Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov...

5042. Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006-2010 (ReNPVP)

Na podlagi 67. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 - uradno prečiščeno besedilo) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. novembra 2005 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 (ReNPVP)

1 Temelji, načela in značilnosti politike varstva potrošnikov

1.1 Politika varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji od pridružitve do polnopravnega članstva v EU

(1)

Politika varstva potrošnikov je v državah Srednje in Vhodne Evrope relativno nov in dinamičen koncept, ki se je razvil šele v začetku devetdesetih let z demokratičnimi spremembami in pojavom tržnega gospodarstva, do tedaj pa je na tem področju obstajalo malo ali nič izkušenj, iz katerih bi lahko črpali. Njen razvoj je pospeševala želja vlad v regiji po približevanju EU, z vsemi gospodarskimi prednostmi, za katere so menile, da jih bo približevanje prineslo. Na drugi strani je EU pritiskala na vlade v regiji, da pospešijo proces usklajevanja svojih zakonodaj s pravnim redom EU. Evropska skupnost je z desetimi državami v regiji podpisala pridružitvene sporazume, ki so vključevali tudi področje varstva potrošnikov, vsebovano v aneksu Bele knjige o pripravah pridruženih članic Srednje in Vhodne Evrope na vključitev v notranji trg iz leta 1995. Nujnost uskladitve zakonodaje posameznih držav z evropskim pravnim redom na področju varstva potrošnikov je bila v večini držav ena glavnih gonilnih sil uvajanja novih predpisov na področju varstva potrošnikov in institucionalnih struktur za izvajanje politike varstva potrošnikov. V tem smislu je prilagajanje nacionalnih struktur evropskemu pravnemu redu izjemno pozitivno vplivalo na razvoj varstva potrošnikov v vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope.

(2)

Slovenija se je z Evropskim sporazumom o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije v 93. členu (Uradni list RS-MP, št. 13/97) zavezala spoštovati politiko in sistem varstva potrošnikov v EU in sproti prilagajati zakonodajo. Usklajevanje zakonodaje na področju varstva potrošnikov v okviru procesa vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo je s sprejetim Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov – (Uradni list RS, št. 51/04 – ZVPot-B) in drugimi predpisi relativno uspešno zaključeno, prav tako se je varstvo potrošnikov institucionaliziralo znotraj in zunaj državne uprave.

(3)

Tudi začetek polnopravnega članstva Slovenije v EU s 1. 5. 2004 predstavlja za nadaljnji razvoj slovenske politike varstva potrošnikov enega ključnih momentov, saj se danes skoraj vsi segmenti njene politike uravnavajo in oblikujejo na evropski ravni. Republika Slovenija je sicer že v času pogajanj za priključitev k EU svojo zakonodajo na tem področju skoraj v celoti uskladila z evropsko, s polnopravnim članstvom pa je poleg zakonodajnim aktom potrebno slediti tudi razvojnim ciljem EU na tem področju, saj so to skupni cilji. Namesto institucionalnega prilagajanja predpisom in merilom EU je na tem področju postala vse bolj pomembna aktivna razvojna politika. Potrošniška dimenzija notranjega trga predstavlja namreč enega najpomembnejših elementov strateških ciljev Komisije pri vzpostavljanju novega gospodarskega dinamizma in sodobne evropske ekonomije v kontekstu lisbonske strategije iz leta 2000, s katero naj bi evropski notranji trg do leta 2010 postal najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

(4)

Stalno dograjevanje zakonodaje na področju varstva potrošnikov pa ne more biti videno zgolj kot uveljavljanje mednarodnopravnih načel, ali ožje, harmonizacije notranje zakonodaje z evropskim pravnim redom, temveč kot samostojno, tematsko področje, ki je z lastno strategijo, načeli, izhodišči integralna entiteta gospodarskega in družbenega razvoja RS.

1.2 Pravne podlage

(1)

Varstvo potrošnikov ni samo kategorija ekonomske politike za varovanje ekonomskih interesov potrošnikov, temveč gre tudi za zagotavljanje določene ravni varstva pravic, varnosti in zdravja potrošnikov v okviru človekovih pravic. Že temeljna načela Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33I/1991-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04) narekujejo predvidljivost pravnih razmerij, ustavno podlago pa ima tudi večina potrošniških pravic. Potrošniška pravica do pravnega varstva je zagotovljena z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen) in pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen). Tudi pravica do zastopanosti oziroma do združevanja potrošnikov v interesne skupine ima podlago v Ustavi Republike Slovenije (42. člen) in predstavlja eno od temeljnih političnih pravic in svoboščin. Prav tako je z Ustavo Republike Slovenije zagotovljena pravica potrošnikov do zdravega življenjskega okolja (72. člen ).

(2)

Z Zakonom o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo) je slovenski pravni red dobil krovni zakon, ki določa temeljne pravice potrošnikov v odnosu do ponudnikov blaga in storitev na trgu. 67. člen tega zakona je tudi pravna podlaga za sprejem nacionalnega programa varstva potrošnikov. Drugi horizontalni pravni okvir, ki dopolnjuje Zakon o varstvu potrošnikov, pa je Zakon o splošni varnosti proizvodov (Uradni RS, št. 101/03).

(3)

Načela varstva potrošnikov so temeljna pravna načela politike Skupnosti, ki so vključena v člen 153 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), ki zagotavlja pravico do obveščenosti, pravico do izobraževanja in pravico do zastopanosti, s čimer je politika varstva potrošnikov že leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo postala avtonomna politika EU. Člen 153 PES tudi jasno opredeljuje pojem minimalne harmonizacije (ki državam članicam pri prenosu direktiv Skupnosti dopušča ohranitev oziroma uvedbo strožjih ukrepov za zaščito potrošnikov, pod pogojem, da so ti v skladu s PES) in visoko raven varstva potrošnikov kot temeljno načelo politike varstva potrošnikov v Skupnosti. Poleg člena 153 PES je istočasno pravna podlaga za ukrepe, ki se na področju varstva potrošnikov sprejemajo na ravni EU praviloma tudi člen 95 PES, ki zasleduje cilj doseganja delujočega notranjega trga.

(4)

Z vključitvijo varstva potrošnikov v splošne določbe Pogodbe o ustavi EU, ki narekuje, da se "pri opredeljevanju in uresničevanju drugih politik in aktivnosti EU upoštevajo zahteve varstva potrošnikov", je varstvo potrošnikov naredilo še korak naprej, saj naj bi ta določba zagotavljala ustavno jamstvo, da bodo izhodišča varstva potrošnikov vključena v vse druge politike EU, s čimer se politika varstva potrošnikov uvršča med horizontalne politike Skupnosti.

1.3 Načela in značilnosti politike varstva potrošnikov

(1)

Za politiko varstva potrošnikov je značilna izrazita kompleksnost in interdisciplinarnost, saj posega v vsa ključna področja življenja. Pravzaprav stoji na stičišču različnih politik: gospodarske, prehranske, okoljske, kmetijske, izobraževalne, stanovanjske in zdravstvene politike. Konvergira s področjem človekovih pravic in ima pomembno mesto na področju sodobnih informacijskih tehnologij. Najtesneje je povezana z varstvom konkurence, saj sta varstvo potrošnikov in varstvo konkurence kot dve plati istega kovanca, ki se imenuje gospodarska politika. Kot značilnost gospodarske politike potrošniško pravo varuje v prvi vrsti potrošnika, konkurenčno pravo pa konkurenco, hkrati pa delujeta enakovredno v interesu potrošnikov in družbe. Cilj ene in druge politike je ustvarjanje pogojev za učinkovito delovanje odprtih in transparentnih trgov, vse to za končno dobrobit potrošnika. Konkurenca ima vlogo uravnavanja ponudbe in povpraševanja, količine in kakovosti, ponudniki pa prevzemajo odgovornost za varnost proizvodov na trgu. S preprečevanjem omejevanja konkurence oziroma nelojalne konkurence ali drugače povedano ne-spoštovanja dobrih poslovnih običajev, pospešujemo primarne dejavnike razmer na trgu, kot so cena, kvaliteta, prodajni pogoji. Konkurenčna zakonodaja zagotavlja ustrezne pogoje za konkurenco, ki naj podjetja spodbuja k večji učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Država aktivno posega v gospodarstvo z ukrepi regulacije in usmerjanja v prvi vrsti zato, da bi vplivala na nastanek in oblikovanje trga ter uravnala njegovo delovanje z namenom doseganja dveh ciljev, ki sta tržna pravičnost in učinkovitost. S konkurenčno zakonodajo uravnava delovanje monopolov in ostalih oblik prevladujočega tržnega položaja: kartelov, vertikalnih omejitev in združitev, ki pripeljejo do omejevanja konkurence. Politiko konkurence imajo normativno urejena vsa razvita gospodarstva. Zaradi precejšnjih razlik v pristopih posameznih držav se globalna politika konkurence pod pokroviteljstvom Svetovne trgovinske organizacije (WTO) le postopoma postavlja na skupne temelje, pri čemer WTO prevzema vlogo mednarodnega koordinatorja in nadzornika na multilateralnih področjih. Konkurenčna zakonodaja za države članice EU se oblikuje na ravni Skupnosti, njeno izvajanje pa nadzorujeta tudi Evropska komisija in Evropsko sodišče. Politika konkurence v EU stremi k trem ciljem: integracijskemu, ekonomskemu in cilju enakosti in pravičnosti. Ker je notranji trg tudi glavni motor ekonomske integracije, pa tega cilja ni mogoče dosegati brez učinkovite in nadzorovane konkurence na trgu. Cilj enakosti in pravičnosti je usmerjen tudi v zaščito potrošnikov in manjših podjetij pred nakopičeno ekonomsko močjo in morebitno monopolistično nadvlado posameznega podjetja.

(2)

Politika varstva potrošnikov, na drugi strani, je skup ukrepov, s katerim želijo država in drugi nosilci gospodarske politike krepiti položaj potrošnikov v družbi in na trgu blaga in storitev. Potrošnik velja namreč nasproti ponudnikom blaga in storitev za šibkejšega udeleženca na trgu. Ker je politika varstva potrošnikov del gospodarske politike, je njen razvoj tesno povezan z gospodarsko razvitostjo države. Varstvo potrošnikov je pomembna kategorija ekonomske politike za krepitev konkurenčnosti gospodarstva in varovanja ekonomskih interesov potrošnikov, raven varstva potrošnikov je pomemben kazalec razvoja družbe, učinkovito varstvo potrošnika pa temeljna civilizacijska vrednota.

(3)

Prevladujoči položaji in koncentracije na novih trgih naglo spreminjajo pravila konkurence. To in hiter gospodarski in tehnološki razvoj prinašajo naraščanje ponudbe raznovrstnega, včasih med seboj težko primerljivega blaga in storitev na trgu, s čimer se preglednost trga zmanjšuje. S prehodom v informacijsko družbo, pojavom novih tehnologij, zmanjševanjem države blaginje in s procesi globalizacije je postalo vsakdanje življenje potrošnika bolj zapleteno. Zapleteni so tudi problemi, s katerimi se sooča na trgu, zato mu za njihovo obvladovanje pogosto primanjkujejo ekonomski viri, znanje in veščine, kar ga nasproti velikim gospodarskim sistemom postavlja v še bolj neenakovreden položaj na trgu.

(4)

Države, ki imajo v tržnih gospodarstvih in demokratičnih družbah edine legitimno pravico regulirati trge, ob upoštevanju pravice do svobodne gospodarske pobude, varujejo interese potrošnikov na vseh področjih, kjer so interesi potrošnikov lahko ogroženi, predvsem ko gre za njihovo zdravje, varnost, družbene in ekonomske interese. To terja od držav težavno vzpostavljanje ravnotežja med nasprotujočimi si interesi na trgu ob upoštevanju načela sorazmernosti. Vloga držav je ključna za uresničevanje temeljnih, univerzalnih pravic potrošnikov, ki so hkrati tudi temeljna načela pri oblikovanju politik varstva potrošnikov po svetu in ki potrošnikom po vsem svetu zagotavljajo enakovrednejši položaj na trgu in pomembno prispevajo k večji družbeni pravičnosti, preprečevanju revščine, varovanju okolja in odgovorni in trajnostno naravnani družbi.

