Uredba o zavarovanju srednje- in dolgoročnih izvoznih...

2668. Uredba o zavarovanju srednje- in dolgoročnih izvoznih kreditov

Na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O o zavarovanju srednje- in dolgoročnih izvoznih kreditov

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina uredbe)

(1)

Ta uredba določa načela za zavarovanje poslov v zvezi z izvozom blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji, če je podpora zanj zagotovljena s strani zavarovatelja v imenu in za račun Republike Slovenije in, ki vključuje celotno obdobje rizika oziroma čas odplačevanja dveh let ali več, vključno z obdobjem proizvodnje.

(2)

Ta uredba prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Sveta 98/29/ES z dne 7. maja 1998 o usklajevanju glavnih določb o zavarovanju izvoznih kreditov za posle s srednje- in dolgoročnim kritjem (UL L št. 336 z dne 23. 12. 1994, str. 22).

(3)

Določbe te uredbe se ne uporabljajo za kritje garancij za resnost ponudbe, vračilo predplačila, dobro izvedbo, vračilo zadržanih zneskov ter kritje rizikov, ki se nanašajo na gradbeno opremo in materiale, kadar se uporabljajo za lokalno izvedbo gospodarske pogodbe.

2. člen

(področje uporabe)

(1)

Načela iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: načela) se uporabljajo za kritje kreditov dobaviteljev in kreditov kupcem pri poslih z javnimi ali zasebnimi kupci oziroma kreditojemalci.

(2)

Načela se uporabljajo za kritje vseh rizikov, opredeljenih v 4. členu te uredbe. Kljub temu se lahko zavarovatelj v vsakem posameznem primeru odloči, da omeji svoje kritje le na nekatere rizike.

(3)

Kadar za vse obveznosti zasebnega dolžnika v celoti in brezpogojno jamči subjekt, ki v skladu s 5. členom te uredbe velja za javnega, se uporabljajo načela za javne dolžnike.

(4)

Določbe o kritju kredita dobavitelja se uporabljajo, kadar je kritje dano podjetjem, s sedežem v Republiki Sloveniji.

(5)

Če se gospodarska pogodba financira na način kredita kupcu ali s kakršnim koli drugim finančnim sporazumom, se za kritje, dano izvozniku za gospodarsko pogodbo, upoštevajo določbe o kritju kredita dobavitelja.

(6)

Določbe o kritju kredita kupcu se uporabljajo, kadar je kritje dano finančnim organizacijam, ne glede na njihov kraj ustanovitve ali registracije, pod pogojem, da kredit kupcu predstavlja brezpogojno obveznost kreditojemalca za odplačilo njegovega dolga, ne glede na izvedbo gospodarske pogodbe, ki se financira.

(7)

Določbe o kritju kredita kupcu se uporabljajo za kritje, dano finančni organizaciji v zvezi s prenosljivimi instrumenti, ki jih ima ta finančna organizacija in jih izplača kupec na podlagi kakršnega koli dogovora o financiranju gospodarske pogodbe.

3. člen

(pomen izrazov)

Posamezni izrazi v tej uredbi imajo naslednji pomen:

1.

zavarovatelj je Republika Slovenija, v imenu in za račun katere pooblaščena institucija v skladu z Zakonom o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljnjem besedilu: ZZFMGP) opravlja dejavnosti, določene v prvem odstavku 2. člena ZZFMGP;

2.

podjetje je gospodarska družba, zadruga in pravna oseba javnega ali zasebnega prava, razen nepridobitnih, ustanovljena v skladu s predpisi;

3.

dolžnik je bodisi kupec ali kreditojemalec iz prvega odstavka 2. člena te uredbe, bodisi njun garant v zvezi z zavarovanim poslom;

4.

kredit dobavitelja je gospodarska pogodba o izvozu blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji med enim ali več dobavitelji in enim ali več kupci, s katero se kupec obveže, da bo plačal dobavitelju z gotovino ali s kreditom;

5.

kredit kupcu je kreditna pogodba med eno ali več finančnimi organizacijami in enim ali več kreditojemalci za financiranje gospodarske pogodbe o izvozu blaga ali storitev s poreklom v Republiki Sloveniji, s katero se kreditodajalka obveže, da bo v imenu kupca oziroma kreditojemalca plačala dobavitelju za osnovni posel z gotovino, kupec oziroma kreditojemalec pa bo odplačal kredit kreditodajalki.

II. SESTAVINE KRITJA

4. člen

(riziki)

(1)

Razlogi za nastanek škode (riziki) so:

-

pravna ali dejanska plačilna nesposobnost zasebnega dolžnika in njegovega garanta;

-

neizpolnitev obveznosti oziroma neplačilo dolžnika in njegovega garanta;

-

odločitev kupca da, v okviru kredita dobavitelja, prekine ali odpove gospodarsko pogodbo ali zavrne blago ali storitve, ne da bi bil do tega upravičen;

-

ukrep ali sklep vlade države, ki ni država imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi državnih organov, ki se štejejo za vladne posege, ki preprečujejo izvedbo kreditne ali gospodarske pogodbe;

-

moratorij, ki ga razglasi vlada države dolžnika ali tretje države, prek katere naj bi se izvedlo plačilo v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;

-

preprečitev ali odlog prenosa sredstev, med katere sodijo politični dogodki, gospodarske težave, zakonodajni ali administrativni ukrepi, ki se zgodijo ali sprejmejo izven Republike Slovenije in preprečijo ali zadržijo prenos sredstev, plačanih v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;

