Nalaganje dokumenta...
Zakon o davčnem postopku (ZDavP)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 18-1062/1996, stran 1477 DATUM OBJAVE: 2.4.1996
RS 18-1062/1996
1062. Zakon o davčnem postopku (ZDavP)
Zakon o davčnem postopku (ZDavP)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z o razglasitvi zakona o davčnem postopku (ZDavP)
Razglašam zakon o davčnem postopku (ZDavP), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. marca 1996.
001-22-41/96
Ljubljana, dne 28. marca 1996.
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N O DAVČNEM POSTOPKU (ZDavP)
PRVI DEL
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(1)
Po tem zakonu postopa davčni organ, kadar v davčnih stvareh in drugih stvareh odloča o obveznih dajatvah (v nadaljnjem besedilu: davkih) in o pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank, ter državni in drugi organi, kadar so po drugih predpisih dolžni uporabljati ta zakon.
(2)
Določbe tega zakona veljajo tudi za posameznike, pravne osebe in druge stranke ter državne in druge organe, kadar so davčni zavezanci ali kadar za davčnega zavezanca obračunavajo in plačujejo davke ali so jim naložene druge dolžnosti v zvezi z ugotavljanjem obveznosti davčnih zavezancev.
(3)
Zakon o splošnem upravnem postopku se uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena.
(4)
Davčni organ po tem zakonu je Davčna uprava Republike Slovenije.
2. člen
Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji so stvarno pristojni davčni uradi in Posebni davčni urad Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: davčni uradi), za odločanje na drugi stopnji pa Glavni urad Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Glavni davčni urad).
3. člen
Krajevno pristojen za odločanje v davčnem postopku je davčni urad, na območju katerega je zavezanec vpisan v davčni register oziroma davčni urad, na območju katerega se mora davčni zavezanec vpisati v davčni register, če ni s tem zakonom drugače določeno.
4. člen
(1)
Odločbe in sklepi, s katerimi je določen rok, ki se ne more podaljšati, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Drugi spisi se vročajo s posredno vročitvijo.
(2)
Če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, vročevalec ne najde, lahko spis vroči odraslemu članu njegovega gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so te osebe pripravljene spis sprejeti in podpisati vročilnico. Vročevalec na vročilnico napiše ime in priimek prejemnika ter v kakšnem razmerju je z zavezancem. S tem je vročitev opravljena.
(3)
Šteje se, da je vročitev opravljena sami stranki, če je spis vročen zakonitemu zastopniku, pooblaščencu, pooblaščencu za vročitve in zaposlenemu v odvetniški ali notarski pisarni oziroma pisarni davčnega svetovalca.
5. člen
Če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu osebe, navedene v prejšnjem členu, spisa ne morejo pravočasno izročiti, se spis vrne davčnemu organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik.
6. člen
(1)
Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je predpisano v 4. členu tega zakona, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti odsoten, ga izroči vročevalec davčnemu organu, ki je spis izdal, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča. Na vratih oziroma v poštnem nabiralniku stanovanja ali poslovnega prostora naslovnika oziroma osebe, pri kateri je ta zaposlen, vročevalec pusti pismeno sporočilo, v katerem je navedeno, kje se spis nahaja in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik spis dvigniti. Na sporočilu in na samem spisu navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je sporočilo pustil na vratih oziroma poštnem nabiralniku naslovnika oziroma osebe, pri kateri je ta zaposlen, ter se podpiše.
(2)
Če naslovnik spisa ne dvigne v roku 15 dni, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oziroma v poštnem nabiralniku prostorov iz prejšnjega odstavka, na kar je potrebno naslovnika opozoriti v samem sporočilu.
(3)
O vročitvi, ki je bila opravljena na način, kot je določen v tem členu, je treba obvestiti davčni organ, ki je vročitev odredil.
7. člen
Spise, ki se vročajo s posredno vročitvijo, vročevalec lahko izroči kateri od oseb, navedenih v 4. členu tega zakona. Če se takšna vročitev ne da opraviti, vročevalec pusti spis na vratih oziroma v poštnem nabiralniku naslovnika in na spisu navede vzrok takšne vročitve in datum ter se podpiše. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena.
8. člen
Vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek ter izdatki za takse in za pravno zastopanje in strokovno pomoč.
9. člen
Posebni stroški davčnega organa, kot so: potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase, obrazce in podobno, ki nastanejo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je uvedel davčni postopek.
10. člen
Davčni postopek uvede davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke.