(5)

Leta 1986 je Organizacija združenih narodov sprejela Smernice varstva potrošnikov, ki so bile leta 1999 dopolnjene, tako da danes obsegajo osem pravic, ki predstavljajo temeljna načela politike varstva potrošnikov:

(1)

pravico do osnovnih dobrin in storitev – brez katerih ni mogoče dostojno preživetje: npr. vode, hrane in zdravil; gre tudi za pravico do stanovanja, zdravstvene oskrbe in izobraževanja; ko govorimo o pravici potrošnikov do osnovnih dobrin, gre za temeljne interese potrošnikov, ki v širšem kontekstu pomenijo enakopraven dostop do trgov in pravično razdelitev osnovnih dobrin na globalni ravni;

(2)

pravico do varnih proizvodov in storitev na trgu – ki ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost potrošnika;

(3)

pravico do obveščenosti – tj. pravica do razumljivih in nepristranskih informacij o proizvodih in storitvah, ki omogočajo potrošniku racionalno odločanje na trgu; to je danes še posebej pomembno, saj sodobne informacijske tehnologije omogočajo potrošniku dostop do velikega števila informacij, kar po eni strani prispeva k večji obveščenosti, po drugi strani pa mu je ravno zaradi preobilice informacij včasih težko izbrati pravo, neodvisno informacijo;

(4)

pravico do izbire – na trgu blaga in storitev, ki potrošniku omogoča svobodno odločanje na trgu; ta pravica je neposredno povezana s klasičnimi ekonomskimi interesi potrošnikov, katerih težnja je maksimiranje koristi za potrošnika na trgu ali "kupiti najboljši izdelek po najugodnejši ceni";

(5)

pravico do zastopanosti – tj. do organiziranja v interesne skupine, ki zastopajo interese potrošnikov in izražajo njihova stališča in tako krepijo njihov položaj na trgu;

(6)

pravico do pravnega varstva – še zlasti do hitrih, enostavnih in učinkovitih pritožnih poti v primeru kršitev ekonomskih interesov in pravic na trgu blaga in storitev;

(7)

pravico do izobraževanja – ne glede na starost in spol, še posebej do pridobivanja ključnih znanj, veščin in sposobnosti, ki zagotavljajo funkcionalno pismenost vsakega posameznika v družbi, ter vsakomur omogočajo, da postane odgovoren potrošnik;

(8)

pravico do zdravega in trajnostno naravnanega okolja – ta pravica potrošnikom obenem nalaga tudi dolžnosti, in sicer družbeno odgovorno in trajnostno naravnano, zmerno potrošnjo dobrin, na način, ki ne ogroža potreb sedanjih in prihodnjih generacij; v širšem pomenu besede zmerna potrošna dobrin pomeni etične nakupne odločitve, ki niso posredno ali neposredno povezane s proizvodnjo ali trgovino, povezane s kršitvami načel varstva okolja, kršitvami delavskih pravic ali otroškim delom.

(6)

Na oblikovanje sodobne politike varstva potrošnikov vplivajo nekateri pomembni dejavniki, med katerimi so globalne ekonomsko-družbene in tehnološke spremembe in predvsem pojav informacijske družbe, ki hkrati z možnostmi gospodarskega napredka vnaša tudi negotovosti in potrebo po upoštevanju novih načel na področju varstva potrošnikov, kot je npr. varstvo osebnih podatkov pri zbiranju različnih podatkov o potrošnikih s strani ponudnikov na trgu. Za informacijsko družbo je značilna visoka uporaba znanj in visok in naraščajoč delež storitev v strukturi BDP v zadnjem desetletju, ki po statističnih podatkih tudi v RS že dosega 60% (leta 1992 pa 55%). Deloma gre krepitev področja storitev pripisati hitri rasti neproizvodnih storitev, deloma pa tudi institucionalnim spremembam in prestrukturiranju gospodarstva. Med storitvami najhitrejši razvoj dosegajo prav dejavnosti, ki so velikega pomena za potrošnike, to so dejavnosti finančnega posredništva, zavarovalništva, posli z nepremičninami, zračni in vodni promet, trgovina na drobno in debelo, popravila motornih vozil, turizem, rekreacija, športne in druge aktivnosti, ki so povezane s kakovostnim preživljanjem prostega časa, pošta in telekomunikacije ter obdelava podatkov in s tem povezane dejavnosti. Evropska družboslovna raziskava Fakultete za družbene vede, ki zagotavlja kontinuirano in sistematično opazovanje pomembnih stanj in procesov v evropskih družbah, v končnem poročilu za leto 2002 kaže, da je internet zaenkrat prostor novih oblik izključevanj in neenakosti, na evropski ravni pa obstajajo zelo velike razlike na ravni dostopa do interneta. Največji delež brez dostopa je v Grčiji, kar 74%. V Španiji, na Poljskem in Portugalskem je ta delež med 60 in 63%, na Madžarskem 54%, na Češkem, v Franciji in Italiji 45–50%. V ostalih državah je delež od 20 do 35%, v Republiki Sloveniji 21%, kar nas uvršča med najuspešnejše nove članice EU, pri čemer prehitevamo celo nekatere stare članice, katerih povprečje je sicer višje od povprečja novo pridruženih članic. Podatki Statističnega urada RS za prvo četrtletje 2004 kažejo, da je bilo v Republiki Sloveniji že 47% gospodinjstev z dostopom do interneta in 673.453 uporabnikov interneta, starih od 16 do 74 let, to je 43% prebivalcev Republike Slovenije te starosti. Od tega je bila več kot polovica takih, ki internet uporabljajo dnevno, in 86% takih, ki so internet uporabili kdaj v zadnjih treh mesecih. Slednji internet večinoma uporabljajo doma (70%) in na delovnem mestu (54%). Najbolj pogoste aktivnosti na internetu sta uporaba elektronske pošte in iskanje različnih informacij.

(7)

Trendi napovedujejo tudi rast elektronskega poslovanja, ki bo skupaj z drugimi informacijskimi tehnologijami pomembno prispevala k odpravljanju ovir, ki so jih doslej postavljale fizične razdalje na področjih oglaševanja, trženja in maloprodaje proizvodov in še bolj storitev. Vzporedno se kažejo trendi spreminjanja vzorcev potrošnje: potrošniki se poslužujejo vse več storitev in manj nakupovanja proizvodov (dematerializacija). Zato je potrebno tudi pri načrtovanju politike varstva potrošnikov vse bolj upoštevati storitveno dimenzijo trga, zagotavljati varnosti potrošnikov in transparentnost trgov. Če naj bi informacijsko-komunikacijske tehnologije uporabili kot vzvod razvoja, je potreben pospešen in usklajen prehod v informacijsko družbo ob najširšem družbenem konsenzu in za vse sloje prebivalstva. Za potrošnike bodo odprte dileme načina komuniciranja v zasebnem in družbenem življenju, kot tudi načina zadovoljevanja potreb (trgovina, delo, izobraževanje na daljavo). Hkrati pa tudi dileme vključenosti/ izključenosti v informacijsko družbo, pri čemer je lahko velika ovira slaba funkcionalna pismenost prebivalstva, ki omejuje sposobnost izkoriščanja novih tehnologij. Zato sta za pospešeno in celovito uvajanje informacijske družbe pomembna izobraževanje potrošnikov in visoko zmogljiva in cenovno dostopna informacijsko-komunikacijska infrastruktura. Slovenija še ne dosega ravni, kot jo narekuje notranji trg EU.

(8)

Velik vpliv na interese potrošnikov ima proces globalizacije trgov, varovanje interesov potrošnikov v tem procesu pa je izjemno pomembno. Svetovni trgovinski sistem okvirno določajo sporazumi Svetovne trgovinske organizacije (WTO). V okviru pogajanj WTO se nadaljuje proces liberalizacije, ki vpliva na položaj potrošnikov na trgu, kot npr. trend privatizacije javnih gospodarskih služb, ki so bile doslej v večini držav po svetu tradicionalno v državnih rokah. Pomembna so pogajanja o vseh storitvah, vključno finančnih, razprave o označevanju in varnosti proizvodov in o nepoštenih poslovnih praksah v okviru Sporazuma o tehničnih trgovinskih ovirah (TBT), uporaba načela previdnosti in vprašanja, povezana z intelektualno lastnino. V okviru TBT sporazuma imajo pomemben položaj mednarodni standardi, še posebej tisti, ki jih določa Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in lahko tudi negativno vplivajo na varnost in interese evropskih potrošnikov, kolikor ne bi bila zagotovljena transparentnost procesov sprejemanja mednarodnih standardov in ustrezna zastopanost potrošniških interesov pri standardizacijskem delu.

2 Politika varstva potrošnikov v EU

(1)

Politika varstva potrošnikov je predmet številnih aktov EU od leta 1972 dalje. Od leta 1987 daje Evropska komisija varstvu potrošnikov naraščajoč pomen. Pravni temelj je temu področju dal Enotni evropski akt (člen 100a) leta 1987 z ugotovitvijo, da zakonodaja o enotnem trgu zahteva visoko raven varstva potrošnikov. Leta 1995 je bil Urad za politiko varstva potrošnikov preoblikovan v generalni direktorat, odgovoren za ključna vprašanja varstva potrošnikov (DG XXIV). Leta 1997 so bile zaradi omajanega zaupanja evropskih potrošnikov v prehransko verigo (pojav bolezni BSE) ponovno ovrednotene njegove naloge, dobil je širša pooblastila, z njim sta začela sodelovati oba generalna direktorata, odgovorna za hrano (DGIII in DGVI). Konec leta 1999 se je nanj prenesla odgovornost za javno zdravstvo, sanitarna in fitosanitarna vprašanja. Leta 2000 je razširil svoje pristojnosti tudi na pokrivanje zakonodaje o hrani in prehrani in se tudi uradno preimenoval v Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov (DG SANCO). Tudi po letu 2000 se je v EU konsolidacija področja hrane in prehrane nadaljevala. Prišlo je do združenja nadzornih oziroma inšpekcijskih organov, leta 2002 je bila ustanovljena avtonomna in neodvisna agencija za varno hrano (EFSA), uveden pa je bil tudi sistem hitrega obveščanja za področje živil in krme (RASFF).

(2)

Ključni, trenutno še veljavni politični dokument Evropske komisije na področju varstva potrošnikov je Sporočilo o Strategiji EU za varstvo potrošnikov 2002–2006 z dne 8. 5. 2002, ki je rezultat odprtega dialoga, posvetovalne narave med državami članicami v okviru Zelene knjige varstva potrošnikov iz leta 2001. Strategijo EU za varstvo potrošnikov 2002–2006 lahko postavimo ob bok Strategiji EU glede notranjega trga, saj konvergirata na številnih mestih in imata številne skupne cilje, med katerimi sta najpomembnejša zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga in doseganje visoke in enotne ravni varstva potrošnikov. Pravna podlaga za izvajanje ukrepov in aktivnosti strategije je sklep 20/2004/ES, ki določa splošni okvir za financiranje ukrepov Skupnosti v podporo potrošniški politiki v letih 2004 do 2007. Določa ukrepe, ki se bodo financirali na ravni Skupnosti za varovanje zdravja, varnosti in gospodarskih interesov potrošnikov, za spodbujanje obveščanja in izobraževanja potrošnikov ter za njihovo samoorganizacijo za varstvo njihovih interesov. Finančni okvir za izvajanje navedenih ukrepov znaša 72 mio EUR. Ukrepi, ki naj bi se izvajali v tem okviru, bodo pripomogli k doseganju ciljev strategije in po načelu subsidiarnosti dopolnjujejo ukrepe, ki jih v obdobju 2004–2007 izvajajo države članice.

(3)

Evropska Strategija varstva potrošnikov za obdobje 2002–2006 določa tri ključne cilje:

-

visoka skupna raven varstva potrošnikov, zlasti z uvedbo skupnih pravil in postopkov potrošnikov ter integracijo potrošniških interesov v druge politike Skupnosti;

-

učinkovito izvrševanje predpisov varstva potrošnikov, zlasti skozi tržni nadzor, upravno in izvršno sodelovanje, dostop potrošnikov do podatkov o storitvah in neživilskih proizvodih ter dostop do mehanizmov za izvensodno reševanje sporov;

-

vključevanje potrošniških organizacij v oblikovanje in izvajanje politike varstva potrošnikov in druge politike Skupnosti, ki zadevajo interese potrošnikov.

(4)

Nekatere ukrepe, ki se izvajajo v tem okviru, izvaja neposredno Evropska komisija, nekatere skupaj financirajo Skupnost in ena ali več držav članic (za nove članice velja razmerje 70% donacija Komisije, 30% nacionalna udeležba države članice), nekateri pa se izvajajo s sredstvi (donacijami) Komisije. Pri izvrševanju ukrepov na podlagi sklepa 20/2004/ES je potrebno upoštevati uredbo 1605/2002/ES, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti. Na podlagi sklepa je bil ustanovljen posvetovalni odbor, v katerem so zastopane države članice prek svojega člana in namestnika. Republiko Slovenijo zastopata predstavnika Urada RS za varstvo potrošnikov in Tržnega inšpektorata RS.

