Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1

3084. Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Irene Boršič, Franja Ferbiška in Božene Škrabl iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ter Muharema Zukanoviča iz Ključa, Bosna in Hercegovina, ki jih vse zastopa Jožko Gregorovič, odvetnik v Šentjurju, Ibrahima Džafiča iz Slovenskih Konjic, Stjepana Petka iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ki ga zastopajo Branko Verstovšek, Mateja Končan-Verstovšek in Boštjan Verstovšek, odvetniki v Celju, Mihajla Vujoviča iz Nikšiča, Črna gora, Mirka Juriše iz Zagreba, Republika Hrvaška, in Živana Petroviča iz Novega Sada, Srbija, na seji dne 22. maja 2003

Tretji odstavek 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 26/03 – ur. p. b.) se razveljavi kolikor se nanaša na izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah, ki so bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred uveljavitvijo tega zakona.

Pobudniki sami nosijo stroške postopka pred ustavnim sodiščem.

Pobudniki navajajo, da jim je po uveljavitvi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod) izdal odločbo, po kateri se jim od 1. 1. 2000 na podlagi tretjega odstavka 186. člena navedenega zakona dodatek za pomoč in postrežbo ali invalidnina ali oboje ne izplačuje, ker stalno prebivajo v tujini. Menijo, da zakonska ureditev ni v skladu s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno posegala v pravico, pridobljeno s pravnomočno odločbo, saj v času izdaje odločbe ni bilo pogojevanja izplačevanja glede na kraj bivanja. Nekateri pobudniki pa še dodatno navajajo:

Irena Boršič, Franjo Ferbišek, Božena Škrabl in Muharem Zukanovič menijo, da je izpodbijana določba v neskladju tudi s 14. in z 52. členom ustave. S tem, ko je izpodbijani člen vezal izplačevanje prejemka na kraj stalnega prebivanja zavarovanca, naj bi tuje državljane, ki so zavarovanci zavoda, obravnaval diskriminacijsko. Invalidi bi morali biti v Sloveniji zaradi svojega osebnega zdravstvenega stanja v primerjavi z drugimi prebivalci v privilegiranem položaju, sporna ureditev pa jih kvečjemu uvršča v podrejen položaj. Pobudniki predvidevajo, da je podobnih upravičencev najbrž precej in da gre za precejšnje zneske, vendar ne morejo sprejeti dejstva, da je želel zakonodajalec zgolj v razmerju do določenih zavarovancev vpeljati poseben režim, ki bi olajšal položaj zavoda. Slabe odločitve v preteklosti in slaba politika oblikovanja varnosti za starost naj ne bi smele vplivati na njihov socialni položaj, saj so delali v Sloveniji in vplačevali prispevke v blagajno zavoda, zato so tudi upravičeni prejemati ustrezne dajatve, ne glede na to, ali živijo v Sloveniji ali v svoji državi. V času vplačevanja prispevkov je bilo pomembno le, kje ima sedež njihov delodajalec, ne pa, kje bivajo sami. Tudi v odločbah o pridobitvi pravic ni določbe o tem, da mora zavarovanec prebivati v Sloveniji, če želi biti deležen akcesornih pravic. Pobuda za oceno ustavnosti izpodbijanega tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi bila aktualna kljub sprejetim spremembam tega člena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 – v nadaljevanju: ZPIZ-1C).

Pobudnik Ibrahim Džafič navaja, da je do 1. 1. 2000 več let prejemal invalidnino, ker je zaradi poškodbe pri delu izgubil oko, vendar je aktivni zavarovanec, oziroma je zaposlen v Sloveniji in kot tak plačuje vse davke in prispevke. Le dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil, kljub leta 1999 vloženi prošnji. Meni, da izpodbijana ureditev, po kateri zavod šteje, da stalno prebiva v tujini, krši človekove pravice, ki jih zagotavlja ustava, ter da je v nasprotju tudi z mednarodnimi akti, s katerimi se je Slovenija zavezala, da bo varovala človekove pravice vseh ljudi na svojem ozemlju. Pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi ZPIZ-1C.