-

sprejem predpisov v državi dolžnika, ki določajo, da so plačila dolžnika v lokalni valuti veljavna plačila dolgov, kljub temu, da taka plačila zaradi nihanj deviznih tečajev po preračunu v valuto gospodarske ali kreditne pogodbe ne pokrivajo več zneska dolga na datum prenosa sredstev;

-

ukrep Vlade Republike Slovenije ali vlade države imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi Evropske skupnosti, ki se nanašajo na trgovino med Republiko Slovenijo in tretjimi državami, na primer prepoved izvoza, če vlada države, ki sprejme tak ukrep, njihovih učinkov ne krije drugače;

-

primeri višje sile izven Republike Slovenije, ki lahko vključujejo vojno, državljansko vojno, revolucijo, vstajo, civilne nemire, ciklon, poplavo, potres, vulkanski izbruh, velik val plime in jedrsko nesrečo, kolikor njihovi učinki niso zavarovani drugače.

(2)

Riziki iz 1. do 3. alinee prejšnjega odstavka predstavljajo komercialne rizike za zasebne dolžnike.

(3)

Riziki iz 4. do 9. alinee prvega odstavka tega člena predstavljajo politične rizike za zasebne dolžnike, riziki iz 2. do 9. alinee pa politične rizike za javne dolžnike.

5. člen

(status dolžnika)

(1)

Za javnega dolžnika se po tej uredbi šteje subjekt, ki v kakršnikoli obliki predstavlja državno oblast in ga ni mogoče sodno ali upravno razglasiti za plačilno nesposobnega. Tako je javni dolžnik lahko državno pravni subjekt, npr. ministrstvo za finance, centralna banka, ali pa katerikoli drug podrejeni javni organ, kot so regionalni, občinski ali pol-državni organi ali druge javne institucije.

(2)

Zavarovatelj pri ocenjevanju statusa dolžnika upošteva:

-

pravni status dolžnika,

-

dejanske možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenih zahtevkov proti dolžniku,

-

dolžnikove vire financiranja in prihodke; še posebej ali javni dolžnik lahko plača svoje dolgove z uporabo virov, ki niso povezani s sredstvi vlade države dolžnika, na primer s prihodki iz lokalnih davkov ali z opravljanjem javnih storitev,

-

stopnjo vpliva ali nadzora nad dolžnikom, ki jo lahko izvaja vlada države dolžnika.

(3)

Dolžnik, ki v skladu z merili iz prejšnjega odstavka ni javni dolžnik, se po tej uredbi šteje za zasebnega.

6. člen

(kriti rizik)

(1)

Kriti rizik je rizik škode, ki izhaja iz proizvodnega in kreditnega rizika.

(2)

Proizvodni rizik je škoda, ki se pojavi, kadar se izpolnjevanje pogodbenih obveznosti imetnika police ali proizvodnja naročenega blaga ustavi za šest zaporednih mesecev pod pogojem, da to ustavitev povzroči neposredno in izključno pojav enega ali več pokritih vzrokov škode iz prvega odstavka 4. člena te uredbe.

(3)

Kreditni rizik je škoda, ki se pojavi, če imetnik police ne more dobiti plačila zapadlega zneska po ustrezni gospodarski ali kreditni pogodbi tri mesece po dnevu zapadlosti pod pogojem, da to neplačilo povzroči neposredno ali izključno nastop enega ali več pokritih vzrokov škode iz prvega odstavka 4. člena te uredbe.

(4)

Kadar je rizik v zvezi s kreditom kupcu zavarovan brezpogojno, se zavarovatelj ravna po načelih in postopkih določenih v 23. in 24. členu ter prvem odstavku 37. člena te uredbe.

7. člen

(obseg kritja)

(1)

Kritje za proizvodne rizike v okviru pogodbenega zneska vključuje stroške, ki jih ima imetnik police pri izvajanju svojih pogodbenih obveznosti ali pri proizvodnji blaga, ki je predmet pogodbe, če se lahko ti stroški pripišejo izvajanju pogodbe.

(2)

Kritje za proizvodne rizike ne vključuje:

-

stroškov, ki nastanejo v zvezi z blagom ali storitvami, za katere je kritje kreditnega rizika že začelo veljati,

-

zneskov, ki jih plača imetnik police za unovčeno garancijo, izdano v zvezi s krito pogodbo; kljub temu pa zavarovatelj lahko krije rizike, ki niso urejeni s to uredbo, in

-

zneskov kazni in odškodnin, ki jih imetnik police plača dolžniku.

(3)

Kritje za kreditne rizike vključuje znesek (glavnico in obresti), ki ga dolguje kupec po gospodarski pogodbi ali kreditojemalec po kreditni pogodbi, vključno z obrestmi, nastalimi po datumu zapadlosti (zamudne obresti).

(4)

Kritje za kreditne rizike izključuje zneske kazni in odškodnin, ki jih mora plačati imetnik police dolžniku.

8. člen

(odstotek kritja)

(1)

Odstotek kritja in osnova za določanje najvišjega zneska nadomestila škode, za katero je lahko zavarovatelj odgovoren, se izrecno določi v polici kreditnega zavarovanja, ki jo izda le-ta.

(2)

Če daje zavarovatelj kritje v odstotku, višjem od 95%, se ravna v skladu z določili 23., 24. in prvega odstavka 37. člena te uredbe.

9. člen

(nezavarovani odstotek)