(5)

Dne 6. 4. 2005 je Evropska komisija Evropskemu parlamentu, Svetu EU, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložila Sporočilo COM (2005) 115 final, 2005/00 42 COD, s katerim predlaga vzpostavitev novega, skupnega programa Skupnosti na področju javnega zdravja in varstva potrošnikov za obodbje 2007–2013, ki predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo obstoječih programov javnega zdravja in varstva potrošnikov, hkrati pa uvaja združevanje programov na teh dveh področjih. Za nov program je predlagana struktura "treh stebrov": skupni cilji, cilji v zvezi z varstvom potrošnikov in cilji v zvezi z javnim zdravjem. Predlagana strateška usmeritev združevanja vseh, za potrošnike relevantnih področij lahko prispeva h konsolidaciji politike varstva potrošnikov v najširšem smislu besede, ki je zdaj v številnih državah članicah, vključno z Republiko Slovenijo, močno razvejana in institucionalno razdeljena na različne ministrske resorje, zaradi česar bo proces združevanja lahko pozitivno vplival na bolj koherenten razvoj tega zdaj močno razdrobljenega področja. Evropska komisija za izvajanje ukrepov v okviru novega skupnega programa predlaga podvojitev sredstev, kar potrjuje velik pomen, ki ga priznava politiki varstva potrošnikov kot eni od politik za uresničevanje Lisbonske strategije in Strategije EU za trajnostni razvoj.

(6)

Šibka stran trenutne ureditve varstva potrošnikov na notranjem trgu je, da se sooča, kot omenjeno, z razdrobljeno zakonodajo in neenotnimi institucionalnimi strukturami za njeno izvajanje. Večina veljavnih evropskih direktiv, ki urejajo področje varstva potrošnikov, od držav članic zahteva minimalno harmonizacijo, ki državam članicam dopušča, da posamezna članica z nacionalnimi predpisi lahko zagotavlja tudi višjo raven varstva potrošnikov, če to seveda ne pomeni trgovinske ovire za prost pretok blaga in storitev in omejevanja konkurence. Širitev je s seboj prinesla še večjo razdrobljenost notranjega trga in dodatne težave pri uveljavljanju varstva potrošnikov, kar bi lahko negativno vplivalo na zaupanje potrošnikov v delovanje notranjega trga. Po raziskavah Eurobarometra iz leta 2003 48,5% evropskih potrošnikov verjame, da uživajo visoko raven zaščite v lastni državi, le 20,3% jih verjame, da bi bili deležni iste ravni zaščite tudi v drugih državah članicah. 46,8% evropskih potrošnikov verjame, da se v matičnih državah predpisi varstva potrošnikov uporabljajo, le 19,9% jih verjame, da se predpisi varstva potrošnikov uporabljajo tudi v drugih državah članicah. 22,4% evropskih potrošnikov verjame, da so pri nakupih prek interneta deležni visoke ravni zaščite, kadar gre za ponudnika, ki ima sedež v njihovi matični državi, le 9,7% pa jih verjame, da bi bili enako zaščiteni v primeru nakupa od ponudnika, ki ima sedež v drugi državi članici. Tudi podjetja pogosto ne poznajo dovolj dobro pravil in trgovinskih praks, ki veljajo pri prodaji blaga in storitev potrošnikom v drugih državah članicah.

(7)

Potrošnikovo zaupanje in konkurenčni notranji trg zahtevata jasna pravila in dosledno izvajanje zakonov, ne glede na to, kje se nahaja potrošnik ali podjetje. Zato Evropska komisija z novo strategijo uvaja skupno politiko varstva potrošnikov, delno tudi zaradi bojazni, da bi različna nacionalna zakonodaja, ki ureja varstvo potrošnikov, povzročila drobitev notranjega trga. S skupno politiko želi Evropska komisija ohraniti visoko, vendar hkrati tudi bolj enotno raven varstva potrošnikov. V tem kontekstu v okviru nove strategije napoveduje revizijo večine veljavnih direktiv o varstvu potrošnikov v smeri postopnega prehoda od ukrepov 'minimalne' h ukrepom 'maksimalne' harmonizacije. Hkrati želi Evropska komisija doseči prednostno visoko stopnjo integracije varstva potrošnikov v druge politike EU in maksimirati koristi notranjega trga za potrošnike. Prednosti notranjega trga bi morale prinašati otipljive ekonomske koristi ne le podjetjem, temveč tudi potrošnikom v njihovem vsakdanjem življenju, tako glede večje izbire blaga in storitev, nižjih cen in dostopnosti do osnovnih storitev. Ovire čezmejnega poslovanja je potrebno odpravljati, ne le ko gre za trgovanje med podjetji, temveč tudi ko gre za poslovanje med podjetji in potrošniki, saj le popolno delujoč potrošniški notranji trg lahko, z razbijanjem mita, da je notranji trg le 'poslovni' projekt velikih podjetij, odigra svojo vlogo pri približevanju EU njenim državljankam in državljanom.

(8)

Zaradi doseganja cilja delujočega notranjega trga EU, ki bo služil potrošnikom, daje Evropska komisija visoko prioriteto ukrepom za povečanje varnosti prehrambenih in ne-prehrambenih proizvodov. S ciljem delujočega notranjega trga daje Evropska komisija prioriteto tudi pospeševanju razvoja informacijske družbe. Z akcijskim načrtom (e-Europe Initiative) je že leta 2000 opredelila osnovne cilje: cenejši, hitrejši in varen dostop do interneta, naložbe v ljudi in znanje (evropska mladina v digitalni dobi, udeležba vseh v gospodarstvu, temelječem na znanju, pospeševanje uporabe interneta, ki vključuje pospeševanje elektronskega poslovanja, elektronski dostop do javnih storitev itd.). Hkrati Evropska komisija poudarja pomen ukrepov za povečanje zastopanosti potrošnikov pri oblikovanju različnih politik na ravni EU. V nasprotju z delovanjem standardizacijskih teles v 'novem pristopu' in dogovarjanju socialnih partnerjev v okviru socialnega dialoga na ravni EU namreč ni formalne podlage za sodelovanje interesnih skupin v zakonodajnem postopku, prav vključevanje interesnih skupin pa lahko poveča sprejemljivost zakonskih odločitev. Evropska komisija daje prednost tudi aktivnostim za usposabljanje predstavnikov potrošnikov na področju standardizacije, pospeševanju vzpostavljanja učinkovitih pritožnih sistemov, kjer poudarja potrebo po vzpostavljanju alternativnih oblik reševanja potrošniških sporov, države članice pa naj bi gospodarski sektor vzpodbujale tudi k ukrepom samoregulacije.

3 Prvi Nacionalni program varstva potrošnikov za obdobje 2001–2005

(1)

Leta 2000 je Državni zbor RS na osnovi Zakona o varstvu potrošnikov sprejel prvi Nacionalni program varstva potrošnikov za obdobje 2001–2005 (Uradni list RS, št. 61/00), ki je predstavljal prvi politični dokument slovenske države na področju varstva potrošnikov. Ta program je opredelil temelje politike varstva potrošnikov, dejavnosti, ki se financirajo oziroma sofinancirajo iz državnega proračuna, načela in cilje politike varstva potrošnikov, naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto, vrste nalog, ki se lahko opravljajo na podlagi koncesij, okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz programa ter za delovanje potrošniških organizacij. Ob tem je potrebno opozoriti, da se program dejansko osredotoča zgolj na aktivnosti, ki se jih je Republika Slovenija zavezala zagotavljati v okviru nevladnega sektorja, medtem ko v programu niso natančneje opredeljene vsebine, niti ni finančno ovrednoten obseg aktivnosti, ki naj bi se izvajale v okviru državne uprave, kot tudi širšega sektorja javne uprave.

(2)

Program se je le delno uresničeval, kar je bilo poleg drugih dejavnikov posledica njegove neizvedljivosti zaradi bistvenega odstopanja od višine sredstev, ki so bila prvotno predvidena za njegovo izvajanje in so v začetnem letu 2001 znašala za svetovalno dejavnost, izobraževanje svetovalcev, bazo podatkov in informacijski sistem, obveščanje in izobraževanje potrošnikov, primerjalno ocenjevanje proizvodov in storitev ter delovanje potrošniških organizacij 210.000.000 tolarjev, s tem, da bi se višina teh sredstev letno povečevala v skladu z inflacijo.

(3)

Dejansko je bilo v letu 2001 njegovemu izvajanju v proračunu zagotovljenih 56.000.000 tolarjev, realiziranih pa 53.768.000 tolarjev. V letu 2002 je bilo zagotovljenih 47.361.000 tolarjev, manjši del je bil namenjen za plačilo obveznosti iz leta 2001, del transferov v višini 9.386.000 tolarjev pa je ostal nerazdeljen, tako da so bila v letu 2002 dejansko realizirana sredstva v višini 37.975.164 tolarjev. V letu 2003 je bilo za izvajanje programa predvidenih 48.312.000 tolarjev, ki so se zaradi plačila obveznosti iz preteklega nekoliko zmanjšala, tako da je bilo za izvedbo programa dejansko na voljo 47.922.384 tolarjev, od tega je bilo realiziranih 43.359.000 tolarjev. V letu 2004 pa je bilo na voljo 44.304.000 tolarjev, sredstva pa so bila v celoti realizirana.

(4)

Nacionalni program je bil težko izvedljiv tudi zato, ker ni bilo jasno, v katerem delu naj bi se izvajal in v katerem ne, zaradi česar je bilo potrebno letno sprejemati prioritete.

(5)

Ne glede na dejstvo, da se je program zaradi velikega razkoraka med prvotno predvidenimi in dejansko dodeljenimi sredstvi v proračunu le delno uresničeval, je odigral pomembno pionirsko vlogo v razvoju varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji.

(6)

Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 je po vrsti drugi dokument politike varstva potrošnikov, ki je potreben zaradi kmalu iztekajočega se prvega programa, pa tudi naglega ekonomsko-družbenega in tehnološkega razvoja. Je rezultat pozitivnih, kot tudi negativnih izkušenj pri izvajanju prvega programa, njen glavni referenčni okvir pa predstavlja Evropska strategija varstva potrošnikov 2002–2006 iz leta 2002. Varstvo potrošnikov je izjemno dinamično področje, ki je v EU podvrženo sprejemanju pogostih novih ukrepov. Temu bo morala slediti tudi naša država, še posebej s polnopravnim članstvom v EU, ko je prišlo na področju varstva potrošnikov v ospredje medsebojno sodelovanje med državami članicami. Dokument predstavlja podlago za usklajeno delovanje vseh nacionalnih akterjev na področju varstva potrošnikov, vladnih in nevladnih organizacij.

4 Cilji politike varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji

Varstvo potrošnikov je interdisciplinarno in kompleksno področje, zato so v delo na tem področju vključeni različni resorji, številne stroke in institucije ter različni izvajalci. Ob tem je ključnega pomena, da so vsi nosilci varstva potrošnikov, tako tisti iz vladnih kot tudi tisti iz nevladnih organizacij, s programom na nacionalni ravni usklajeni in usmerjeni v iskanje skupnih sinergij v okviru istih splošnih ciljev: doseganje visoke ravni varstva potrošnikov, ki predstavlja skupni imenovalec vseh ciljev politike varstva potrošnikov, drugi enako pomemben splošni cilj pa je zdravje in varnost potrošnikov. 'Visoka raven varstva potrošnikov' in 'zdravje in varnost potrošnikov' sta tudi konstitutivna elementa nove skupne Strategije EU javnega zdravja in varstva potrošnikov. V okviru navedenih splošnih ciljev ima Resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 naslednje prednostne cilje, ki se vzajemno dopolnjujejo in krepijo:

-

integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj in interese potrošnikov na trgu;

-

postopna institucionalna krepitev in ustrezna organiziranost nosilcev varstva potrošnikov za učinkovito izvajanje nalog na področju varstva potrošnikov;

-

učinkovito izvrševanje potrošniške zakonodaje;

-

učinkovit tržni nadzor varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov potrošnikov;

-

učinkovite in dostopne javne službe na področju varstva potrošnikov;

-

krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami;

-

učinkovito reševanje potrošniških sporov z vzpostavitvijo javne sheme alternativnega reševanja sporov ter vzpostavitev Evropskega potrošniškega centra.

4.1 Integracija politike varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj, pravice in interese potrošnikov

(1)

Že konec leta 2002 so bile sprejete spremembe temeljnega zakona na področju varstva potrošnikov, Zakona o varstvu potrošnikov. S sprejetimi spremembami je Republika Slovenija v svoj pravni red v celoti povzela ključne "potrošniške" direktive Skupnosti, ki urejajo pravice potrošnikov oziroma njihovo varstvo v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, v primeru proizvajalčeve odgovornost za hibni proizvod, v primeru zavajajočega in primerjalnega oglaševanja blaga in storitev, v primeru časovnega zakupa turističnih objektov, v primeru klasične prodaje blaga in opravljanja storitev kot tudi drugih sodobnih oblik prodaje: prodaje na daljavo in prodaje zunaj poslovnih prostorov. S spremembami je bila delno povzeta tudi direktiva, ki ureja pravice potrošnikov pri elektronskem poslovanju, direktiva, ki ureja pravice pri uveljavljanju garancije za brezhibno delovanje stvari, kot tudi direktiva, ki ureja varstvo potrošnika pri tožbi zaradi opustitve dejanja. S spremembami Zakona o varstvu potrošnikov leta 2004 pa je bil zagotovljen tudi prenos direktive, ki ureja prodajo finančnih storitev na daljavo.

