Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti

3354. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti

Številka: Up-109/12-38

Datum: 23. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku o ustavni pritožbi Terezije Luteršmit, Ljutomer, Marije Žinkovič, Gornja Radgona, in Erike Kerčmar, Murska Sobota, ki jih zastopa Andreja Toš Zajšek, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, na seji 23. oktobra 2014

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 3/2011 z dne 1. 9. 2011 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 213/2007 z dne 26. 10. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 374/2011 z dne 14. 7. 2011 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 219/2007 z dne 23. 2. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2/2011 z dne 14. 7. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 16/2008 z dne 26. 10. 2010 se zavrne.

Pritožnicam, invalidkam III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma s pravico do dela s krajšim delovnim časom, je delodajalec iz razloga nesposobnosti odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ob odpovedi jim je izplačal odpravnino, pri čemer je kot osnovo za njeno odmero upošteval povprečno dejansko plačo pritožnic v zadnjih treh mesecih zaposlitve. Pritožnice so zatrjevale, da bi se jim morala v osnovo všteti tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu oziroma delna invalidska pokojnina oziroma da bi se morala pritožnicama s pravico do dela s krajšim delovnim časom odpravnina odmeriti od dvakratnika njune dejanske plače za polovični delovni čas.

Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke pritožnic zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem delodajalca, da je treba, upoštevaje drugi stavek prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), kot osnovo za odmero odpravnine pritožnicam, enako kot to velja za vse druge delavce, upoštevati (zgolj) povprečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih zaposlitve. V zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR je sprejelo stališče, da ne daje podlage za upoštevanje osnove za odmero odpravnine v višini dvakratnika dejanske plače. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe pritožnic zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

Zoper sklepe o nedopustitvi revizije in zoper sodbe nižjih sodišč so pritožnice vložile ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi zatrjujejo kršitve pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Menijo, da gre v tej zadevi za pomembno ustavnopravno vprašanje, vezano na temeljno načelo varstva invalidov oziroma načelo enakega obravnavanja in zagotavljanja enakih možnosti. Formalna enakost naj bi pomenila posredno diskriminacijo invalidov. Obširno nasprotujejo tudi stališčem sodišč glede razlage materialnega prava. Pritožnica s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto navaja tudi, da je interese delavcev invalidov dopustno primerjati le z interesi in pravicami tistih delavcev, ki so opravljali primerljiva dela pred nastankom invalidnosti. Pojasnjuje, da je namen nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu ta, da se invalidu zagotovi enak položaj kot pred invalidnostjo. Meni, da je materialno prikrajšanje, ki je posledica invalidnosti, nedopustno. Pritožnici s pravico do dela s krajšim delovnim časom posebej izpostavljata, da sta bili v sklenitev novih pogodb o zaposlitvi zaradi invalidnosti primorani. Navajata, da sta od skupno 35 oziroma 24 let delovne dobe le dobri dve leti oziroma približno štiri leta delali krajši delovni čas, odpravnina pa jima je bila odmerjena, kot da bi delali manj kot 17 oziroma manj kot 12 let.