Odločba o ugotovitvi, da določba prvega odstavka 5....

2049. Odločba o ugotovitvi, da določba prvega odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni v neskladju z ustavo; ugotovitvi, da določba drugega odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni v neskladju z ustavo, kolikor se razume tako, da je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžan skleniti z dosedanjimi upravljalci kmetijskih zemljišč zakupne pogodbe ali jim podeliti koncesije za ta zemljišča; ter ugotovitvi, da zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij ni v skladu z ustavo, kolikor ne ureja časa trajanja prehodnega obdobja do sklenitve zakupnih pogodb oziroma do podelitve koncesij ter načina reševanja sporov v zvezi s tem, in kolikor ne določa načina in postopka za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vlog tujih vlagateljev v podjetja, kadar in kolikor je država k temu zavezana z mednarodnimi pogodbami

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti po javni obravnavi dne 31. 5. 1995 na seji dne 6. 7. 1995

o d l o č i l o

1.

Določbe prvega odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93; v nadaljevanju: ZLPP) niso v neskladju z ustavo.

2.

Določba drugega odstavka 5. člena ZLPP ni v neskladju z ustavo, kolikor se razume tako, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v skladu z zakonskimi pogoji in v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, skleniti z dosedanjimi upravljalci kmetijskih zemljišč zakupne pogodbe ali jim podeliti koncesije za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so na podlagi ZLPP postali državna lastnina.

3.

ZLPP ni v skladu z ustavo, kolikor ne ureja časa trajanja prehodnega obdobja do sklenitve zakupnih pogodb oziroma do podelitve koncesij ter načina reševanja sporov v zvezi s tem.

4.

ZLPP ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa načina in postopkov za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vlog tujih vlagateljev v podjetja, kadar in kolikor je država k temu zavezana z mednarodnimi pogodbami.

5.

Državni zbor je dolžan ugotovljene neskladnosti z ustavo odpraviti do 31. 12. 1995.

O b r a z l o ž i t e v

A) POSTOPEK

1.

Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga podjetja Lek d.d., Ljubljana, dne 30. 3. 1993, na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave (Uradni list RS, št. 33/91) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 411. člena ustave iz leta 1974 in prvo alineo 11. člena zakona o postopku pred ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).(1)

2.

Tej zadevi so bili pridruženi:

–

predlog podjetij Agrogorica p.o., Šempeter pri Gorici; Hmezad Kmetijstvo p.o., Žalec; Kmetijski kombinat Ptuj p.o., Ptuj, in Merkator Kmetijsko gospodarstvo Kočevje d.o.o., Kočevje, z dne 22. 4. 1993 – po sklepu ustavnega sodišča z dne 20. 5. 1993,

–

predlog podjetja Bayer Pharma d.o.o., Ljubljana, z dne 28. 5. 1993 – po sklepu ustavnega sodišča z dne 17. 6. 1993,

–

predlog podjetij TP Alpinum d.d., Bohinjsko jezero, in IRP Alpinum d.d., Bohinjsko jezero, z dne 9. 8. 1993 – po sklepu ustavnega sodišča z dne 16. 9. 1993,

–

pobuda Gozdnega gospodarstva Ljubljana p.o., Ljubljana, z dne 23. 6. 1994 – po sklepu ustavnega sodišča z dne 30. 6. 1994 in

–

pobude Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin p.o., Tolmin; Gozdnega gospodarstva Postojna p.o., Postojna; Gozdnega gospodarstva Kočevje p.o., Kočevje; Gozdnega gospodarstva Novo mesto n.sub.o., Novo mesto; Gozdnega gospodarstva Nazarje p.o., Nazarje, in Gozdnega gospodarstva Maribor p.o., Maribor, z dne 4. 7. 1994 – po sklepu ustavnega sodišča z dne 14. 7. 1994.

3.

Lek d.d. je podjetje v mešani lastnini, ki ima med delničarji zaposlene delavce ter tuje in domače poslovne partnerje. Delniška družba je nastala s preoblikovanjem družbenega podjetja Lek p.o., katerega pravni naslednik je. Pravni prednik družbe je z odplačnimi pogodbami oziroma odločbo upravnega organa pridobil pravico uporabe na 67.660 m2 zemljišč, ki jih uporablja za opravljanje ene od svojih dejavnosti (pridelovanje zdravilnih zelišč in drog), čeprav so bila deloma kupljena tudi kot stavbna zemljišča.