(2)

Varstvo potrošnikov je zajeto tudi v številnih drugih predpisih, ki urejajo splošno varnost proizvodov, potrošniške kredite, varstvo konkurence, obligacijska razmerja, stanovanjsko področje, področje varne hrane in drugo. Prisotnost "potrošniških" določb v različnih področnih predpisih potrjuje dejstvo, da potrošniške politike ni mogoče razvijati ločeno od drugih politik, ki vplivajo na življenje potrošnikov. Potrebno je zagotavljanje sistemskega vključevanja varstva potrošnikov v vsa pomembna področja življenja in iskanje sinergij. Ta pristop ('mainstreaming') izhaja tudi iz strategije EU, ki zagovarja stališče, da bi morala biti pravzaprav skoraj vsa področja, razen morda zunanje, notranje in obrambne politike načrtovana v smeri varovanja interesov potrošnikov. Da pa bi to dosegli, je potrebno premoščati vrzeli na strukturni ravni. Na ministrstvih običajno nimajo zaposlenih, katerih naloga bi bila med drugim vključevanje interesov varstva potrošnikov v politiko resorja. Prav kadrovska podreprezentiranost nosilnih struktur za varstvo potrošnikov, splošno pomanjkanje strokovnjakov na področju varstva potrošnikov v javnem sektorju in zunaj njega, pa tudi premalo izkoriščena vloga Strokovnega sveta glede ugotavljanja in povezovanja različnih interesov nosilcev varstva potrošnikov, so ključni dejavniki za odsotnost sistemskega vključevanja potrošniške politike v druge politike.

(3)

Zato je potrebno vzpostaviti mrežo koordinatorjev, ki bo tako horizontalno po posameznih ministrstvih, kot tudi vertikalno znotraj posameznih ministrstev skrbela za vključevanje varstva potrošnikov v politike vseh relevantnih resorjev. Pri izvajanju nalog koordinatorji sodelujejo z Uradom RS za varstvo potrošnikov, kot glavno povezovalno točko.

(4)

Na podlagi izkušenj v okviru uresničevanja iztekajočega se nacionalnega programa in usmeritev Strategije EU 2002–2006 bo Republika Slovenija pri sprejemanju zakonodajnih in drugih ukrepov posvetila prednostno skrb vključevanju interesov potrošnikov na področjih:

-

varnosti proizvodov (živilskih in neživilskih) in storitev;

-

javnih infrastrukturnih storitev;

-

hrane in prehrane;

-

zdravstvenega varstva;

-

standardizacije;

-

finančnih storitev;

-

okolja (trajnostne potrošnje);

-

stanovanjskem področju.

(5)

Na navedenih področjih si bo v okviru izvedbenih programov Resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006–2010 prizadevala tudi za zagotavljanje projektnih aktivnosti.

4.1.1 Varnost neživilskih proizvodov in varnost storitev

(1)

Na področju varnosti neživilskih proizvodov je prednostna naloga izvajanje Zakona o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 101/03), za katerega je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo. Z Zakonom o splošni varnosti proizvodov in z Uredbo o načinu mednarodne izmenjave informacij o ukrepih in dejanjih, ki omejujejo trgovanje s proizvodi (Uradni list RS, št. 119/03), je Republika Slovenija uskladila svoj pravni red z direktivo 2001/95/ES, ki nanovo ureja področje splošne varnosti proizvodov. Poleg tega je v slovenski pravni red prenesen sklep (ES) št. 2004/905, ki določa smernice za prijavo nevarnih potrošniških izdelkov pristojnim organom držav članic s strani proizvajalcev in distributerjev s Pravilnikom o obliki in vsebini obvestila o nevarnih proizvodih (Uradni list RS, št. 33/05). Podpora pri uveljavitvi zahtev direktive pa je tudi Seznam standardov, ob uporabi katerih se domneva, da je proizvod varen v skladu z Zakonom o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 75/04).

(2)

Direktiva 2001/95/ES je nastala na podlagi izkušenj, dobljenih na podlagi izvajanja stare direktive 92/59/EGS, ki je urejala področje splošne varnosti proizvodov, spremembe pa je Evropska komisija utemeljila na opredelitvi, da so zdravje in varnost potrošnikov ena od političnih prioritet EU. Direktiva 2001/95/ES je zastavljena kot horizontalni pravni okvir, ki naj bi dopolnil posebne varnostne predpise za posamezne proizvode. Zakon o splošni varnosti proizvodov krepi temeljno načelo zagotavljanja splošne varnosti proizvodov, da se v okviru ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude na trg lahko dajejo izključno varni proizvodi. Zakon uvaja načelo previdnosti kot eno od ključnih načel, ki jih morajo upoštevati pristojni državni organi pri ugotavljanju, ali so proizvodi na trgu varni, proizvajalcem in distributerjem prinaša obveznost, da pristojne državne organe obvestijo o svojem spoznanju, da tržijo nevaren proizvod, da sodelujejo z državnimi organi pri odpravljanju nevarnosti za zdravje in varnost potrošnikov, ter nalaga obveznost prevzema že prodanih proizvodov ter prepoved izvoza nevarnih proizvodov izven EU. V zvezi z nevarnimi proizvodi zakon nalaga pristojnim državnim organom sodelovanje v okviru sistema hitre izmenjave informacij (RAPEX) v okviru EU. Na podlagi Zakona je bil pri Ministrstvu za gospodarstvo ustanovljen posvetovalni odbor, ki predstavlja forum za izmenjavo mnenj vseh zainteresiranih za varnost proizvodov. V okvir izvajanja zahtev direktive sodi vključitev v internetni informacijsko komunikacijski sistem ICSMS (Information and Communication System for the European Market Surveillance of Technical Products), ki omogoča izmenjavo informacij med pristojnimi inšpekcijami v Republiki Sloveniji in v Evropski uniji. Gre za bazo podatkov o rezultatih testiranja in drugih informacij o proizvodih, za katere je bil že izveden nadzor na področju direktiv novega pristopa (nizkonapetostna oprema, osebna varovalna oprema, stroji, dvigala, igrače, enostavne tlačne posode, rekreacijska plovila itd.) in direktive 2001/95/ES. Sistem omogoča tudi javni dostop do informacij o proizvodih tako za potrošnike, kot za industrijo. Z vključitvijo v sistem ICSMS bo izpolnjena zahteva za izmenjavo informacij o proizvodih tudi na nacionalnem nivoju. Za zagotavljanje varnosti proizvodov na celotnem notranjem trgu so tudi v okviru Evropske komisije vzpostavljeni mehanizmi, ki bodo pripomogli k zagotavljanju enake ravni zaščite potrošnikov. Sem sodi tudi delovanje odbora, ustanovljenega na podlagi Direktive 2001/95/ES, v katerem ima vsaka država članica svojega predstavnika. Odbor daje mnenje k predlogom odločb Evropske komisije, ki se nanašajo na nevarne proizvode, zlasti tiste, ki se nanašajo na resno nevarnost. Odbor tudi skrbi za delovanje sistema RAPEX in redno obravnava zadeve v zvezi s standardi, ki se uporabljajo v zvezi z direktivo 2001/95/ES. Republika Slovenija se je že v letih 2004 in 2005 vključevala v skupne projekte nadzora na trgu in se namerava tudi v prihodnje. Vključevala se bo tudi v skupne projekte za uveljavitev zahtev direktive 2001/95/ES, ki bodo finančno podprti s strani Evropske komisije na podlagi sklepa 20/2004/ES (skupni ukrep št. 10).

(3)

Republika Slovenija bo pri izvrševanju Zakona o splošni varnosti proizvodov:

-

zagotavljala izvedbo seminarjev, okroglih miz, delavnic, pripravo informacij za gospodarstvo v obliki letakov, brošur, vodnikov, spletnih strani;

-

skrbela za uveljavitev informacijskega sistema za izmenjavo informacij o proizvodih med pristojnimi inšpekcijskimi organi v RS in EU (ICSMS);

-

podpirala pobude in aktivnosti v okviru EU za zbiranje podatkov o nesrečah, ki so jih povzročili proizvodi;

-

zagotavljala sodelovanje v skupnih projektih nadzora na trgu, ki bodo potekali v okviru EU (izvajanje sklepa 20/2004/ES);

-

vzpodbujala gospodarstvo k uporabi mehanizmov samoregulacije (upoštevanje načel previdnosti, sledljivosti in celovitega označevanja proizvodov).

4.1.1.1 Kemikalije

(1)

Kemikalije, vključno z biocidnimi pripravki in fitofarmacevtskimi sredstvi, imajo z vidika varnosti in zdravja potrošnikov posebej pomembno vlogo. Kemikalije se pojavljajo kot predmeti široke potrošnje in imajo lahko številne vplive in posledice na zdravje potrošnikov, zato zahtevajo posebno ravnanje in skrbno uporabo. Bela knjiga o strategiji prihodnje politike na področju kemikalij, katero je leta 2001 sprejela Evropska komisija, navaja, da se je proizvodnja kemikalij z enega milijona ton v letu 1930 dvignila na 400 milijonov ton danes. V EU danes poznamo več kot 110.000 različnih snovi, 30.000 med njimi je proizvedenih v količinah več kot eno tono na leto. Na podlagi analize obstoječe zakonodaje in prakse EU na kemijskem področju je Evropska komisija ugotovila, da obstaja pomanjkanje poznavanja tveganj, ki jih povzročajo posamezne kemikalije, zaradi česar je potrebna temeljita reforma tega področja, ki bo zagotovila visoko stopnjo varovanja ljudi in okolja v EU. Eden od glavnih problemov obstoječe zakonodaje je slabo izvajanje ocene tveganja za obstoječe snovi, tj. snovi, ki so bile na evropskem trgu že pred letom 1981 in predstavljajo kar 99% vseh snovi, ki se dajejo na trg. Učinkovit sistem ocenjevanja snovi je vzpostavljen le za nove snovi, ki so bile na novo dane v promet znotraj EU in jih je približno 3000. Na podlagi Bele knjige je Evropska komisija pripravila predlog Uredbe o registraciji, ovrednotenju, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ki naj bi združila vso obstoječo kemijsko zakonodajo (okoli 40 direktiv), hkrati pa uvaja nekatere nove elemente: obvezno preskušanje in registracijo kemikalij, njihovo ovrednotenje in avtorizacijo. Po predvidevanjih bo uredba sprejeta leta 2007. Temeljno vodilo uredbe je, da morajo proizvajalci, uvozniki in tisti, ki kemikalije prodajajo, zagotavljati, da uporaba kemikalij ne bo negativno vplivala na zdravje ljudi in okolje. Glavno oporo temu pravilu predstavlja načelo previdnosti. Po pričakovanjih Evropske komisije naj bi nova zakonodaja bistveno izboljšala stanje na področju kemikalij in dolgoročno omogočila ponudbo bolj raziskanih, ovrednotenih in zaradi tega uporabnikom in okolju prijaznejših in sprejemljivejših kemikalij. Po Študiji Evropske komisije o vplivu nove kemijske zakonodaje na industrijo in potrošnike (The Impact of the New Chemicals Policy on Health and the Environment) iz leta 2003 naj bi (računano na EU s 15 državami članicami) v prvih enajstih letih (ko bo postopek uvajanja zakonodaje najintenzivnejši) približno 2% snovi izginilo z evropskega trga, število smrti kot posledice kemikalij pa naj bi se znižalo za 4.500 ljudi na leto.

(2)

V Republiki Sloveniji je za obvladovanje tveganj, ki jih povzročajo kemikalije, vzpostavljen kompleksen sistem nadzora in upravljanja trga kemikalij, ki je usklajen z obstoječim pravnim redom EU. Sistem temelji na zbiranju in posredovanju informacij o lastnostih kemikalij in napotkov o varnem in ustreznem ravnanju z njimi ter na posebnih ukrepih in postopkih nadzora in omejevanja posebnih skupin kemikalij, ki so za zdravje ljudi in okolje še posebej problematične (npr. strupene in zelo strupene snovi, rakotvorne, mutagene in snovi, strupene za razmnoževanje, obstojna organska onesnaževala – POPs in druge obstojne ali zelo obstojne snovi). Sistem vključuje več skupin izvajalcev na različnih ravneh. Proizvajalcem in uvoznikom kemikalij predpisuje pravila in kriterije za razvrščanje in označevanje kemikalij ter jim nalaga druge obveznosti in odgovornost za ustrezno in pravilno obveščanje potrošnikov oziroma uporabnikov o svojih proizvodih. Uporabnike kemikalij vzpodbuja k branju in upoštevanju navodil in informacij, k racionalni, ustrezni in varni uporabi kemikalij. Na tretji, krovni ravni sistem vzpostavlja strukturo državnih organov, ki jih sestavljajo Urad RS za kemikalije pri Ministrstvu za zdravje kot centralni organ za zagotavljanje kemijske varnosti, in strokovni organi na posameznih področjih uporabe in ravnanja s kemikalijami v drugih ministrstvih (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za gospodarstvo). Vzporedno na nacionalnem nivoju deluje tudi mreža inštitutov, zavodov in drugih strokovnih ustanov na področju zdravstva, varovanja okolja ter varnosti in zdravja pri delu. Vsi ti akterji po eni strani skrbijo za delovanje in izvajanje vzpostavljenih mehanizmov, po drugi strani pa preko postopkov in procesov ocenjevanja in registracije kemikalij ter prepovedi in omejitev njihove uporabe neposredno nadzirajo promet in uporabo posebnih skupin kemikalij, ki so zaradi svojih lastnosti ali načinov uporabe še posebej problematične za zdravje ljudi ali okolje.

