommerce d.d., Ljubljana; podjetja Lepenka Tržič d.d., Poslovnega sistema Žito Ljubljana d.o.o., Podjetja LTH Orodjarna in livarna Škofja Loka, Iskre Holdinga d.d., Ljubljana, Skupine Emona r.o., Ljubljana, Inles Holdinga d.d., Ribnica, Podjetja Pohorje p.o., Maribor in LIK Holdinga d.o.o., Kočevje, ki jih po posebnem pooblastilu zastopa Gospodarska zbornica Slovenije; Avtotehne d.d., Ljubljana; Turističnega podjetja Alpinum d.d., Bohinjsko jezero; IRP Alpinum d.d., Bohinjsko jezero; Službe družbenega knjigovodstva Slovenije, Centrale Ljubljana; Podjetja "Pecivo" Pekarstvo in slaščičarstvo d.d., Nova Gorica in Pekarsko slaščičarskega podjetja "Kruh", p.o., Nova Gorica, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 31. 3. 1994

Tretji odstavek 51. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93), uzakonjen z 29. členom zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list RS, št. 31/93), se razveljavi z učinki po prvem in drugem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974.

Določbe 48. a, 48. b in 48. c člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93), uzakonjene s 25. členom zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list RS, št. 31/93), niso v neskladju z ustavo.

1. Vsi v uvodu odločbe našteti predlagatelji razen ljubljanske centrale SDK zatrjujejo, da je tretji odstavek 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 - v nadaljevanju: ZLPP), uveden z 29. členom sprememb in dopolnitev ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93), ki določa, da so vsi neodplačni prenosi družbenih sredstev iz enega podjetja na druge pravne osebe nični, v nasprotju s 155. členom ustave, ker učinkuje za nazaj, ne da bi to narekovala ugotovljena javna korist, in ker posega v zakonito pridobljene pravice pravnih subjektov. Določba po navedbah predlagateljev ex tunc razglaša sicer veljavno sklenjene pravne posle za nične. S tem po trditvah predlagateljev za nazaj posega v veljavno sklenjene pravne posle in je v nasprotju tudi s 154. členom ustave. Menijo, da so imeli brezplačni prenosi družbenih sredstev med družbenopravnimi osebami pravno podlago v 204. členu zakona o združenem delu, ki da je bil v skladu s 196. členom zakona o podjetjih in z ustavnimi zakoni del slovenskega pravnega reda. Nični naj bi bili le tisti posli, s katerimi so se brezplačno prenašala družbena sredstva na civilnopravne in fizične osebe. Med pravnimi osebami v družbeni lastnini naj bi se sredstva prenašala v naravi in naj bi še vedno ostala družbena lastnina, ne da bi se s tem družbeno premoženje zmanjšalo. Prenosi naj ne bi posegali v strukturo lastninskih upravičenj, ker naj bi bili tako odstopniki kot prejemniki v popolni družbeni lasti. Motivi podjetij za brezplačne prenose so bili, po navedbah predlagateljev, v racionalizaciji poslovanja. Podjetja naj bi se bila s prenosi znebila nepotrebnih, neproduktivnih sredstev, zlasti stanovanj in objektov družbenega standarda. Poleg tega bi po navedbah predlagateljev izvajanje napadane določbe zakona povzročilo likvidacije in stečaje pridobiteljev, s tem pa bi se poseglo tudi v pravico delavcev do socialne varnosti, kar naj bi bilo v nasprotju s 50. členom ustave. Izvajanje napadene določbe naj bi poleg tega učinkovalo na pravna razmerja s tretjimi osebami, v katera so novonastala podjetja v dobri veri vstopila; povzročilo naj bi zmanjšanje pravne varnosti v nasprotju z 2. členom ustave in poseglo v nasprotju s 33. členom ustave v družbeniške pravice zasebnih vlagateljev. Zaradi učinkov ničnosti po napadeni določbi naj bi podjetja sredstva dobila vrnjena, z njimi pa bi potem morala spet v skladu z drugim odstavkom 51. člena napadenega zakona brezplačno razpolagati.

Predlagatelji tudi menijo, da je sporno določbo tretjega odstavka 51. člena mogoče različno razlagati. Predlagatelji, ki jih po posebnem pooblastilu zastopa GZ Slovenije, poleg njih pa Državni svet Republike Slovenije, Poslovni sistem Mercator d.d., Ljubljana, Turistično podjetje Alpinum d.d. in IPR Aplinum d.d. menijo, da se sporna določba razteza na brezplačno prenesena sredstva in kapital, slednja dva predlagatelja še zatrjujeta, da je kapital le oblika sredstev. Predlagatelja Finsa p.o. in Podjetje Emona Merkur d.d. pa menita, da se določba nanaša le na prenos sredstev.