11. člen
Davčni postopek je uveden, ko davčni organ prejme davčno napoved, davčni obračun ali ko opravi kakršnokoli dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka.
12. člen
V stvareh, v katerih je po tem zakonu za uvedbo postopka potrebna zahteva stranke, sme davčni organ uvesti postopek samo, če je taka zahteva podana.
13. člen
(1)
Če stranka, zoper katero je uveden postopek odmere dohodnine, med postopkom umre, se postopek ustavi.
(2)
Davčni organ postopek ustavi s sklepom in ga pošlje pravnim naslednikom umrle stranke.
(3)
Če stranka, zoper katero je uveden postopek odmere davka, ki ni dohodnina, med postopkom umre, izda davčni organ sklep o prekinitvi postopka. Ko so pravni nasledniki umrle stranke znani, se postopek nadaljuje zoper njih.
(4)
Za čas do ugotovitve pravnih naslednikov stranke, lahko davčni organ postavi začasnega zastopnika.
14. člen
(1)
Pri ustni obravnavi je javnost izključena.
(2)
Izključitev javnosti ne velja za stranke, njihove zakonite zastopnike, pooblaščence in strokovne pomočnike.
15. člen
Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
16. člen
Izrek odločbe o odmeri davka mora vsebovati davčno osnovo, stopnjo davka in znesek odmerjenega davka ter rok plačila, če ni s tem zakonom drugače določeno.
17. člen
(1)
V enostavnih stvareh, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva davčno napoved, uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno.
(2)
Pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko davčni organ izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na spisu, ki ima samo izrek in navedbo pravnih predpisov, na podlagi katerih je bilo v stvari odločeno, ter rok plačila, če je za določeno vrsto davka tako določeno s tem zakonom.
18. člen
(1)
Če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, lahko davčni organ izda začasno odločbo na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna.
(2)
Začasno odločbo lahko davčni organ po končanem postopku razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe. Če začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v tem roku, se šteje, da je začasna odločba glavna.
19. člen
Pritožba se vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.
20. člen
(1)
Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2)
Davčni organ lahko do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Odlog prisilne izterjave ne prekine obračunavanja zamudnih obresti od davčnega dolga.
21. člen
(1)
Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje. Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar.
(2)
Organ druge stopnje odpravi odločbo s svojo odločbo in sam reši stvar tudi, kadar ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo.
(3)
Če organ druge stopnje spozna, da bo nepravilnosti iz prvega in drugega odstavka tega člena hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo poučiti organ prve stopnje, kako odpraviti nepravilnosti, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in najpozneje v tridesetih dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe.
22. člen
(1)
Odločbo o odmeri davkov, ki jih odmerja davčni organ,
(2)
Glavni davčni urad odpravi po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna:
-
če jo je izdal stvarno nepristojen organ;
-
če jo je izdal krajevno nepristojen davčni organ;
-
če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena;
-
če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.
(3)
Odločbo o odmeri davkov lahko Glavni davčni urad odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon.
II. DAVČNA ŠTEVILKA
23. člen
Davčni zavezanec mora davčno številko navesti na:
1.
davčni napovedi, davčnem obračunu in drugih vlogah, naslovljenih na davčni organ;
2.
na drugih dokumentih, če je tako določeno z zakonom.
24. člen
Davčni zavezanec mora na računih, ki jih izstavi kupcem izdelkov oziroma naročnikom storitev, navesti svojo davčno številko ter davčno številko kupca izdelkov oziroma naročnikov storitev, če je tako določeno z zakonom.
25. člen
Fizična oseba predloži izplačevalcu dohodkov oziroma delodajalcu svojo davčno številko. Če fizična oseba tega ne stori, izplačevalec oziroma delodajalec fizični osebi ne sme izplačati dohodkov, če z zakonom ni drugače določeno.
III. RAČUNI PRI BANKAH IN HRANILNICAH
26. člen
Pravne in druge osebe, fizične osebe, ki opravljajo dejavnost (v nadaljnjem besedilu: zasebniki), državni in drugi organi in organi lokalnih skupnosti, morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druge prejemke, ki jih izplačujejo, davčnim zavezancem nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah pod pogoji, ki jih določi Vlada Republike Slovenije.
IV. POSLOVNE KNJIGE IN EVIDENCE
27. člen
(1)
Davčni zavezanci vodijo za davčne potrebe poslovne knjige, izdelujejo letna poročila, davčne obračune ter vodijo druge evidence, predpisane s tem ali drugim zakonom. Poslovne knjige in evidence morajo biti vodene v redu in pravilno in na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti. Poslovne knjige in evidence morajo biti dostopne na sedežu davčnega zavezanca. Če poslovne knjige in evidence niso dostopne na sedežu davčnega zavezanca, jih mora davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa predložiti v roku in na kraju, ki ga ta določi.