(3)

Izzivi in naloge Republike Slovenije bodo v prihodnjih letih usmerjeni predvsem v implementacijo ključnega skupnega zakonodajnega projekta Skupnosti na področju nove kemijske zakonodaje (REACH) in v ta namen bo potrebno tudi prilagajanje pravnega in sistemskega okvira Republike Slovenije.

(4)

S tem v zvezi bo Republika Slovenija sledila naslednjim ciljem in usmeritvam:

-

nadgrajevanju obstoječe pravne ureditve in mehanizmov upravljanja teh področij ter prilagajanju novim razmeram, ki jih ustvarja hiter razvoj obeh industrijskih panog in kar bo potrebno zaradi uvedbe nove evropske kemijske zakonodaje (REACH);

-

izpopolnjevanju pravne in sistemske ureditve in vzpostavljanju novih mehanizmov, ki bodo omogočali in zagotavljali boljše poznavanje kemikalij, na podlagi tega pa sprejemanju ustreznejših, celovitejših ukrepov za njihovo obvladovanje;

-

izgradnji institucionalnih in strokovnih struktur za delovanje vseh predvidenih postopkov, ki jih predvideva predlog uredbe EU (REACH);

-

zagotavljanju intenzivnega in usmerjenega ozaveščanja in izobraževanja potrošnikov s ciljem pravilne, racionalne in varne uporabe kemikalij, vključno z biocidnimi pripravki in fitofarmacevtskimi sredstvi.

4.1.1.2 Kozmetika

(1)

Tudi na področju kozmetike se v splošnem uporabljajo vsi našteti mehanizmi upravljanja s tveganji. Proizvodnja in promet s kozmetičnemi proizvodi postajata vse bolj pomembni gospodarski panogi tako v svetovnem, kot tudi v slovenskem merilu. Zaradi specifičnosti te skupine proizvodov pa je Republika Slovenija področje uredila kot samostojno zakonsko področje s poudarkom na specifičnih zahtevah glede varovanja potrošnikov, kar je usklajeno s pravnim redom Evropske skupnosti. Kozmetični proizvodi spremljajo človeka vse življenje. Temeljno vodilo nadzora proizvodnje in prometa s kozmetičnimi proizvodi je varovanje potrošnikov. Kozmetični proizvodi, ki so v prometu, ne smejo škodovati zdravju potrošnika ob upoštevanju informacij in navodil, s katerimi jih je opremil proizvajalec. Vsak kozmetični proizvod, ki pride v promet, mora imeti opravljeno oceno ustreznosti končnega proizvoda na zdravje potrošnika, kot tudi toksikološke študije posameznih vhodnih sestavin. Tudi v kozmetični zakonodaji obstajajo seznami sestavin, ki so prepovedani oziroma dovoljeni za uporabo ob upoštevanju predpisanih omejitev; vzpostavljena pa so tudi natančna pravila označevanja teh proizvodov, z namenom informiranja in obveščanja uporabnikov.

(2)

Ukrepi in naloge Republike Slovenije na področju kozmetičnih proizvodov bodo v prihodnjih letih usmerjeni v:

-

preprečevanje zavajajočega oglaševanja;

-

dosledno in intenzivnejše izvajanje že vpeljanih procesov ocenjevanja in nadzora uporabe sestavin z namenom zagotavljanja varnih in ustreznih kozmetičnih proizvodov;

-

podrobnejši nadzor malih proizvajalcev kozmetičnih proizvodov oziroma malih obrtnikov;

-

skrbno spremljanje širjenja kozmetičnega sektorja in njegovega poseganja na sosednja področja (zdravila, živila, biocidi) in urejanje nadzora t. i. "mejnih proizvodov";

-

iskanje ustreznih rešitev za razvoj in promet proizvodov z novimi načini delovanja in novimi nameni in načini uporabe (npr. kozmetičnih proizvodi s farmakološkimi učinki).

4.1.1.3 Storitve

Zaradi rasti storitvenega sektorja stopa v ospredje tudi varnost storitev, ki predstavlja za Republiko Slovenijo nov izziv in nove naloge. Potrošniki še posebej v nekaterih storitvenih sektorjih, kot so turizem, šport in prostočasne dejavnosti, pričakujejo visoko stopnjo varnosti. Na potrebo po osredotočanju pozornosti na navedena tri področja opozarja Resolucija o varnosti storitev, ki jo je leta 2003 sprejel Svet EU na podlagi nove direktive o splošni varnosti novembra. Resolucija poudarja, da bi bilo potrebno izboljšati podatkovne baze v zvezi z storitvami v navedenih treh sektorjih tudi zaradi njihove čezmejne dimenzije in potencialnih tveganj, ki so povezana z njihovo uporabo, kar posledično lahko vpliva tudi na prost pretok storitev na notranjem trgu.

4.1.2 Hrana in prehrana

(1)

Hrana, ki ne ogroža zdravja potrošnikov preko kemičnih, bioloških ali drugih vrst onesnaževal, je temelj zdrave prehrane in pomemben dejavnik varovanja zdravja kot javnega interesa. Preprečevanje bolezni, povezanih z živili oziroma hrano in varstvo potrošnikov, sta dva bistvena elementa programov varnosti živil. Odgovornost za ta dva elementa si delijo nosilci dejavnosti proizvodnje in prometa z živili, država in potrošniki. Hrana je in bo varna le, če vsakdo, vključen v živilsko verigo od njive do mize, razume in izpolnjuje svoje odgovornosti. Mehanizem, ki je pomemben pri tem, je sistem varnosti živil oziroma hrane od njive do mize s preventivno strategijo, ki združuje raziskovalno delo, stalno spremljanje stanja, uradni nadzor in izobraževanje. Bistvo tega sistema je celovit proces analize tveganja s tremi komponentami in sicer procesom ocene tveganja, obvladovanja tveganja ter procesom komunikacije v zvezi s tveganjem.

(2)

Živilska veriga 'od polja do krožnika' je danes bistveno daljša, kot je bila v časih, ko si je človek sam pridelal hrano. Vse več potrošnikov živi v urbanih okoljih, odmaknjenih od 'izvorov' hrane, kupuje predpakirana živila in nima pregleda nad različnimi stopnjami kompleksne živilske verige. Zaradi globalizacije trgov urbanemu potrošniku pogosto ni znano poreklo vhodnih surovin, niti tehnološki postopki, ki so bili uporabljeni v pridelavi in predelavi. Uvajanje novih tehnologij, kot npr. genske tehnologije, je prineslo na trg vrsto živil, ki se doslej niso uporabljala v človeški prehrani ali pa se niso uporabljala v pomembnem obsegu (nova živila). Pridelava in predelava hrane je postala sofisticirana tehnologija, o kateri potrošnik pogosto ne ve veliko. To, skupaj s porastom bolezni in izrednih dogodkov, povezanih s hrano, ki ni varna, je v zadnjih letih odprlo nova vprašanja in porajalo negotovost pri potrošnikih. Posledično se je v Evropski uniji razvil koncept varne hrane, ki se odraža v kompleksni evropski zakonodaji, ki predstavlja zaokroženo celoto in temelji na treh načelih: načelu previdnosti, sledljivosti in celovitega označevanja, ustanovljena pa je bila tudi neodvisna Agencija za varnost živil (EFSA).

(3)

Naraščajoč trend nezaupanja potrošnikov v varnost hrane potrjujejo različne evropske raziskave, ki so indikativne tudi za slovenski prostor, saj so primeri, povezani z živili, ki niso varna, v Sloveniji v zadnjih dveh letih enako pogosti kot v EU, kar pa gre pripisati tudi povečanemu obsegu uradnih analiz vzorcev ter izvajanju inšpekcijskih pregledov na osnovi ocene tveganj. Evropski potrošniki so v raziskavah Eurobarometra o skrbi za varnost proizvodov med 13 skupinami izpostavili dve skupini, in sicer, hrano (68%) in zdravila (67%). Le 60% vprašanih je bilo prepričanih, da je hrana zares varna. Raziskave so pokazale, da potrošniki v EU najbolj zaupajo v varnost kruha, sira in svežega sadja, najmanj pa v predpakirana živila. Ena od posledic zmanjšanja zaupanja v varno hrano je povečano zanimanje za ekološko pridelano hrano. Po raziskavah Eurostata med letoma 1994 in 1999 beleži najhitrejšo prodajno rast ti. 'zdrava hrana', npr. ribe, zelenjava, mineralna voda in sadni sokovi, največji padec v deležu gospodinjskih odhodkov za prehrano pa beležijo meso, mleko, sir in jajca. V vseevropski študiji o odnosu potrošnikov do hrane, prehrane in zdravja pa pri nakupu evropski potrošniki varnost hrane dajejo na prvo mesto, in ji dajejo prednost pred ceno.

4.1.2.1 Ocena stanja in usmeritve

(1)

Pravni red, ki ureja področje varnosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, obsega več zakonov, vrsto na njihovi podlagi izdanih izvršilnih predpisov ter neposredno veljavne pravne akte EU tipa uredb in odločb. Krovna predpisa, ki urejata navedeno področje, sta Uredba 178/2002/ES in Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02, 47/04-ZdZPZ), v obdobju od leta 2002 do 2005 pa je bilo sprejetih več kot 80 podzakonskih aktov. V letu 2005 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/05), ki predstavlja podlago za načrtovanje, izvajanje ukrepov in aktivnosti države za uresničevanje ciljev prehranske politike v Republiki Sloveniji. Temeljni cilji vključujejo zagotavljanje varne hrane vzdolž celotne živilske verige, krepitev zdravih prehranjevalnih navad ter zagotavljanje zadostne preskrbljenosti potrošnikov s kakovostno in zdravju koristno hrano.

(2)

V okviru zakonodajnega postopka na ravni EU trenutno Republika Slovenija aktivno sodeluje pri obravnavi predloga Uredbe o prehranskih označbah in zdravstvenih trditvah za živila. Ta Uredba bo omogočila prepoved oziroma omejitve označevanja določenih vrst živil kot zdrava živila. Izrednega pomena je tudi razprava, ki poteka v organih Sveta EU, o soobstoju gensko spremenjenih posevkov znotraj konvencionalnega in ekološkega kmetijstva. Zaradi pomembnosti in občutljivosti tega področja bo potrebno v prihodnje v okviru naše zakonodaje pripraviti nov zakonodajni akt, ki bo pravno uredil to področje. Pomemben bo tudi zaključek dela na področju mejnih vrednosti ostankov pesticidov, kar bo urejeno z Uredbo glede omejitev najvišjih stopenj vsebnosti pesticidov v živilskih izdelkih rastlinskega in živalskega izvora. Uredba bo nadomestila več direktiv s tega področja, uvedla bo harmonizacijo mejnih vrednosti pesticidov v živilih in poenostavila prenosskupnih pravil v prakso v državah članicah.

(3)

Cilji in usmeritve Republike Slovenije na področju varnosti živil z vidika zdravja in varstva pravic potrošnikov so:

-

krepitev odgovornosti nosilcev živilskih dejavnosti za varnost živil, ki jih proizvajajo in izročajo v promet,

-

zagotavljanje izključno varnih živil oziroma hrane,

-

krepitev zaupanja potrošnikov v prehransko živilsko verigo, pri čemer je pomembno zagotoviti, da se ekonomski interes proizvajalcev hrane podreja zdravju in varnosti potrošnikov,

-

krepitev procesa ocene tveganj, ki jih predstavljajo zdravstveno neustrezna živila za zdravje ljudi,

-

krepitev obvladovanja dejavnikov tveganja v živilski verigi,

-

zagotavljanje pravočasnega in pravilnega komuniciranja o tveganjih,

-

vzpodbujanje in pospeševanje varne pridelave in predelave hrane oziroma živil,

-

povečanje dostopnosti, kakovosti in možnosti izbire zdravju koristnih živil oziroma hrane,

-

obveščanje potrošnikov o dejavnikih tveganja in ustreznem ravnanju za obvladovanje teh dejavnikov.