4.

Kmetijske organizacije so družbena podjetja (p.o.) oziroma gospodarske družbe v 100-odstotni družbeni lastnini.

5.

Bayer Pharma d.o.o. je mešano podjetje z znanimi lastniki: Lek d.d. ima 51-odstotni delež, tuji partner Bayer AG iz Leverkusna pa ima 49-odstotni delež kapitala. Pogodba o skupnem vlaganju je bila sklenjena v letu 1970, v letu 1975 pa je podjetje z odplačno pogodbo pridobilo pravico uporabe na 9.949 m2 stavbnih zemljišč.

6.

Turistično podjetje Alpinum d.d. ima nepremičnine, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka. Delniška družba je nastala iz družbenega podjetja, edini delničar pa je podjetje IRP Alpinum d.d., ki je v izključni zasebni lasti delavcev TP Alpinum.

7.

Gozdna gospodarstva so organizirana kot družbena podjetja (p.o.), torej kot podjetja s 100-odstotnim družbenim kapitalom.

8.

Vsi predlagatelji so vložili predloge za oceno ustavnosti še pred uveljavitvijo zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) in po določbi njegovega 81. člena obdržijo položaj predlagatelja.(2)

Pobudniki izkazujejo pravni interes za vložitev pobude na podlagi drugega odstavka 24. člena ZUstS.(3)

9.

Ustavno sodišče je na seji dne 17. 6. 1993 na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave v zvezi s 4. alineo tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred ustavnim sodiščem(4) zavrnilo predlog za začasno zadržanje izvrševanja 5. člena ZLPP.

10.

Ustavno sodišče je obravnavalo zadevo na sejah dne 17. 6. 1993, 17. 3. 1994, 31. 3. 1994, 9. 6. 1994, 17. 11. 1994, 8. 12. 1994, 1. 6. 1995, 30. 6. 1995 in 6. 7. 1995.

11.

Na predloge je odgovoril Državni zbor dne 6. 1. 1994. Odgovoru je bilo priloženo mnenje Vlade oziroma Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo.

12.

Predsednik ustavnega sodišča je na podlagi drugega odstavka 35. člena ZustS(5) razpisal javno obravnavo, na katero so bili v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZustS(6) vabljeni predstavniki oziroma zastopniki in pooblaščenci udeležencev v postopku in druge osebe, za katere je ustavno sodišče menilo, da je potrebna njihova udeležba na javni obravnavi.

13.

Na javni obravnavi dne 31. 5. 1995 je ustavno sodišče poslušalo ustne navedbe udeležencev oziroma njihovih pooblaščencev ali predstavnikov kot tudi navedbe predstavnikov drugih vabljenih ter odgovore na vprašanja predsednika in sodnikov.

B) PRAVNA UREDITEV

I. Veljavna zakonska ureditev

14.

Peti člen ZLPP določa:

"Pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin ter vrednost nepremičnin podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost, katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka in se lastninijo v skladu s posebnim zakonom.

Podjetje lahko nadaljuje z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdeluje oziroma izkorišča samo in za njih skrbi kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom.

Zakupno razmerje se vzpostavi ali koncesijo podeli najmanj za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča oziroma trajne nasade. Ob plačilu zakupnine ali odškodnine za podeljeno koncesijo se upošteva kupnina za odplačno pridobljena zemljišča tako, da se do poravnave te kupnine zakupnina ali odškodnina pobota."

15.

ZLPP je začel veljati 5. 12. 1992 in ureja "lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki" (1. člen ZLPP). Po določbah prvega in drugega odstavka 3. člena ZLPP se kot podjetja z družbenim kapitalom po ZLPP štejejo:

–

podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital in

–

organizacije združenega dela in delovne skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost in se še niso organizirale kot podjetja.

V 2. členu ZLPP našteva podjetja in organizacije, za katere se ZLPP uporablja samo, če je to določeno s posebnim zakonom.