(2)
Izplačevalci plač in drugih prejemkov oziroma dohodkov, od katerih se davek plačuje po odbitku, so dolžni voditi evidence, ki zagotavljajo podatke za ugotovitev davčnih obveznosti.
(3)
Poslovne knjige in drugo dokumentacijo se mora hraniti najmanj 10 let po poteku davčnega leta.
28. člen
(1)
Poslovne knjige in evidence se morajo voditi na ozemlju Republike Slovenije, razen za povezane družbe v tujini, če se poslovne knjige in evidence za te družbe vodijo v tujini.
(2)
Če se poslovne knjige in evidence za povezane družbe vodijo v tujini, morajo davčni zavezanci davčnemu organu predložiti poslovne knjige v roku, ki ga določi davčni organ; če to na podlagi predpisov v tujini ni mogoče, pa lahko predložijo verodostojne prepise.
(3)
Poslovne knjige in evidence se vodijo v slovenskem jeziku in v tolarjih, na območjih, na katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa se lahko vodijo tudi v italijanskem ali madžarskem jeziku.
(4)
Če knjige in evidence za povezane družbe v tujini niso vodene v slovenskem jeziku, mora davčni zavezanec na zahtevo pristojnega davčnega organa predložiti overjene prevode zahtevanih poslovnih knjig in evidenc na lastne stroške, v roku, ki ga ta določi.
29. člen
(1)
Davčni zavezanci, ki računalniško obdelujejo podatke, morajo na zahtevo davčnega organa zagotoviti izpis in preizkušanje ustreznosti računalniško obravnavanih podatkov.
(2)
Davčnemu organu mora davčni zavezanec dati na voljo dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis dela računovodskega sistema. Iz dokumentacije morajo biti razvidni podsistemi in datoteke računovodskega sistema. Dokumentacija mora zagotavljati vpogled v:
1.
računalniško rešitev;
2.
postopke v okviru računalniške rešitve;
3.
kontrole, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo obdelavo podatkov;
4.
kontrole, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje ali brisanje hranjenih računalniških zapisov.
(3)
Vsaka sprememba računalniške rešitve (računalniških programov), mora biti dokumentirana v časovnem zaporedju nastanka spremembe, skupaj z datumom spremembe. Iz dokumentacije mora biti razvidna tudi vsaka sprememba oblike datotek.
V. DAJANJE PODATKOV ZA ODMERO IN IZTERJAVO DAVKOV
30. člen
Banke in hranilnice, zavarovalnice, borze, borzne posredniške družbe, klirinška depotna družba, Banka Slovenije, druge pravne osebe, zasebniki in druge osebe, državni in drugi organi ter organi lokalnih skupnosti, morajo davčnemu organu na njegovo zahtevo dati podatke, ki so potrebni za odmero in izterjavo davkov ter omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige in evidence za ugotovitev njihove davčne obveznosti oziroma davčne obveznosti drugih davčnih zavezancev.
31. člen
Za geodetske zadeve pristojni upravni organ mora pristojnemu davčnemu organu do 15. februarja leta, za katero se odmerja davek iz kmetijstva, omogočiti prenos podatkov v skupno bazo zemljiškega katastra o vseh lastnikih, imetnikih pravice uporabe oziroma uživalcih, ki jim je v zemljiškem katastru izračunan katastrski dohodek po stanju na dan 31. decembra preteklega leta. Ti podatki morajo vsebovati ime in priimek zavezanca, davčno številko zavezanca, naslov in katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč. Podatki iz prejšnjega stavka se prevzamejo iz centralnega registra prebivalstva in drugih evidenc.
32. člen
Fizične osebe morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki vpliv na njihovo davčno obveznost ali na izterjavo njihovega davčnega dolga oziroma davčne obveznosti drugih zavezancev ali na izterjavo davčnega dolga teh zavezancev.
33. člen
(1)
Fizične osebe, ki imajo v lasti nepremično in premično premoženje, katerega vrednost presega določen znesek, so dolžne na javni poziv to premoženje prijaviti davčnemu uradu, kjer so vpisane v davčni register. V prijavi morajo navesti datum in način pridobitve premoženja.
(2)
Vlada Republike Slovenije določi pogoje in način ugotavljanja vrednosti premoženja ter način prijave premoženja.