4.1.3 Javne infrastrukturne storitve

(1)

Javne infrastrukturne storitve, ki vključujejo zagotavljanje energije (električna energija in zemeljski plin), pitne vode, elektronskih komunikacij in poštnih storitev ter transportnih storitev, opredeljujejo dokumenti EU kot dobrine, katerim se pripisuje pomen splošnega interesa, (services of general interest), kar pomeni, da morajo države članice s svojimi predpisi zagotavljati, da se izvajajo v smislu zagotavljanja javnih koristi, hkrati pa mora biti njihov pravni okvir tak, da ne zavira, ampak pospešuje učinkovito gospodarjenje. Zato za tovrstne storitve veljajo posebne obveznosti javnih služb, ne glede ali jih izvajajo javna ali zasebna podjetja. S tega vidika so pomembne določbe Zakona o gospodarskih javnih službah, ki določajo, da je pridobivanje dobička pri zagotavljanju javnih dobrin podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, javne dobrine pa morajo biti dostopne vsakomur pod enakimi pogoji. Osnovne zahteve, ki jih evropski potrošniki v procesu liberalizacije javnih storitev postavljajo, so zagotavljanje univerzalnega dostopa, vključno z ukrepi za varstvo šibkejših skupin potrošnikov, zagotavljanje kakovosti, zanesljive oskrbe, dostopnih in transparentnih cen in učinkovitih mehanizmov za reševanje pritožb. V Republiki Sloveniji javne dobrine pretežno še vedno zagotavljajo javna podjetja, ki imajo monopolni položaj ponudnikov, zaradi česar je potrošnik v bistveno bolj podrejenem položaju, saj ne more izbrati najugodnejšega ponudnika, zato tudi nima realne možnosti, da bi nesolidnega ponudnika, ki krši pogodbena določila, zamenjal z boljšim. To dejansko pomeni, da je potrošniku odvzeta pomembna sankcija, ki jo zakon daje vsaki pogodbeni stranki za zavarovanje njenih interesov, to je prekinitev pogodbe. Prav zaradi monopolnega položaja dobaviteljev javnih dobrin potrošniki nimajo vpliva na oblikovanje cen. Zato bo na tem področju potrebno prednostno zagotoviti učinkovito ureditev naravnih monopolov ob vzpostavljanju učinkovitega varstva konkurence, zagotavljanja zanesljive oskrbe ter povečevanja stroškovne učinkovitosti javnih podjetij. Še posebej je potrebno zagotoviti ustrezno ureditev, kjer konkurenca ni možna (npr. oskrba s pitno vodo).

(2)

Novi Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) določa delovanje državnih in lokalnih javnih služb. Podzakonski predpisi na njegovi podlagi pa operativno opredeljujejo način in obliko delovanja javnih služb ter metodologijo za določanje cen storitev javnih služb.

(3)

V prihodnje bo ključno transparentno delovanje javnih služb varstva okolja zlasti na lokalnem nivoju. To pomeni, da bo potrebno skladno s predpisi o varstvu okolja uskladiti tudi predpise s področja lokalne samouprave, področja financiranja občin ter predpise s področja kontrole cen. Posebno pozornost v zvezi z lokalnimi javnimi službami bo potrebno posvetiti obvezni javni službi oskrbe s pitno vodo, ki predstavlja naravno javno dobro in je kot tako v lasti države, njeno varstvo pa se opravlja kot javna služba. Tu bo potrebno zaradi zahtev o zdravstveni ustreznosti pitne vode oblikovati skupna izhodišča z zdravstvenim sektorjem in sektorjem za informacije javnega značaja.

4.1.3.1 Elektronske in poštne storitve

4.1.3.1.1 Elektronske komunikacijske storitve

4.1.3.1.1.1 Fiksna in mobilna telefonija

(1)

Področje elektronskih komunikacij zajema tehnično visoko razvite in zahtevne tehnologije, potrošnik pa nima potrebnih informacij, da bi lahko samostojno presojal varnost in kakovost teh storitev, zato je odvisen od nadzora in pravočasnega ukrepanja pristojnih državnih institucij.

(2)

Področje elektronskih komunikacij, ki ga ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04 in 86/04, v nadaljevanju ZEKom), je urejeno skladno z direktivami in smernicami EU. Eden od ciljev, ki ga zasleduje zakon, je varstvo pravic končnih uporabnikov oziroma potrošnikov pri uporabi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Najosnovnejša pravica potrošnika je pravica do univerzalne storitve. Pojem univerzalne storitve obsega uporabo minimalnega nabora storitev določene kakovosti, ki je po dostopni ceni na voljo vsem končnim uporabnikom. V obseg univerzalne storitve sodi naslednje:

-

priključitev na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji in na isti lokaciji dostop do javno dostopnih telefonskih storitev, kar omogoča oddajanje in sprejemanje krajevnih, nacionalnih in mednarodnih telefonskih klicev ter faksimilne in podatkovne komunikacije s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta;

-

zagotovitev vsaj enega imenika, v katerem so zajeti vsi naročniki javno dostopnih telefonskih storitev (fiksnih in mobilnih), ki ne nasprotujejo objavi, in vsaj ene imeniške službe, ki daje informacije o teh naročnikih;

-

zagotovitev javnih govorilnic v skladu z razumnimi potrebami potrošnikov;

-

ukrepi za potrošnike – invalide, ki jim je enako kot drugim končnim uporabnikom treba zagotoviti dostop do javno dostopnih telefonskih storitev, vključno z dostopom do storitev v sili, imenikov in službe informacij o naročnikih.

(3)

Univerzalna storitev je zagotovljena na celotnem državnem ozemlju, zato je neodvisni regulator – Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) na podlagi objektivnega, transparentnega in nediskriminatornega postopka izbral Telekom Slovenije d.d. kot izvajalca univerzalne storitve razen storitev za invalide. Če se najmanjši nabor storitev spremeni v zakonodaji Evropske skupnosti, Vlada Republike Slovenije sprejme uredbo, s katero določi spremenjeni najmanjši nabor storitev.

(4)

ZEKom ima posebno poglavje, namenjeno pravicam uporabnikov. Zagotovljena je preglednost in objava informacij o veljavnih cenah in tarifah ter o splošnih pogojih dostopa in uporabe javno dostopnih telefonskih storitev, določena je minimalna vsebina naročniških pogodb, zahteva se objava informacij o kakovosti storitev, dolžnost omogočiti tonsko izbiranje in prikaz identitete kličočega (če je tehnično in ekonomsko izvedljivo), dolžnost, da se vsem naročnikom javno dostopnih telefonskih storitev omogoči vpis v javno dostopen imenik, in dolžnost, da se vsakemu končnemu uporabniku zagotovi dostop do pomoči posredovalca klicev. Naročnikom je zagotovljena pravica, da nadzorujejo svoje izdatke, povezane z univerzalno storitvijo, na način, da so omogočeni:

-

razčlemba računa, pri čemer mora biti najnižja stopnja te razčlembe brezplačna za vse potrošnike;

-

brezplačna selektivna zapora izhodnih klicev, določena vrsta klicev ali klici na določeno vrsto številk;

-

predplačniški sistemi za plačilo dostopa do javnega telefonskega omrežja in uporabe javno dostopnih telefonskih storitev;

-

obročno odplačevanje priključnine na javno telefonsko omrežje;

-

postopek pri neplačevanju računov za uporabo javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji.

(5)

Vsakemu končnemu uporabniku je zagotovljena pravica do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na poseben organ oziroma telo, ki ga ustanovi operater. Način in postopek reševanja ugovorov končnih uporabnikov operaterji določijo v svojih splošnih pogodbenih pogojih. V kolikor operater ne odloči o zahtevku uporabnika v postavljenem roku oziroma se uporabnik ne strinja z odločitvijo operaterja, lahko uporabnik vloži pritožbo pri neodvisnem regulatorju (APEK). ZEKom je tako v okviru načela pravice do pritožbe predvidel dvostopenjsko odločanje. ZEKom tudi omogoča nevladnim potrošniškim organizacijam, da vložijo ugovor zaradi kršitve splošnih pogojev in cen operaterjev pri poslovanju s potrošniki.

(6)

Neodvisni regulator (APEK) daje soglasja k splošnim pogodbenim pogojem operaterjev kot tudi cenam njihovih storitev. Poleg tega rešuje tudi spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Slabost pritožbenega postopka je v dejstvu, da je potrošnik v tem postopku v nedvomno slabšem položaju kot operater, saj mora med drugim ob iskanju svoje pravice predhodno kriti tudi stroške upravne takse.

(7)

Glede na potrebo po hitrem in učinkovitem reševanju sporov na področju elektronskih komunikacij pa ZEKom predvideva tudi uporabo alternativnih sredstev reševanja sporov. V ta namen je vzpostavljena podlaga za posredovanje ter arbitražo, vendar pa na tak način ni bil rešen še noben potrošniški spor. Uporaba alternativnih sredstev ima za potrošnike v primerjavi z redno sodno potjo vsekakor pozitivne karakteristike, kot so zlasti hitrost, fleksibilnost, angažiranje oseb s specialnim strokovnim znanjem ter procesna in materialna pravna avtonomija strank. Zato bi bilo k uporabi alternativnih sredstev potrebno vzpodbujati tako potrošnike kot tudi operaterje. V postopkih posredovanja in arbitraže, kot jih predvideva ZEKom, bi bilo potrebno proučiti razloge, zakaj se jih potrošniki oziroma operaterji ne poslužujejo, in zagotoviti potrebne spremembe oziroma ukrepe.

(8)

Splošne značilnosti slovenskega trga elektronskih komunikacij so razmeroma kakovostne storitve, nizke cene in visoka penetracija. Tako znaša za leto 2004 penetracija fiksne javne govorne telefonije 49,5 priključka na 100 prebivalcev in 98,7 priključka na 100 gospodinjstev, omrežje pa je popolnoma digitalizirano. Cene so najnižje v EU (cena 3-minutnega klica je 7,9 € centa, v EU je 29 € centa). Ravno tako je dobra ponudba mobilnih storitev, ki so sodobne, raznovrstne in visoko kakovostne. Penetracija na tem področju je 90 priključkov na 100 prebivalcev (povprečje držav članic EU je 87 priključkov na 100 prebivalcev). S tem sodi Republika Slovenija v sam vrh držav članic EU. Število naročnikov javnih mobilnih storitev se stalno povečuje, izboljšuje pa se tudi razmerje med naročniki in predplačniki. Dva vodilna operaterja ponujata tudi storitev GPRS, vodilni operater pa je že konec leta 2003 začel s trženjem storitev UMTS.

4.1.3.1.1.2 Razširjanje programskih vsebin prek kabla

(1)

Z vidika elektronskih komunikacijskih storitev so za potrošnika pomembne tudi programske vsebine, ki jih zagotavlja obstoječa tehnologija. Trenutno je mogoče na ozemlju Republike Slovenije spremljati programske vsebine v analogni tehniki, preko kabelskega in internetnega sistema, satelita, storitev mobilne telefonije (WAP). V analogni tehniki je potrošniku omogočeno spremljanje različnih radijskih in televizijskih programov, vendar je slišnost določene radijske postaje in njenega programa vezana na oddajno točko in oddajno moč ter s tem posledično povezano pokritostjo ozemlja. Vse komercialne radijske postaje zagotavljajo programske vsebine za potrošnika brezplačno.

(2)

V veliki večini primerov se programske vsebine posredujejo potrošniku prek kabla in jih zagotavljajo različni kabelski operaterji. Pri APEK he registriranih 69 kabelskih operaterjev, njihove pravnoorganizacijske oblike pa so zelo različne, od gospodarskih družb do neprofitnih zavodov. V zadnjih letih je prišlo do številnih sprememb v lastništvu kabelskih operaterjev, bodisi s prevzemom družb, z nakupi lastniških deležev ali likvidacije družb, in do velike koncentracije v podjetju Telemach, ki ima že več kot 80.000 naročnikov.

(3)

Razširjenost programskih vsebin prek kabla v Republiki Sloveniji je velika, hiter tehničen razvoj v zadnjih nekaj letih pa uvaja nove možnosti prenosa televizijskega in radijskega signala (digitalna TV, internetna TV). Kljub temu zaenkrat ostaja za potrošnike realnost njihova vezanost na kabelskega operaterja, ki upravlja s kabelskim sistemom v določenem kraju ali območju, ki je pogojena s tehnično naravo prenosa programskih vsebin prek kabelskega sistema. To odločilno vpliva na pogodbena razmerja med kabelskimi operaterji in potrošniki, saj slednjim onemogoča zamenjavo obstoječega operaterja z boljšim konkurentom. To posledično pomeni, da je potrošnik v pogodbenem razmerju šibkejša stranka, kar vpliva na operaterje, da poskušajo izkoristiti svojo premoč. Z uvajanjem nove tehnologije prenosa radijskega in televizijskega signala se bo stanje bistveno izboljšalo v korist potrošnikov, saj bo nastala realna možnost zamenjave operaterja, bodisi zaradi slabe kakovosti storitev bodisi zaradi previsoke cene.