16.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: sklad) je bil ustanovljen z zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, v nadaljevanju: ZSKZG), ki je začel veljati 11. 3. 1993. Sklad je pravna oseba, ki gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije v njenem imenu in za njen račun. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje (2. in 3. člen ZSKZG).

ZSKZG v tretjem odstavku 14. člena določa: "Za kmetijska zemljišča in gozdove po ..., 5. členu ZLPP ..., se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč..."

ZSKZG v petem odstavku 14. člena določa: "Sklad oziroma občina je pravni naslednik upravljalcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini ... v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove."

17.

Sporazum med SFRJ in Zvezno republiko Nemčijo o vzajemnem varstvu in spodbujanju vlaganj je bil ratificiran z zakonom, ki ga je sprejela zvezna skupščina bivše SFRJ in ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 7/90 z dne 6. 7. 1990. Zakon o ratifikaciji sporazuma je pričel veljati 14. 7. 1990. Sporazum v drugem odstavku 13. člena določa, da začne veljati mesec dni po izmenjavi ratifikacijskih listin, v 11. členu pa določa, da velja tudi za vlaganja, opravljena še pred njegovo uveljavitvijo.

V 3. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/94), ki je začel veljati 25. 6. 1991, je določeno, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila bivša Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo. Na tej podlagi je Državni zbor sprejel akt o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z ZR Nemčijo (Uradni list RS, št 67/93 – mednarodne pogodbe, št. 20). Akt je začel veljati 18. 12. 1993, v svoji 30. točki pa vsebuje tudi sporazum.

II. Družbenolastninska upravičenja družbenopravnih oseb

18.

Prejšnji ustavni sistem je temeljil na družbeni lastnini produkcijskih sredstev, z nekaterimi izjemami. Družbena lastnina je uživala posebno ustavno varstvo. Iz njenega naslova so imeli delavci pravico dela in upravljanja z družbenimi sredstvi. Protiustaven je bil vsak akt, s katerim so bile kršene te pravice delavcev (16. člen ustave iz leta 1974). Nedotakljiva in neodtujljiva je bila pravica delavcev do samoupravljanja kot temeljna pravica oziroma svoboščina.

19.

Amandma XCIX k prejšnji ustavi (Uradni list RS, št. 7/91) je predvidel preoblikovanje družbene lastnine v javno in v druge oblike lastnine z zakonom. V sedanji ustavni ureditvi, v kateri amandmaji k prejšnji ustavi seveda ne veljajo več, je zakonodajalec ustavno podlago za sprejem ZLPP imel v 1. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave, po katerem je bilo treba vso zakonodajo uskladiti z novo ustavo, torej tudi zakonsko urediti način prenehanja družbene lastnine oziroma njenega preoblikovanja v pravo lastnino.

Nova ustava kategorije družbene lastnine ne pozna več, zato ta tudi ne uživa ustavnega varstva. V prehodnem obdobju do njenega preoblikovanja jo varuje prejšnja zakonodaja, kolikor še velja, ter nova zakonodaja, ki ureja njeno preoblikovanje in varstvo. Ne glede na način nastanka družbene lastnine je bila naloga zakonodajalca, da družbeno lastnino preoblikuje v pravo lastnino in da določi kriterije za določitev znanih lastnikov. Pri tem je bil zakonodajalec vezan na ustavo. Vendar ustava družbene lastnine kot take ne varuje.

20.

Družbena lastnina ni bila lastnina, ker ji je v skladu s prejšnjo ustavno ureditvijo manjkal temeljni lastninskopravni atribut: pravni subjekt, ki bi imel položaj lastnika. Ne samo, da noben predpis ni izrecno določal, kdo je lastnik tako sredstev kot "kapitala", ki sta bila v družbeni lasti. Številni predpisi in celotna teorija o družbeni lastnini so utemeljevali, da družbena lastnina pomeni negacijo lastnine in da je njena temeljna lastnost njen nelastninski značaj. Zato upravičenj, ki so izvirala iz znane "triade" družbenolastninskih upravičenj – uporaba, upravljanje in razpolaganje – po njihovi vsebini, določeni v izvedbenih predpisih, ni (bilo) mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo v pogledu svojih stvari pravi lastniki. To pa je predvsem pravica pobrati plodove, rezultate gospodarjenja z lastnino.