(3)
Javni poziv izda minister za finance.
34. člen
(1)
Pravne in druge osebe, zasebniki, državni in drugi organi in organi lokalnih skupnosti, morajo dostaviti davčnemu organu do 31. januarja tekočega leta podatke za odmero dohodnine za preteklo leto, ki vsebujejo tudi davčno številko zavezanca. Izpisek teh podatkov morajo dostaviti tudi zavezancem za dohodnino.
(2)
Vsebino podatkov, obliko in način dostave podatkov predpiše minister, pristojen za finance.
35. člen
(1)
V razmerjih med davčnim organom, davčnimi zavezanci, izplačevalci, bankami in hranilnicami lahko davčni organ dovoli uporabo avtomatiziranih prenosov podatkov.
(2)
Stroški dostave podatkov, potrebnih za odmero in izterjavo davkov po členih 30. do 35. tega zakona, se davčnemu organu ne zaračunajo.
VI. DAVČNA TAJNOST
36. člen
Podatki, ki jih davčni zavezanec v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter drugi podatki, ki jih davčni organ pridobi v zvezi z davčno obveznostjo davčnih zavezancev, se štejejo za uradno tajnost (v nadaljnjem besedilu: davčna tajnost), če ni s tem zakonom drugače določeno.
37. člen
Za davčno tajnost po prejšnjem členu tega zakona se ne šteje dajanje podatkov:
1.
organu, pristojnemu za državno statistiko, za izvajanje nacionalnega programa statističnih raziskovanj;
2.
organom, pristojnim za odkrivanje prekrškov in kaznivih dejanj;
3.
pristojnim zavodom v zvezi s plačevanjem obveznih prispevkov;
4.
lokalnim samoupravnim skupnostim v zvezi z njihovimi dohodki;
5.
javnim pravobranilcem v zvezi z zastopanjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti v davčnih zadevah;
6.
pooblaščenim organom tujih držav, če je tako določeno s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodkov in premoženja.
38. člen
(1)
Podatki, ki jih v davčnem postopku zvedo uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki so sodelovale v postopku, so davčna tajnost, morajo se trajno varovati, in se ne smejo posredovati tretjim osebam, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2)
Določba prejšnjega odstavka velja tudi za osebe, ki ne sodelujejo več v davčnem postopku.
VII. OCENA DAVČNE OSNOVE
39. člen
(1)
Davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če:
-
davčni zavezanec ne vloži davčne napovedi ali ne predloži davčnega obračuna davčnemu organu ali ju vloži oziroma predloži brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti;
-
ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma davčni obračun na neresničnih ali nepravilnih podatkih;
-
ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v davčnem obračunu niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če zavezanec navede upravičene razloge;
-
davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti;
-
delodajalec ne predloži podatkov o obračunu in plačilu davka iz osebnih prejemkov, ki jih je izplačal.
(2)
Davčni organ oceni davčno osnovo na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih zbere v ugotovitvenem postopku, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih osebnih prejemkih, prihodkih in odhodkih, vrednosti premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih prostorov.
(3)
Pri oceni davčne osnove se lahko davčni organ opre tudi na podatke pri osebah, ki opravljajo enako ali podobno dejavnost in pri povezanih osebah, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih osebnih prejemkih, prihodkih, odhodkih, vrednosti premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih prostorov.
(4)
Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja.
VIII. IZVRŠBA
40. člen
Zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, uvede davčni organ postopek prisilne izterjave.
41. člen
Pri opravljanju prisilne izterjave je treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izterjava zanj čim manj neugodna.
42. člen
(1)
Prisilno izterjavo uvede davčni organ z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Za izdajo sklepa o prisilni izterjavi je pristojen davčni urad, pri katerem je dolžnik vpisan v davčni register.
(2)
Če dolžnik ni vpisan v davčni register, je za izdajo sklepa o prisilni izterjavi pristojen davčni urad, na katerega območju je davčni dolg nastal.
43. člen
(1)
Sklep o prisilni izterjavi mora vsebovati:
1.
priimek in ime ter naslov oziroma ime in sedež dolžnika ter davčno številko dolžnika;
2.
izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost;
3.
višino dolga, in sicer ločeno glavnico ter zamudne obresti;
4.
način prisilne izterjave;
5.
ime in naslov oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov ali dolžnikovega dolžnika iz naslova drugih terjatev oziroma označbo premičnih stvari, iz katerih naj se dolg izterja ter nahajališče teh stvari, ni pa nujno, da so v sklepu te stvari natančneje označene;
6.
pouk o pravnem sredstvu.