(4)

Zaenkrat je na podlagi dosedanjega spremljanja pritožb potrošnikov v okviru svetovalne dejavnosti, ki jo izvaja Urad RS za varstvo potrošnikov, kot tudi nevladne potrošniške organizacije (Urad RS za varstvo potrošnikov je v preteklih nekaj letih dal izdelati dve analizi trga ponudbe programskih vsebin prek kabla, prvo leta 2001 in drugo v letu 2004, obe analizi pa je izdelal Mednarodni inšititut za potrošniške raziskave) mogoče ugotoviti, da reševanje spora s kabelskim operaterjem za potrošnika zaenkrat praviloma pomeni težko rešljiv problem. Ugotovljene so bile številne kršitve, med katerimi izstopa kršitev glede določanja cen. V pogodbah med operaterji in naročniki oziroma potrošniki praviloma ni določeno, da je sprememba cene, če ni dogovorjena, fiksna cena, vezana na objektivne kriterije, na katere nima vpliva nobena od pogodbenih strank. Operaterji zato lahko izkoristijo svoj monopolni položaj nasproti naročnikom in določijo ceno enostransko na podlagi lastnih poslovnih odločitev oziroma potreb. Ugotoviti je tudi mogoče, da je ponekod zaračunavanje odklopa in ponovnega priklopa v primeru neplačila naročnine mogoče primerjati s kaznovanjem potrošnika, ki bi ga lahko zaradi višine opredelili kot nepošten pogodbeni pogoj. Oblikovanje močnega operaterja družbe Telemach je prav gotovo vplivalo tudi na poslovanje drugih operaterjev, nadaljevanje koncentracije ponudbe prenosa televizijskih in radijskih signalov v majhnem številu ponudnikov pa pomeni nevarnost monopola ali kartelnega dogovarjanja o višini cen storitev. Zato bo v prihodnje zelo pomembna učinkovitost nadzora in pravočasno ukrepanje neodvisnih regulatornih organov (APEK in Urad RS za varstvo konkurence).

4.1.3.1.2 Poštne storitve

(1)

Področje poštnih storitev predstavlja ključno infrastrukturno podlago za komercialne, državne, intelektualne in socialne aktivnosti na ravni Evropske unije. Izvajalci univerzalne poštne storitve imajo ključno vlogo tudi pri izvajanju in omogočanju finančnih storitev. Področje poštnih storitev se razvija zelo hitro, kar je na eni strani rezultat pritiska, ki izvira znotraj sektorja poštnih storitev, na drugi strani pa vplivajo na sektor poštnih storitev nove tehnologije in oblike komuniciranja, kot so elektronske komunikacije, marketing in logistika, ki so v določeni meri že vzrok za konkurenčno obnašanje na trgu.

(2)

Poštne storitve so pogoj za komuniciranje in trgovanje in imajo zaradi tega zelo pomembno vlogo v integracijskem procesu na ravni Evropske unije. Dokumenti Evropske unije govorijo o poštnih storitvah kot o storitvah splošnega pomena. Neposredna posledica tega je, da Direktiva 97/67/ES, spremenjena in dopolnjena z direktivo 20002/39/ES, določa obveznost univerzalne poštne storitve, torej storitve, ki jo države članice zagotavljajo v javnem interesu.

(3)

Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPSto-1 – UPB1) je v skladu z Direktivo 97/67/ES (dopolnjena in spremenjena z Direktivo 2000/39/ES) in navaja z vidika varstva potrošnikov naslednje osnovne naloge:

-

vzpostaviti konkurenco na trgu poštnih storitev z nadzorovano liberalizacijo;

-

zagotoviti univerzalno poštno storitev na celotnem ozemlju Evropske unije z zahtevami: minimalni obseg storitev določene kakovosti, neprekinjenost delovanja, dostopna cena za vse uporabnike, lahek dostop do omrežja, določeno minimalno število pogostosti sprejema in vročitve pošiljk, število točk dostopa in nediskriminatornost obravnave;

-

obveščenost uporabnikov o obsegu univerzalne poštne storitve, pogojih, kakovosti opravljenih storitev in o cenah;

-

standardizacija storitev zaradi učinkovitosti in kvalitete poštnih storitev.

(4)

Trenutno stanje na področju poštnih storitev v Sloveniji je z vidika uporabnikov poštnih storitev zadovoljujoče. Pošta Slovenije d.o.o. kot izvajalka univerzalne poštne storitve dosega ali celo presega predpisane kriterije kakovosti storitev (gostota poštnega omrežja, dostopnost, roki prenosa pošiljk ipd.). V skladu z navedenim sodi po gostoti omrežja v vrh držav EU, vsem gospodinjstvom zagotavlja najmanj 5-krat tedensko dostavo (vključujoč posredno vročanje prek izpostavljenih predalčnikov), večina pošiljk pa je prenesena v predpisanem roku.

(5)

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS s svojimi ukrepi skrbi za zagotavljanje pogojev za primerno razvitost poštnega trga, nadzira izvajanje univerzalne poštne storitve, prav tako pa skrbi za pravice uporabnikov poštnih storitev, spremljanje in reševanje pritožb uporabnikov poštnih storitev in izvajalcev poštnih storitev.

4.1.3.1.3 Liberalizacija trga elektronskih komunikacij in trga poštnih storitev

(1)

Liberalizacijo trga elektronskih komunikacij in trga poštnih storitev je omogočilo tudi sprejetje ZEKom in ZPSto-1, ki sta po svoji vsebini odraz harmonizacije z novimi regulacijskimi okvirji EU. Na eni strani mora neodvisni regulator (APEK) poskrbeti za dosledno izvajanje obveznosti javne službe, na drugi strani pa vzpostaviti zdravo konkurenco. Pri tem si prideta v nasprotje dva cilja, in sicer:

-

cilj države članice, da zagotovi storitev v javnem interesu in

-

cilj države članice, da uporabnikom omogoči izbiro.

(2)

Dejstvo je, da ukrepi in politike varstva potrošnikov zahtevajo, da je vsem uporabnikom omogočen dostop do konkretne storitve pod enakimi pogoji in da imajo uporabniki konkretne storitve možnost izbire. Na trgu poštnih storitev je še vedno v največjem obsegu izvajalec nacionalni poštni operater, katerega vloga je tudi rezultat odločitev v preteklosti (vlaganje v infrastrukturo s strani države, omogočanje monopolnega položaja itd.) in dejstev danes (vstopne ovire, omrežje kot "ozko grlo", itd.). Trg elektronskih komunikacij ravno tako deluje bolj konzervativno, kljub temu da je vzpostavljena določena konkurenca, bolj na trgu mobilnih telekomunikacij kot fiksnih, vendar pa je tudi pri slednji že omogočena predizbira operaterja za klice v tujino.

(3)

Problem, s katerim se potrošnik sreča, je predvsem v omejeni možnosti izbire, pri čemer je potrebno poudariti, da direktive tako s področja elektronskih komunikacij kot poštnih storitev predstavljajo pomemben korak k popolni liberalizaciji. V skladu s tem je potrebno poudariti, da je v Republiki Sloveniji uporabnik trenutno v položaju, ko lahko izbira med več izvajalci, pri čemer pa se pojavljajo druge ovire, in sicer:

-

tradicionalna vezanost na nacionalnega poštnega ali telekomunikacijskega operaterja in

-

slaba seznanjenost potrošnikov z možnostjo izbire.

(4)

Glavni izziv na trgu poštnih storitev je postopno in kontrolirano odpreti poštni trg za konkurenco, istočasno pa zagotoviti dolgoročno in neprekinjeno izvajanje univerzalne poštne storitve predpisane kakovosti.

(5)

Pošta Slovenije d. o. o. kot izvajalka univerzalne poštne storitve se bo v prihodnosti soočila z liberalizacijo poštnega trga in privatizacijo in s tem povezano vedno močnejšo konkurenco. Posledica navedenih dejavnikov bo povečana težnja izvajalcev poštnih storitev, da optimirajo svoje poslovanje in zmanjšujejo stroške poslovanja. To bo zelo verjetno povzročilo zmanjševaje števila kontaktnih točk v manjših krajih, ki sedaj pokrivajo tudi le malo gospodinjstev. To pa lahko z vidika percepcije potrošnika pomeni slabšo kakovost, četudi bo izvajalec dosegal predpisane standarde kakovosti.

(6)

Na trgu elektronskih komunikacij so najpomembnejše naloge Republike Slovenije:

-

uvesti in zagotoviti učinkovito konkurenco;

-

zagotoviti izbiro in predizbiro operaterja;

-

omogočiti prenosljivost številk;

-

omogočiti hiter dostop do interneta po konkurenčnih cenah celotnemu prebivalstvu, še posebej ranljivim skupinam potrošnikov (mladi, starejši, invalidi);

-

pospešiti razvoj elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

-

razvijati notranji trg Evropske unije in poskrbeti za dosledno uveljavljanje legitimnih interesov vseh državljanov EU.

4.1.3.1.4 Usmeritve na trgu elektronskih komunikacij in poštnih storitev

Glavne usmeritve Republike Slovenije na trgu elektronskih komunikacij in poštnih storitev so:

-

pospešitev konkurenčnosti trga elektronskih komunikacij, zagotovitev enakopravnejšega delovanja operaterjev z navedbo regulacije upoštevnih trgov, kar bo pomenilo za uporabnika večjo možnost izbire med elektronsko komunikacijskimi storitvami;

-

skrb za korist potrošnikov z vidika kakovosti storitev ter pravic uporabnikov;

-

zagotovitev nadzora nad zaupnostjo pri uporabi elektronskih komunikacijskih sredstev;

-

odprava področja rezerviranih poštnih storitev, s čimer bo odpravljen zakonski monopol;

-

še nadaljnje zagotavljanje univerzalne poštne storitev, saj se bodo s postopnim odpiranjem trga, ki se bo končalo s popolno liberalizacijo, razmere na trgu spreminjale;

-

stroškovno naravnano delovanje izvajalca univerzalne komunikacijske storitve in univerzalne poštne storitve;

-

spremljanje kakovosti univerzalne komunikacijske in poštne storitve;

-

aktivna politika obveščanja potrošnikov o možnosti izbire;

-

tehnična standardizacija z namenom zagotavljanja primerljive in kvalitetne storitve;

-

nadzor nad izvajanjem univerzalne storitve na področju trga elektronskih komunikacij;

-

spremljanje zagotavljanja konkurence in razvoja trga elektronskih komunikacij;

-

povečanje učinkovitosti in dostopnosti (brezplačnost) reševanja pritožb potrošnikov vključno z uporabo sredstev alternativnega reševanja sporov.

4.1.3.2 Oskrba z električno energijo in zemeljskim plinom

(1)

Za Republiko Slovenijo, kot tudi druge tranzicijske države, je bilo v preteklosti značilno, da ni bila vodena klasična energetska politika, niti ni obstajalo energetsko tržišče. Država je z razvojem energetike upravljala administrativno. Nizke cene energije je določala zaradi hitrejšega razvoja industrije in izboljšanja standarda prebivalstva. Financirala je izgradnjo energetskih objektov in infrastrukture ter odrejala kvote za uvoz deficitarnih virov. Vse to je povzročalo neracionalno rabo energije in zaviralo razvoj trga v energetskem sektorju. S Sporazumom o pridružitvi (Uradni list RS, št. 42/97) in Pogodbo o energetski listini (Uradni list RS, št. 44/97) je Republika Slovenija prevzela obveznost uskladitve zakonodaje s pravnim redom EU. Že z Maastrichtskim sporazumom leta 1991 je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi skupnega evropskega trga, za katerega je bilo treba ustvariti pogoje za zdravo konkurenco med posameznimi oblikami energije in izvajalci storitev, ki jih je mogoče izvajati na tržen način. Najpomembnejša dokumenta, ki določata energetsko politiko EU sta Zelena in Bela knjiga o energetski politiki, katerih osnovno vodilo je uvajanje prostega trga na področju energetike in s tem znižanje cen, zagotavljanje preglednega in nepristranskega delovanja trga ter odpravljanje ovir za trgovanje z energijo med državami članicami. Posledica takšne energetske politike na trgu je bila Direktiva 96/92/EC, ki določa skupna pravila za električno energijo in za zemeljski plin. Leta 2003 sta bili sprejeti ločeni direktivi za posamezni področji (Direktiva 2003/54/ES in Direktiva 2003/55/ES). Direktivi razveljavljata Direktivo 96/92/ES in od držav članic terjata popolno odprtje energetskega trga.

(2)

Novela Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) prenaša izkušnje, pravila in standarde EU, omejuje monopolne položaje državnih energetskih podjetij in uvaja postopno privatizacijo. Hkrati uvaja realne cene energije, povečuje skrb za okolje, vzpodbuja učinkovito rabo energije, vzpodbuja zmanjševanje izgub pri proizvodnji, prenosu in porabi elektrike, vzpodbuja uvajanje novih tehničnih norm za gospodinjske aparate in uporabo obnovljivih virov. Z odprtjem trga z električno energijo je električna energija postala tržno blago. Energetska zakonodaja v Republiki Sloveniji je začela omogočati prosto izbiro dobavitelja električne energije industrijskim porabnikom oziroma odjemalcem od 15. aprila 2001 dalje, trg z zemeljskim plinom pa se je začel odpirati 1. januarja 2003. Trg z električno energijo je zdaj v Republiki Sloveniji odprt približno za 75%, trg z zemeljskim plinom pa za 90% porabljene energije. Preobrazba trga z električno energijo je zaenkrat usmerjena predvsem v industrijske porabnike, za gospodinjstva kot individualne oziroma tarifne odjemalce pa se ne bo nič spremenilo do 1. julija 2007. Tarifnim odjemalcem električno energijo in zemeljski plin zaenkrat distribucijska podjetja zagotavljajo v okviru gospodarskih javnih služb v skladu s tarifnim sistemom. Po tem datumu bodo tudi gospodinjski odjemalci prosto izbirali med dobavitelji in tako postali deležni prednosti in tveganj popolnoma odprtega trga.