Predlagatelja Finsa p.o. in Emona Merkur d.d. predlagata tudi oceno ustavnosti drugega, petega in šestega odstavka 48. b člena ZLPP, Avtotehna d.d., Ljubljana, oceno ustavnosti 48. a, 48. b in 48. c člena v celoti, podjetji "Pecivo" Pekarstvo in slaščičarstvo d.d., Nova Gorica, in Pekarsko slaščičarsko podjetje "Kruh" p.o., Nova Gorica, 1. točke 48. a člena, predlagatelja Turistično podjetje Alpinum d.d. in IPR Alpinum d.d. oceno ustavnosti 10. točke 48. a člena, 48. b in 48. c člena ZLPP. Predlagatelj ljubljanska centrala SDK pa predlaga oceno drugega in petega odstavka 48. b člena ZLPP.

V zvezi z 48. a in 48. c členom ZLPP predlagatelji zatrjujejo, da določbi nista v skladu z 2., 8., 14. in 155. členom ustave. Predlagatelja Turistično podjetje Alpinum d.d. in IPR Aipinum d.d. menita, da naj bi 48. a člen kot norma prisilnega značaja uvedel pravno fikcijo oškodovanja družbene lastnine oziroma najmanj praesumptio iuris et de iure, ki da je zato tudi v pravdi ne bo mogoče ovreči. Menita, da bi bile fikcije oziroma presumpcije dopustne, če bi bile določene v korist varovanja človekovih pravic pred posegi države. Določba 48. a člena po njihovih navedbah ne upošteva specifičnih gospodarskih in splošnih ekonomskih razmer, v katerih so se zakonito lastninila podjetja. Domneve o oškodovanju družbene lastnine, ki jih določa 48 .a člen ZLPP, naj bi bile zato nesprejemljive in naj bi na posreden način učinkovale retroaktivno. Teh domnev naj ne bi bilo mogoče upravičiti niti s predpostavko, da je bila kršena morala, niti s tedanjo gospodarsko situacijo. Državni organi so po navedbah predlagateljev vse do danes za različne namene dodeljevali kredite pod pogoji, ki so bili ugodnejši od kriterijev, ki jih določa 48. a člen kot merilo oškodovanja družbene lastnine. Družbeni plani naj bi bili določali maksimalno 2-odstotno letno donosnost družbenega kapitala, zato naj bi bila 8-odstotna obrestna mera, ki jo zakon določa kot kriterij pri presoji oškodovanja družbene lastnine pri sklenjenih posojilnih pogojih, nesprejemljiva.

V zvezi s popusti pri zakupnih oziroma najemnih razmerjih predlagatelji menijo, da so z njimi kot družbeniki pomagali uvajati novoustanovljena podjetja in da s tem družbena lastnina naj ne bi bila oškodovana. Z najemanjem kreditov od fizičnih oseb, zlasti od delavcev, so si številna podjetja zagotavljala likvidnost in se s tem izognila stečaju, višje obrestne mere pa so bile po stališču predlagateljev razumljive glede na obstoječe rizike. Z določbo 48. a člena pa naj bi zakonodajalec retroaktivno posegal v veljavno sklenjene posle, ne da bi imel oporo v 155. členu ustave.

Predlagatelji, ki izpodbijajo 48. b člen, navajajo, da v skladu s to določbo revizijski organ izda dokončno odločbo, zoper njo pa nista možni niti pritožba niti upravni spor. Določba naj bi uvajala odškodninsko odgovornost tretjih oseb, ne da bi se njihova krivda ugotovila. Zakonodajalec naj bi s tem posegal v pravice zasebnih vlagateljev, ki pa se nimajo možnosti braniti, ker naj bi domneve po zakonu veljale in se udejanjale avtomatično.

Po trditvah predlagateljev naj bi bila določba 48. b člena v nasprotju s 23. členom ustave, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče. Istočasno naj bi bila ta določba v neskladju s 25. členom ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe in drugega pravnega sredstva. Odločbe revizijskega organa je pristojen izvrševati revizijski organ sam in pa Agencija za pospeševanje prestrukturiranja podjetij in spodbujanje prenove podjetij Republike Slovenije, ki torej nastopata istočasno v funkciji tožnika, sodnika in izvrševalca. Pravdni postopek zoper odločbo revizijskega organa naj ne bi bil v skladu s slovenskim pravnim redom. Za uvedbo pravdnega postopka zakon ne določa razlogov in tudi posledic uspeha tožeče stranke ne. Tak postopek naj ne bi bil pošten in v skladu z 2., 8., 14., 23. in 25. členom ustave.