(2)
V sklepu se navedejo tudi drugi podatki, ki so potrebni, da se prisilna izterjava lahko opravi.
44. člen
(1)
Izvršilni naslov po tem zakonu je odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil dolžnik dolžan sam obračunati in plačati oziroma ga je bil kot izplačevalec dolžan obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov.
(2)
Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada.
(3)
Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov izvršljiva odločba, izvršljivi plačilni nalog, ki mora vsebovati tudi številko in datum odločbe ali plačilnega naloga o naložitvi dajatve in potrdilo o izvršljivosti.
45. člen
(1)
Proti sklepu o prisilni izterjavi in drugim sklepom, izdanim v postopku prisilne izterjave, se lahko dolžnik pritoži v 8 dneh od vročitve sklepa.
(2)
Pritožba ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.
46. člen
(1)
S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.
(2)
Dolžniku, ki ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, mora davčni organ dati možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa.
47. člen
(1)
Davčni organ s sklepom ustavi postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.
(2)
Davčni organ s sklepom o ustavitvi prisilne izterjave razveljavi vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave.
48. člen
(1)
Za prisilno izterjavo davkov je dovoljeno seči na vse dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika, če s tem zakonom niso izvzete iz prisilne izterjave.
(2)
Za prisilno izterjavo davkov je dovoljeno seči tudi na vse vrste posojil in predplačil, ki jih davčni zavezanec prejme od tretjih oseb.
(3)
Za prisilno izterjavo davka iz kmetijstva od zavezanca, ki je predstavnik gospodinjstva v smislu predpisov o obdavčitvi dohodkov iz kmetijstva, je dovoljeno seči tudi na premoženje in dohodke dolžnikovega zakonca in drugih članov gospodinjstva, če so kot lastniki, imetniki pravice uporabe oziroma uživalci vpisani v zemljiški knjigi oziroma v katastrskem operatu.
49. člen
(1)
Od prisilne izterjave so izvzeti:
1.
prejemki iz naslova zakonite preživnine ter zavarovalne vsote, izplačane na podlagi nezgodnega zavarovanja;
2.
plačila za delo med rehabilitacijo;
3.
prejemki iz naslova: denarnih nadomestil, izplačanih v enkratnem znesku po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; enkratnih solidarnostnih pomoči;
4.
prejemki iz naslova: varstvenega dodatka k pokojnini; denarne pomoči za brezposelnost; družbene pomoči otrokom; denarne pomoči kot edinega vira preživljanja ter denarnega dodatka po zakonu o socialnem varstvu; enkratne denarne pomoči po posebnih predpisih;
5.
prejemki iz naslova rejnin ter oskrbnin v tuji družini;
6.
prejemki iz naslova nadomestil za invalidnost, ki jih prejemajo osebe po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ter od dodatka za telesno okvaro po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju;
7.
dodatki za tujo pomoč in postrežbo;
8.
prejemki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu;
9.
plačil učencem, dijakom in študentom za opravljeno obvezno praktično delo v vzgojno izobraževalnem procesu;
10.
prejemki vojaških obveznikov med služenjem vojaškega roka in med nadomestno civilno službo;
11.
hrana in kurjava, obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo, posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik in druge, za gospodinjstvo potrebne stvari, če so nujne dolžniku in članom njegovega gospodinjstva ter odličja in priznanja;
12.
predmeti, ki so dolžniku, ki opravlja javno službo ali znanstveno, umetniško ali drugo delo kot poklic, nujno potrebni za opravljanje njegovega dela;
13.
delovna in plemenska živina, krma za živino, seme, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku - pravni osebi, oziroma fizični osebi, ki ji je kmetijstvo edini vir preživljanja, nujni za opravljanje kmetijske dejavnosti;
14.
stroji, orodje in druge delovne priprave, ki so dolžniku - pravni osebi, ki opravlja dejavnost, in podjetniku posamezniku nujno potrebni za opravljanje dejavnosti ter surovine, polizdelki, namenjeni za predelavo in pogonsko gorivo, potrebni za enomesečno poprečno proizvodnjo;
15.
pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa ali si jih je sam nabavil in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij.
(2)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka, se lahko od dolžnika, ki zapadlih davkov ne plača v šestih mesecih od dneva, ko so zapadli v plačilo, ti davki prisilno izterjajo tudi iz sredstev, s katerimi opravlja dejavnost, če se je v tem času brez uspeha poskušala opraviti prisilna izterjava iz drugega premoženja in iz drugih dohodkov.
50. člen
(1)
Na plačo, nadomestilo plače, druge prejemke iz delovnega razmerja, kolikor niso izvzeti iz prisilne izterjave, ter na pokojnino, je s prisilno izterjavo mogoče seči do ene tretjine čistega zneska teh prejemkov.
(2)
Na prejemke, navedene v prejšnjem odstavku, ni mogoče seči s prisilno izterjavo, kolikor ne presegajo zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih o socialnem varstvu.
51. člen
(1)
Sklep o prisilni izterjavi iz osebnih prejemkov in terjatev dolžnika vroči davčni organ dolžniku in izplačevalcu osebnega prejemka oziroma dolžnikovemu dolžniku. Sklep o prisilni izterjavi na sredstva na računu dolžnika vroči davčni organ dolžniku in banki ali hranilnici, pri kateri ima dolžnik račun.
(2)
Z vročitvijo sklepa se šteje, da je rubež dolžnikovih osebnih prejemkov, terjatev oziroma denarnih sredstev opravljen.
52. člen
(1)
S sklepom o prisilni izterjavi iz osebnih prejemkov se dolžniku zarubi del osebnega prejemka do višine njegovega davčnega dolga, izplačevalcu pa naloži, da del osebnega prejemka plača oziroma plačuje na davčni račun do poravnave dolžnikovega davčnega dolga.
(2)
Sklep o prisilni izterjavi se nanaša tudi na povečanje osebnega prejemka, do katerega je prišlo po vročitvi sklepa.
53. člen
S sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun.
54. člen
(1)
Prisilna izterjava na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računih pri banki ali hranilnici, se opravi tako, da davčni organ izda sklep, s katerim naloži banki ali hranilnici, da zarubi dolžnikova sredstva v višini davčnega dolga in plača davčni dolg na davčni račun.
(2)
Če takrat, ko banka ali hranilnica prejme sklep o prisilni izterjavi, na dolžnikovih računih ni sredstev, obdrži banka ali hranilnica sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi izplačilo, ko sredstva prispejo na račune. Banka oziroma hranilnica mora o tem obvestiti davčni organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi. Če v enem letu po prejemu sklepa o prisilni izterjavi na dolžnikovih računih ni nobenega priliva sredstev, banka oziroma hranilnica vrne sklep davčnemu organu, ki je sklep izdal.
55. člen
(1)
Izplačevalec osebnega prejemka, banka ali hranilnica oziroma dolžnikov dolžnik lahko proti sklepu o prisilni izterjavi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep.
(2)
V svojem ugovoru izplačevalec osebnega prejemka ugovarja, da dolžnik pri njem nima osebnega prejemka, banka ali hranilnica, da dolžnik pri njej nima računa, dolžnikov dolžnik pa, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.
(3)
Če davčni urad ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor Glavnemu davčnemu uradu in zadrži postopek nadaljnje izterjave do rešitve ugovora.
56. člen
(1)
Če se izplačevalec osebnega prejemka, banka ali hranilnica oziroma dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava in ne vloži ugovora v roku, se dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega prejemka, da na davčni račun poravna vse zneske, ki bi jih moral po sklepu o prisilni izterjavi odtegniti do izdaje te odločbe, oziroma da dolžnikov dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Banki ali hranilnici davčni organ z odločbo naloži, da plača na davčni račun znesek, ki ustreza zarubljenim sredstvom, ki so bila na računu dolžnika v času od izdaje sklepa o prisilni izterjavi do izdaje te odločbe.
(2)
Zoper odločbo se lahko izplačevalec osebnega prejemka, banka ali hranilnica oziroma dolžnikov dolžnik pritoži na drugostopni davčni organ v osmih dneh od vročitve odločbe. Pritožba zadrži izvršitev odločbe.
57. člen
(1)
Če dolžniku preneha zaposlitev, učinkuje sklep o prisilni izterjavi tudi proti drugemu izplačevalcu, pri katerem se je dolžnik na novo zaposlil, in sicer od dneva, ko je temu delodajalcu vročen sklep o prisilni izterjavi.
(2)
Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več zaposlen, mora brez odlašanja v priporočeni pošiljki poslati sklep o prisilni izterjavi novemu delodajalcu, o tem obvestiti davčni organ in mu dostaviti povratnico, ki dokazuje vročitev pošiljke.
(3)
Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več zaposlen, pa ne ve, kje se je dolžnik na novo zaposlil, mora to brez odlašanja sporočiti davčnemu organu.