4.1.3.2.1 Električna energija iz obnovljivih virov energije

(1)

'Zelena električna energija' v slovenski zakonodaji ni definirana, čeprav se ta izraz pogosto uporablja v strokovni in tudi širši javnosti. 'Zelena električna energija' je tista, ki pri svoji proizvodnji ne povzroča emisij toplogrednih plinov, čim manj posega v prostor in tudi sicer ne vpliva negativno na okolje. To je predvsem električna energija, ki je proizvedena iz t.i. obnovljivih virov energije. Širjenje proizvodnje 'zelene električne energije' ima številne prednosti za narodno gospodarstvo (zmanjšanje porabe goriv, zmanjševanje obremenjevanja naravnih virov, raznovrstnost virov zagotavlja večjo zanesljivost oskrbe itd.), zato predstavlja element trajnostnega razvoja.

(2)

Javna agencija Republike Slovenije za energijo (AGEN-RS) izdaja certifikate RECS. S temi certifikati proizvajalci dokazujejo izvor energije, ki jo prodajajo trgovcem. Certifikati so primarno tržno orodje, ki omogoča tistim proizvajalcem električne energije, ki električno energijo pridobivajo iz obnovljivih virov, da s prodajanjem teh certifikatov na trgu dosežejo večjo konkurenčnost glede na ostale proizvajalce, saj je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov dražja kot proizvodnja električne energije iz neobnovljivih virov. S kupljenimi certifikati, pa lahko trgovci potrošnikom dokazujejo izvor oziroma proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(3)

V skladu z določili Direktive 2001/77/ES, katere cilj je olajšati trgovanje z električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov in izboljšati preglednost trga z električno energijo, je v Republiki Sloveniji v pripravi uredba, na podlagi katere se bo vzporedno s sistemom RECS certifikatov uvedlo izdajanje potrdil o izvoru električne energije, ki jih bo prav tako izdajala AGEN-RS. Potrdila o izvoru električne energije bodo olajšala potrošnikom izbiro med električno energijo, proizvedeno iz neobnovljivih virov energije, in električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije.

(4)

AGEN-RS je v skladu z Uredbo 2003/54/ES in Energetskim zakonom, s katerim so se določila Uredbe 2003/54/ES prenesla v pravni red Republike Slovenije, pripravila metodologijo o načinu določanja deležev posameznih proizvodnih virov in načinu njihovega prikazovanja. Na podlagi te metodologije bodo morali vsi trgovci z električno energijo in dobavitelji na predpisan način na računih, ki jih izdajajo potrošnikom, prikazovati sestavo oziroma poreklo električne energije, ki jo prodajajo. Na podlagi računov, izdanih v skladu s to metodologijo, bodo potrošniki bolje informirani o izvoru električne energije, ki jo uporabljajo in se bodo lahko odločali o morebitni zamenjavi dobavitelja zaradi okolju bolj ali manj prijazne proizvodnje električne energije.

4.1.3.2.2 Liberalizacija energetskih storitev

(1)

Pri storitvah, ki so odvisne od naravno-monopolnih dejavnosti, kamor sodita prenos in distribucija električne energije in zemeljskega plina, trg sam po sebi ni garant za to, da ne bi prišlo do neupravičenega obremenjevanja potrošnikov in okolja. Zato se navedene storitve izvajajo v obliki gospodarskih javnih služb, katerih cene regulira državni regulator (AGEN-RS). Zato je pomembno, da pridobijo potrošniki kot udeleženci na trgu možnost aktivnega sodelovanja pri oblikovanju, izvajanju in spoštovanju pravil delovanja trga. Še posebej bodo morali paziti pri izbiri dobavitelja. Izbira pa bo zahtevala od njih dodatna znanja, potrebovali bodo neodvisno obveščanje in zastopanje svojih interesov. Zaradi odprtja trgov na področju električne energije in zemeljskega plina v EU in večjega števila upravičenih odjemalcev v Republiki Sloveniji je mogoče pričakovati več dela na področju sporov, ki lahko nastopijo med subjekti na trgu, zato bo pomembno zagotavljati učinkovite postopke njihovega reševanja. Potrebno bo tudi redno spremljanje ravnotežja med oskrbo in povpraševanjem, da se lahko dovolj zgodaj izvedejo ustrezni ukrepi, če je zanesljivost oskrbe ogrožena.

(2)

Izziv za Republiko Slovenijo je tudi vključevanje varstva okolja v sektorske politike in izpolnjevanje zavez iz Kyotskega protokola, zato je med prednostne naloge uvrščena razprava o predlogu Direktive o spodbujanju učinkovite rabe energije pri končnih porabnikih in energetskih storitvah ter razprava o predlogu Direktive o ustanovitvi okvira za določanje zahtev za ekološko oblikovanje proizvodov, ki pri uporabi rabijo energijo.

(3)

Ključno vlogo pri uravnavanju energetskih dejavnosti ima neodvisni, nacionalni regulator – Javna agencija Republike Slovenije za energijo (AGEN-RS).

(4)

Glavne usmeritve Republike Slovenije na področju energetskih dejavnosti so:

-

zagotavljanje ekonomsko in tehnično učinkovitega izvajanja energetskih dejavnosti;

-

zagotavljanje homogenega združevanja nacionalnega interesa z uravnoteženjem kolektivnih interesov potrošnikov, reguliranih podjetij in države;

-

usklajevanje nacionalnega energetskega trga s pravili notranjega trga;

-

zagotavljanje nepristranskosti, učinkovite konkurence in učinkovitega delovanja energetskega trga in preprečevanje izkoriščanja monopolnega položaja;

-

zagotavljanje zanesljive in nemotene oskrbe odjemalcev z zemeljskim plinom, električno energijo in daljinsko toploto;

-

spodbujanje proizvodnje 'zelene električne energije' iz obnovljivih virov energije in omogočanje izbire potrošnikom pri nakupu električne energije;

-

spodbujanje učinkovite rabe energije pri končnih porabnikih in energetskih storitvah.

(5)

Glavni izzivi in usmeritve pristojnega nacionalnega regulatorja (AGEN-RS) s ciljem zagotavljanja kakovostne, zanesljive in nemotene oskrbe bodo:

-

spremljanje izvajanja razvojnih načrtov reguliranih podjetij;

-

zagotavljanje najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno energetskih storitev, ki jih nudijo regulirana podjetja;

-

vzpostavitev meril in kriterijev za spremljanje kakovosti oskrbe;

-

vzpostavljanje mehanizmov za dvig kakovosti energetskih storitev;

-

zagotavljanje, da bosta cena regulirane storitve in način za njen izračun omogočala izvajanje naložb v omrežje, ki so nujne zaradi ekonomske upravičenosti omrežja ter pokrivanje stroškov učinkovitega delovanja in vzdrževanja omrežne infrastrukture;

-

delo, povezano z izdajanjem licenc in vodenja registra izdanih in odvzetih licenc izvajalcev energetskih dejavnosti, kar predstavlja pomemben vidik varstva potrošnikov, saj se s pogoji, ki jih morajo izvajalci energetskih dejavnosti izpolnjevati za pridobitev licence, zagotavlja relativna zanesljivost in usposobljenost le-teh;

-

vključevanje predstavnikov potrošnikov v posvetovalne postopke, ki jih izvaja državni regulator (AGEN-RS) pred uveljavitvijo svojih aktov;

-

učinkovito reševanje sporov med potrošniki in ponudniki energetskih storitev v sporih, ki izvirajo iz dostopa do omrežja, obračunane cene za uporabo omrežij, zatrjevane kršitve splošnih dobavnih pogojev in sistemskih obratovalnih navodil, ter odločanje o pritožbah zoper odločbe o soglasju za priključitev v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek;

-

reševanje sporov z uporabo alternativnih sredstev v vseh primerih, kjer ni predviden upravni postopek s ciljem učinkovitejšega in hitrejšega reševanja sporov med potrošniki in ponudniki energetskih storitev.

4.1.4 Varstvo potrošnikov na področju zdravstvenega varstva

(1)

Pomen varstva potrošnikov na področju zdravstvenega varstva je potrebno gledati v prvi vrsti v luči negativnih demografskih gibanj, saj se uvrščamo med najhitreje starajoče se populacije v Evropi. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, je število mlajše populacije v starosti od 0-14 let v upadanju, tako relativno kot absolutno. Aktivna populacija v starosti od 15-64 let je še zmeraj v porastu, medtem ko populacije v starostni strukturi 65 in več let hitro narašča, kar se bo nadaljevalo tudi v prihodnosti. Takšna dogajanja znotraj starostne strukture so večstransko neugodna, ker se s hitrim porastom števila neaktivne populacije dolgoročno zmanjšuje ustvarjalni in vitalni potencial naše populacije. Trend staranja se bo tudi v prihodnje nadaljeval, tako da se bo leta 2020 delež neaktivnega prebivalstva povečal za 8,8%, medtem ko se bo v istem obdobju delež za delo sposobnega prebivalstva zmanjšal za 3,3%. To se bo negativno odražalo na vseh področjih življenja, in še posebej na področju zdravstvenega varstva in pokojninskega zavarovanja. Že vse od leta 1998 Zavod za zdravstveno zavarovanje beleži precejšnjo rast izdatkov za zdravila, kar je posledica hitre rasti cen zdravil (14% na letni ravni), pa tudi naraščajoče porabe zdravil, kar je problem vseh zdravstvenih sistemov na svetu. K večanju odhodkov iz zdravstvene blagajne prispeva tudi večanje obsega zdravstvenih storitev. Vzroke za hitro rast izdatkov za zdravila in nujnost povečevanja obsega zdravstvenih storitev lahko pripišemo tudi staranju prebivalstva, saj povprečni zavarovanec v starosti nad 65 let potrebuje storitve, ki so v povprečju 4,5-krat dražje od tistih, ki jih uveljavljajo mlajši zavarovanci. Delež prebivalstva, ki bo potreboval zdravila, bo v prihodnje še večji. Rast izdatkov za zdravila je delno tudi posledica večje uporabe novih in boljših zdravil ter medicinskih postopkov, ki so navadno tudi precej dražji od ustaljenih, kar je delno tudi posledica patentne zakonodaje, ki farmacevtskim podjetjem omogoča dolgo obdobje monopola za novo registrirana zdravila. Za zajezitev rasti stroškov za zdravila smo v Republiki Sloveniji že vzpostavili nekatere mehanizme, kot je npr. uvedba predpisovanja cenejših, generičnih, namesto dragih originalnih zdravil, kar so storile številne države. Tudi pravice iz obveznega zavarovanja se že nekaj let počasi, a zanesljivo krčijo, povečuje pa se prispevna stopnja za zdravstveno zavarovanje.

(2)

Lahko ugotovimo, da je zdravstvo navkljub dejstvu, da vedno več neposredno prispevamo k stroškom zdravljenja, še vedno eno od področij, kjer pacient kot uporabnik storitev ni enakopraven partner, njegova naraščajoča udeležba pri stroških pa še vedno ni avtomatični vzvod za uravnavanje kakovosti storitev. Po drugi strani uporabnik zdravstvenih storitev danes vse bolj prevzema značilnosti potrošnika v pozitivnem smislu. V odnosu do zdravnika se vse bolj spreminja iz odvisnega in potrpežljivega posameznika, v bolj aktivnega in enakopravnega partnerja. Zaveda se soodgovornosti za svoje zdravje in zdravljenje, pomena kakovosti, zaveda se tudi stroškov zdravljenja, predvsem takrat, ko niso kriti iz zdravstvenega zavarovanja. Pravice bolnikov oziroma uporabnikov zdravstvenih storitev odražajo naš položaj v procesu zdravljenja ter procesu zagotavljanja zdravstvenega varstva ter postajajo osrednja tema teženj po izboljšanju kakovosti zdravstvenih storitev, katerih osnovno načelo je zavzemanje za bolj enakopravno in uravnoteženo razmerje med bolniki, zdravniki, farmacevti in drugimi zdravstvenimi delavci.

4.1.4.1 Pravice bolnikov v Republiki Sloveniji

(1)

Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo) je med drugim opredelil tudi pravice bolnikov. Zakon vsakemu bolniku pod enakimi pogoji zagotavlja pravice:

-

do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda;