Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

5025. Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

Številka: U-I-328/05-12
Datum: 18. 10. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Mirka Verovška, Medvode, ki ga zastopa Lucija Šikovec Ušaj, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. oktobra 2007

o d l o č i l o:

V prvem odstavku 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 14/89 – ur. p. b. ter Uradni list RS, št. 64/01, 16/04 in 69/04 – ur. p. b.) se razveljavi besedilo "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten".

Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobudnik izpodbija 98. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa prekluziven rok za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Pobudnik najprej pojasnjuje okoliščine, v katerih je izvedel, kdo je njegov oče. Navaja, da je potem, ko je izvedel, da oseba, ki jo je imel vse svoje življenje za očeta, ni njegov biološki oče, vložil tožbo na ugotovitev očetovstva, ki jo je sodišče kot prepozno zavrglo. Pobudnik je prepričan, da je njegova pravica do ugotovitve, kdo je njegov oče, neodtujljiva pravica in da je pravica, da je seznanjen z morebitnimi dednimi boleznimi, ki jih lahko prenaša na potomce, močnejša od pravice biološkega očeta, da v določenem času izve, ali je oče otroka ali ne. Časovno omejevanje, kot ga predvideva izpodbijana zakonska ureditev, po mnenju pobudnika pomeni kršitev človekovih pravic, med katere spada tudi pravica vedeti, kdo so otrokovi biološki starši. Pobudnik zatrjuje neskladje izpodbijane zakonske ureditve s 15., 23., 35., 53. in 54. členom Ustave.

Državni zbor v odgovoru na pobudo najprej opozarja na to, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje 98. člena ZZZDR. Za primer, če bi Ustavno sodišče navedbe v pobudi obravnavalo kot pobudo za oceno ustavnosti 92. člena ZZZDR, pa Državni zbor navaja tudi vsebinske argumente, s katerimi zavrača očitke pobudnika. Pojasnjuje, da je vsebinski razlog za določitev časovnih omejitev glede vložitve tožbe na ugotovitev oziroma izpodbijanje očetovstva v zagotovitvi nespremenljivosti starševskih razmerij po določenem času. Po stališču Državnega zbora te omejitve pomenijo uresničevanje in utrjevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave, saj pravic in dolžnosti staršev po določenem času ni več mogoče ukinjati ali vzpostavljati s spreminjanjem starševskih razmerij, trajnost teh razmerij pa je zlasti tudi v interesu otroka. Zato časovne omejitve po stališču Državnega zbora niso v neskladju s 53. in 54. členom Ustave, temveč pomenijo njuno realizacijo. Državni zbor zavrača tudi očitke o neskladju 92. člena ZZZDR s 35. členom Ustave. Strinja se sicer s tem, da ima posameznik v okviru varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave pravico do seznanitve s svojimi dednimi boleznimi oziroma s tveganjem za njihov nastanek. Vendar ta pravica po stališču Državnega zbora ni neomejena, temveč trči ob pravico do zasebnosti biološkega očeta, ki izvira iz iste ustavne določbe in ki je glede na to, da zdravstveni podatki sodijo med občutljive osebne podatke, še posebej utemeljena. Poleg tega Državni zbor opozarja na nejasnost pobudnikovih navedb, saj tudi v primeru, da bi pobudnik uspel s tožbo na ugotovitev očetovstva, to še ne pomeni, da bi se lahko seznanil z njegovimi zdravstvenimi podatki brez njegovega izrecnega pisnega soglasja. Kar zadeva zatrjevano neskladje s 23. členom Ustave, Državni zbor pojasnjuje, da časovna omejitev pravice do sodnega varstva sicer pomeni poseg v pravico iz 23. člena Ustave, vendar je ta poseg nujno potreben zaradi varstva pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Poseg je po stališču Državnega zbora tudi sorazmeren, saj so roki določeni razumno in tako, da je doseženo sorazmerje med navedenimi ustavnimi pravicami. Državni zbor zavrača tudi očitek o neskladju izpodbijane ureditve s 15. členom Ustave.

Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) v zvezi s pobudo pojasnjujeta, da ZZZDR v vseh primerih ugotavljanja oziroma izpodbijanja očetovstva določa rok za vložitev tožbe, razlog za takšno ureditev pa je v zavarovanju trajnosti razmerij, četudi na račun resnice. Takšna ureditev omogoča, da ima otrok urejeno očetovstvo in s tem povezana pravna razmerja ter pravice in obveznosti, četudi določena oseba ni biološki oče. Stabilnost razmerja torej utemeljuje časovno omejitev za vložitev tožbe, zato po stališču Vlade in Ministrstva s takšno ureditvijo ni kršena pravica do sodnega varstva. V zvezi s zatrjevanjem pobudnika, da ima otrok pravico vedeti, kdo so njegovi biološki starši, predvsem zaradi ugotavljanja morebitnih dednih obolenj, Vlada in Ministrstvo pojasnjujeta, da pravica do seznanitve z različnimi dednimi obolenji ni v neposredni povezavi z ugotovitvijo biološkega očetovstva, prav tako pa ni absolutna, saj je treba upoštevati tudi pravico do zasebnosti prednika, na katerega naj bi se dedne bolezni nanašale. Namen pravne ureditve na področju ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva je zagotoviti pravno urejeno starševstvo in s tem pravno priznano razmerje ter na drugi strani možnost ureditve tega razmerja glede na dejanske okoliščine (s tožbo na ugotovitev oziroma izpodbijanje očetovstva ali materinstva). Zaradi zagotavljanja trdnosti in trajnosti razmerja pa je ta možnost omejena zgolj na določen rok. Glede na to so po mnenju Vlade in Ministrstva neutemeljeni očitki o kršitvi 35. in 53. člena Ustave. Pobudnik se po mnenju Vlade in Ministrstva tudi ne more sklicevati na kršitev 54. člena Ustave, ki se nanaša na pravice in dolžnosti otrok do staršev, saj polnoletna oseba iz tega naslova ne more uveljavljati pravic. Glede na navedeno Vlada in Ministrstvo menita, da pobuda ni utemeljena.