58. člen
(1)
Sklep o prisilni izterjavi iz premičnega premoženja izroči dolžniku izterjevalec na kraju samem.
(2)
Pred izročitvijo sklepa o prisilni izterjavi dolžniku in pred začetkom rubeža izterjevalec pozove dolžnika naj plača davčni dolg in dotedanje stroške. Če dolžnik davčnega dolga in dotedanjih stroškov na poziv ne plača, se prične rubež.
59. člen
Če premične stvari niso na območju davčnega urada, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi, pošlje ta svoj sklep o prisilni izterjavi davčnemu uradu, na katerega območju so premičnine, da izvrši rubež.
60. člen
(1)
Prisilna izterjava iz premičnega premoženja se opravi z rubežem, ocenitvijo in s prodajo premičnih predmetov, s poplačilom dolga, obresti in stroškov iz zneska, dobljenega s prodajo.
(2)
Rubež s cenitvijo in prodajo premičnih predmetov opravi za to pooblaščeni delavec davčnega organa (v nadaljnjem besedilu: izterjevalec).
61. člen
(1)
Zarubiti se smejo predmeti, ki jih ima dolžnik v posesti.
(2)
Zarubi se toliko predmetov, kolikor je potrebno za poplačilo davčnega dolga.
(3)
Predvsem se zarubijo predmeti, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala prisilno izterjavo, in predmetov, ki se dajo najlažje vnovčiti.
62. člen
(1)
S prisilno izterjavo je mogoče seči na vse dolžnikovo premično premoženje, razen na stvari, ki so od prisilne izterjave izvzete.
(2)
Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o prisilni izterjavi iz razlogov na dolžnikovi strani, to ni ovira za rubež. V takem primeru se sklep o prisilni izterjavi vroči dolžniku kasneje.
(3)
Če dolžnik oziroma zastopnik dolžnika - pravne osebe noče sam odpreti poslovnih prostorov ali drugih prostorov, ki so v zvezi z opravljanjem dejavnosti ali pridobivanjem dohodkov, in pokazati stvari v teh prostorih, sme izterjevalec v navzočnosti dveh prič odpreti zaprte prostore, da bi lahko opravil rubež.
(4)
Če izterjevalec ne more sam izvršiti prisilne izterjave, ker naleti na fizično upiranje ali tako upiranje utemeljeno pričakuje, lahko na podlagi sklepa davčnega organa zahteva pomoč policije, da ga zavaruje pri izvršitvi sklepa. Pomoč policije zahteva pri postaji policije s splošnim delovnim področjem.
(5)
Rubež premičnih stvari se opravi v navzočnosti dolžnika ali koga od polnoletnih članov njegovega gospodinjstva in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu ni navzoč dolžnik ali član njegovega gospodinjstva.
(6)
Rubež premičnih stvari pri dolžniku - pravni osebi se opravi v navzočnosti zastopnika pravne osebe ali dveh prič, če zastopnik pravne osebe ni navzoč.
63. člen
Hkrati z rubežem se opravi tudi cenitev zarubljenih stvari. Cenitev opravi sam izterjevalec, po potrebi pa lahko pokliče posebnega cenilca.
64. člen
(1)
Zarubljene premične stvari se lahko pustijo v hrambi pri dolžniku, ki teh stvari ne sme uporabljati. V primeru utemeljenega suma, da bo dolžnik zarubljene stvari odtujil ali poškodoval, lahko davčni organ odloči, da se zarubljene premične stvari dolžniku odvzamejo ter jih hrani ali pa jih da v hrambo komu drugemu. Če se zarubi motorno vozilo oziroma plovilo in ga davčni organ dolžniku ne odvzame, pošlje sklep o prisilni izterjavi organu, pristojnemu za registracijo motornih vozil oziroma plovil z zahtevo, da vpiše v prometno dovoljenje, da je motorno vozilo oziroma plovilo zarubljeno in da do preklica ne izvede ponovne registracije motornega vozila oziroma plovila.
(2)
Gotovina, vrednostni papirji in dragocenosti se vedno odvzamejo in izročijo v hrambo. Za vrednostne papirje, ki jih ni možno odvzeti, izda davčni organ sklep o prisilni izterjavi, ki ga pošlje klirinški depotni hiši ali izdajatelju vrednostnega papirja z zahtevo, da v svoji evidenci zagotovita, da davčni dolžnik ne razpolaga z vrednostnim papirjem.
(3)
Na zarubljenih stvareh, ki so bile puščene v hrambi pri dolžniku, mora izterjevalec vidno označiti, da so zarubljene.
65. člen
(1)
O opravljenem rubežu mora izterjevalec napraviti zapisnik o rubežu. V zapisnik o rubežu se vpišejo:
1.
davčni organ ter ime uradne osebe, ki je opravila cenitev;
2.
priimek in ime ter stalno prebivališče oziroma sedež dolžnika, davčna številka in podatki o drugih osebah, ki sodelujejo pri prisilni izterjavi;
3.
kraj in čas rubeža;
4.
znesek dolga, obresti in stroškov, za katere se opravlja rubež;
5.
natančno označbo in opis zarubljenih predmetov;
6.
vrednost zarubljenih predmetov, ugotovljena s cenitvijo;
7.
priimek in ime ter naslov oziroma sedež tistega, ki so mu bile stvari zaupane v hrambo;
8.
ugotovitev, da je bil sklep o prisilni izterjavi poslan organu, pristojnemu za registracijo motornih vozil oziroma plovil;
9.
ugotovitev, da je bil sklep o prisilni izterjavi poslan klirinški depotni družbi oziroma izdajatelju vrednostnega papirja;
10.
ugotovitev, da sta bila dolžnik in hranitelj zarubljenih stvari opozorjena na zakonite posledice, če bi zarubljene stvari odtujila ali poškodovala;
11.
morebitne pripombe dolžnika glede osebe cenilca, višine cenitve ali kakšne druge pripombe oziroma morebitne pripombe drugih oseb, ki uveljavljajo kakšno pravico v zvezi s predmetom rubeža.
(2)
Če je bil izterjevalec prisiljen uporabljati posebne ukrepe (pomoč policije), se to vpiše v rubežni zapisnik.
(3)
Zapisnik o rubežu podpišejo izterjevalec, ki je opravil rubež, dolžnik in njegov zastopnik ali pooblaščenec ali član njegovega gospodinjstva, zastopnik ali pooblaščenec dolžnika - pravne osebe, navzoče priče, cenilec ali druge uradne osebe, ki so bile navzoče pri rubežu.
(4)
Če dolžnik oziroma njegov zastopnik ali pooblaščenec oziroma zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe - dolžnika, noče podpisati zapisnika o rubežu, ugotovi izterjevalec to v zapisniku in navede razlog odklonitve oziroma, da je bil podpis odklonjen brez pojasnila.
(5)
Izvod zapisnika o rubežu mora biti osebam iz prejšnjega odstavka vročen.
66. člen
Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet prisilne izterjave, se to vpiše v zapisnik o rubežu.
67. člen
Če so bile dolžnikove premične stvari že prej zarubljene pri kakšni drugi upravni ali sodni izterjavi, se rubež teh premičnin opravi tako, da se na prvem zapisniku o rubežu napravi zaznamek. Če je prejšnji rubež opravilo sodišče, napravi sodišče na zahtevo davčnega organa v svojem zapisniku o rubežu zaznamek o dodatnem rubežu. O takšnem rubežu se obvesti dolžnika oziroma njegovega predstavnika, zastopnika ali pooblaščenca.
68. člen
(1)
Če dolžnik izjavi, da so zarubljene stvari last druge osebe, a za to nima dokazov, zarubi izterjevalec tudi te predmete, mora pa opozoriti to drugo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču izločitveno tožbo, da bi dokazala lastništvo. Postopek z izločitveno tožbo je hiter. Če ta oseba v tem roku ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem, se postopek prisilne izterjave nadaljuje, kakor da ni bilo pripomb. Izjavo dolžnika in opozorilo iz prvega stavka je treba vpisati v zapisnik o rubežu.
(2)
Z vložitvijo tožbe pri sodišču v roku, ki je določen v prejšnjem odstavku, se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se ne konča spor.
69. člen
(1)
Če se ugotovi, da je dolžnik solastnik zarubljenih stvari, teh ni dovoljeno prodati, če je njegov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice.
(2)
V primeru prodaje zarubljenih stvari ima solastnik pravico do poplačila iz zneska, dobljenega s prodajo stvari pred poravnavo davčnega dolga in stroškov prisilne izterjave.
(3)
Solastnik ima pravico zahtevati, da se mu odstopi stvar, ki je predmet prisilne izterjave, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari.
70. člen
Če dolžnik zarubljene stvari odtuji, uniči ali poškoduje, mora davčni organ vložiti zoper njega prijavo pri državnem tožilcu, za izterjavo davčnega dolga pa se takoj opravi nov rubež, ne da bi bilo treba za to izdati nov sklep.
71. člen