21.

Četrti odstavek III. razdelka temeljnih načel ustave SFRJ iz leta 1974 je določal: "Izhajajoč iz tega, da nihče nima lastninske pravice na družbenih produkcijskih sredstvih, si ne more nihče – ne družbenopolitična skupnost ne organizacija združenega dela ne skupina občanov ne posameznik – na nikakršni lastninskopravni podlagi prilaščati proizvoda družbenega dela, niti ne more upravljati družbenih produkcijskih in delovnih sredstev in ne razpolagati z njimi in tudi ne samovoljno določati pogojev za delitev."

22.

Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 11/88 – prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZZD) je v četrtem odstavku 41. člena določal: "Če organizacija združenega dela ne more izpolnjevati svojih obveznosti, ji mora pristojni organ družbenopolitične skupnosti v skladu s svojimi v ustavi določenimi pravicami in dolžnostmi gospodarsko in drugače pomagati ter z ukrepi za njeno sanacijo in z drugimi ekonomskimi in upravnimi ukrepi ustvariti pogoje za odpravo težav, zaradi katerih ne more izpolnjevati svojih obveznosti."

23.

Tako obravnavanje osnovnih sredstev je bilo razumljivo in pogojeno z njihovo družbenolastninsko naravo. Družbena lastnina je pogojevala temeljne razlike med podjetjem in organizacijo združenega dela. Kot ugotavlja komentar zakona o podjetjih(7) gre pri podjetju za "družbenoekonomsko in funkcionalno organiziran in institucionaliziran kapital, ki se skozi pridobljeno pravno sposobnost personificira in je nosilec pravic, obveznosti in odgovornosti v gospodarskem prometu", organizacija združenega dela pa je "ne glede na obliko družbenoekonomsko in funkcionalno ter personificirano organizirano delo oziroma združevanje pravice dela z družbenimi sredstvi". "Namen organiziranja sredstev v podjetju je dobiček, v organizaciji združenega dela pa zadovoljevanje določenih družbenih potreb". Komentar nadalje ugotavlja, da je podjetje "zaprt sistem, katerega funkcije in cilji so opredeljeni na trgu", medtem ko organizacija združenega dela predstavlja "odprt sistem, za katerega je bilo značilno integralno povezovanje na podlagi dogovarjanja in sporazumevanja, vse z namenom zadovoljevanja družbenih potreb". Prav zaradi splošnega zadovoljevanja družbenih potreb so organizacije združenega dela za razliko od podjetij, ki "ustvarjajo dobiček v ostrem konkurenčnem boju", "v okviru dogovorne ekonomije poskušale zmanjšati vpliv konkurence z medsebojnimi sporazumi".

24.

Zaradi take narave družbene lastnine in gospodarjenja z njo si je bilo, kot ugotavlja dr. Bogomir Sajovic,(8) "v vrsti primerov medsebojne dohodkovne povezanosti med posameznimi organizacijami združenega dela ... težko predstavljati, kako vzpostaviti poznani civilistični varovalni, še posebej stvarnopravni sistem". Po avtorjevem mnenju so "obravnavane pravne posledice izraz njihove nelastninske narave". Zato ima "spremenjena narava temeljnih upravljalskih položajev nasproti lastninskim ... nujno za posledico, da temelja varovalnih zahtevkov ni mogoče utemeljevati enako kot v primerih stvarnih premoženjskih pravic. Odsotnost lastninskega temelja tako spremeni vrsto znanih stvarnopravnih elementov, pa bodisi da gre za prenosni posel oziroma prenosno ravnanje, bodisi za naravo varovalnih zahtevkov ali zgolj za naravo žizvedenih' pravic (stvarne narave). Dejanski odstop od lastninskega temelja in utemeljitev vseh pravnih razmerij kot posledica upravljanja družbenih sredstev vodi v sistemu družbenolastninskih razmerij do enovitega upravljanja vseh vrst in oblik sredstev. ... Ker predstavljajo predmet upravljanja tudi pravice, pri takšni enovitosti upravljanja ne moremo govoriti več o klasični stvarnopravni naravi oziroma stvarnopravnem temelju tistih upravljalskih razmerij, ki imajo za predmet stvar. Tako odpravlja nelastninski sistem vsako fiktivnost dejanskih upravljalskih položajev, česar za mehanizem premoženjskega (civilnega) prava ni mogoče trditi".(9)

25.

Družbena lastnina in iz nje izvirajoča pravica dela z družbenimi sredstvi je delavcem v združenem delu dajala pravico uporabe in pravico upravljanja, organizaciji združenega dela pa pravico razpolaganja. Pri tem pa so imeli delavci le tiste pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so bile določene z zakoni in s samoupravnimi splošnimi akti v skladu z zakonom. To je določal 187. člen ZZD, ki je pri tem izhajal iz 13. člena ZZD kot ene izmed svojih temeljnih določb. V komentarju k 187. členu(10) je zapisano: "V samem pogledu strukturnih elementov pravic oziroma upravičenj, ki jih imajo združeni delavci v samoupravnih oblikah svojega organiziranja, določilo ne pomeni ob 13. členu nič novega. Vsekakor je zakonodajalec hotel s tem določilom še posebej poudariti pomen spremenjene narave pravic upravljanja na sredstvih v družbeni lastnini nasproti lastninskim položajem."

26.

V istem delu pa v komentarju k 13. členu(11) piše: "Pri opredeljevanju položajev upravljalcev v samoupravnih organizacijah se je treba zato čimbolj izogibati tolmačenjem v smislu zasebnolastninskih vsebin. Pri bližnjem iskanju pomena opredelilnosti splošno nakazanih vsebin je treba predvsem poudariti, da sistem upravljanja družbenih sredstev nikakor ne more izhajati iz prvenstvene opredelitve lastninsko pojmovanih pravic. Za tako opredeljevanje manjka vsak lastninski temelj upravičenjem na družbenih sredstvih".

27.

Iz tega, da družbena lastnina ni bila lastnina, še ne sledi, da zakonodajalec ob spreminjanju družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki ni mogel prizadeti nobenega ustavnopravno varovanega položaja subjektov, ki so uporabljali sredstva v družbeni lastnini.

28.

Pri tem je treba upoštevati, da so se sredstva v družbeni lastnini "nahajala" v določenih družbenih pravnih osebah. Te so lahko prosto nastopale na trgu, vstopale v obligacijska razmerja, pri čemer so za njih v načelu veljala enaka pravila kot za obligacijska razmerja med fizičnimi osebami in civilnimi pravnimi osebami, ki so bile nosilci prave lastnine. Ti subjekti so za sprejete obveznosti tudi odgovarjali s sredstvi, s katerimi so razpolagali in ki so bila v pravnem prometu; na njih se je lahko (z istovrstnimi omejitvami kot na sredstva obrtnikov, ki so delali s sredstvi v zasebni lastnini, in na sredstva kmetov) opravila singularna in generalna izvršba (stečaj). Iz tega izhaja, da je nelastninski koncept družbene lastnine v celoti veljal glede upravičenj delavcev do sredstev v družbeni lastnini, v manjši meri pa glede upravičenj družbenih pravnih oseb, ki so imele neokrnjeno pravno in poslovno sposobnost.

29.

Sredstva v družbeni lastnini, ki so bila organizirana kot materialni substrat družbenih pravnih oseb, kot praktično edina lastninska oblika sredstev, ki so se lahko angažirala za gospodarske namene, so predstavljala temelj socialne varnosti za zaposlene v družbenem sektorju, to je za veliko večino prebivalstva.

30.

Zakon o združenem delu je namreč v drugem odstavku 22. člena določal, da "delavci v temeljni organizaciji trpijo materialne in druge posledice, če zaide temeljna organizacija v težave zaradi družbeno in ekonomsko nesmotrnega upravljanja sredstev, zaradi poslovanja, ki ni bilo prilagojeno tržnim potrebam oziroma samoupravno dogovorjeni družbeni delitvi dela, zaradi slabega dela in poslovanja ali nevestnega obnašanja, ki ima za posledico nizko produktivnost dela, in zaradi tega ne pridobivajo zadostnega dohodka za izvrševanje svoje družbene funkcije v družbeni reprodukciji" oziroma v prvem odstavku 41. člena, da "organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe odgovarjajo za svoje obveznosti z družbenimi sredstvi, s katerimi razpolagajo. Pri tem naj bi zakon opredelil pogoje izvršbe in določil sredstva, ki so bila iz izvršbe izvzeta (tretji odstavek 41. člena ZZD), analogno ustreznim določbam, ki so varovale in ohranjale pridobitno sposobnost proizvodnih sredstev v drugih oblikah lastnine.

31.

V prejšnjih točkah opisani položaj družbene lastnine in družbenih pravnih oseb, ki so z njo upravljale, pa se je z zakonom o podjetjih in z ustavnimi amandmaji leta 1989 začel močno spreminjati v smeri preoblikovanja nekdanjih organizacij združenega dela v podjetja – čeprav so bila ta podjetja še vedno upravljalci družbene lastnine in še ne lastniki svojih sredstev. Za podjetja, katerim je ZLPP podržavil kmetijska zemljišča, torej ni več veljal nekdanji ustavni in zakonski režim družbene lastnine, ampak že močno spremenjeni in podjetniškim konceptom približani režim po že večkrat noveliranem zakonu o podjetjih.

III. Družbenolastninska upravičenja na kmetijskih in gozdnih zemljiščih

32.

Pri presoji vsebine pravic pravnih oseb, ki so uporabljale zemljišča v družbeni lastnini, je treba upoštevati še določene posebnosti in omejitve, ki so veljale glede družbenolastninskih upravičenj na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v primerjavi z upravičenji na drugih sredstvih, ki so jih uporabljale družbene pravne osebe. Gre za posebnosti, ki so že v prejšnjem sistemu dajale uporabnikom družbenih sredstev na zemljiščih še manjši obseg upravičenj, kot so jih lahko imeli na drugih sredstvih, izhajale pa so iz dejstva, da zemlja predstavlja nacionalno bogastvo in omejen naravni vir na eni strani, in da je bilo to sredstvo v celoti pridobljeno v "splošno ljudsko premoženje" oziroma pozneje v državno in družbeno lastnino z zakonskimi ukrepi ob revolucionarni spremembi družbenega sistema po drugi svetovni vojni, ne pa ustvarjeno kot rezultat "združenega dela".

33.

Prehod kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino je bil načelno nedopusten, dopusten pa le v izjemnih primerih, določenih z zakonom (prvi odstavek 206. člena ZZD). Prehajanje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini v lastnino občanov, društev in drugih civilnopravnih oseb je bilo podvrženo soglasju pristojnega javnega pravobranilca (35. člen zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 17/86 – prečiščeno besedilo, in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91). Po drugi strani pa je bilo mogoče kmetijsko in stavbno zemljišče, gozd in gozdno zemljišče, ki so bili družbena lastnina, prenesti na drugo družbenopravno osebo neodplačno, odplačno pa le do višine vrednosti vlaganj v to zemljišče oziroma v ta gozd (drugi odstavek 206. člena ZZD). Ta določba zakona o združenem delu je že v sistemu družbene lastnine bistveno zmanjšala ekonomski pomen pravice razpolaganja z zemljiščem v družbeni lastnini. Le namenska in interesna povezanost kmetijskih zemljišč namreč lahko utemeljuje možnost neodplačnega prenosa oziroma prenosa na temelju povračila vlaganj. To je mogoče razumeti le v kontekstu samoupravnega združevanja dela in sredstev: ne spremeni se subjekt pravice, marveč le subjekt upravljanja.

C) OCENA USTAVNOSTI

I. Obseg in metoda ocene ustavnosti posega

34.

Predlagatelji in pobudniki izpodbijajo določbe 5. člena ZLPP, ker naj bi bile v neskladju z naslednjimi ustavnimi normami:

–

2. člen (pravna in socialna država),

–

14. člen (enakost pred zakonom),

–

33. člen (pravica do zasebne lastnine),

Odločba o ugotovitvi, da določba prvega odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni v neskladju z ustavo; ugotovitvi, da določba drugega odstavka 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni v neskladju...