Odločba o razveljavitvi četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku

2795. Odločba o razveljavitvi četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku

Številka: U-I-279/08-14

Datum: 9. 7. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 9. julija 2009

Četrti, peti in šesti odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se razveljavijo.

Do drugačne zakonske ureditve se vročanje v primerih, na katere se nanaša ta odločba, opravlja na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe.

Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pod določenimi pogoji dopuščata vročitev na naslovu, kjer je naslovnik uradno prijavljen, čeprav tam dejansko ne živi. Izpodbijana ureditev je po mnenju predlagatelja v neskladju s pravicami iz 22. in 23. člena Ustave. Po stališču predlagatelja stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Tega izpodbijana zakonska ureditev z vročitvijo na naslov, na katerem ima stranka sicer prijavljeno stalno bivališče, vendar na njem dejansko ne biva, po mnenju predlagatelja ne omogoča. Puščanje obvestila o vročitvi na takšnem naslovu namreč pomeni, da se stranka zaradi svoje odsotnosti na takšnem naslovu zelo verjetno s takšnim obvestilom ne bo seznanila, zaradi česar sodnega pisanja ne bo prevzela in bodo zanjo nastopile hude posledice, ki jih za primer njene neaktivnosti določa zakon. Predlagatelj opozarja, da bo stranki tako odvzeta možnost dostopa do sodišča, saj s postopkom, ki teče zoper njo, ne bo seznanjena in ji bo s tem kršena pravica do izjave v postopku. Po stališču predlagatelja je izpodbijana zakonska ureditev tudi povsem neopredeljena, saj ne ureja načina, po katerem naj se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi.

Predlagatelj pojasnjuje, da je bila izpodbijana zakonska ureditev sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), ki je začel veljati 1. 10. 2008. Zakonodajalec naj bi z njo zasledoval cilj pospešitve postopka oziroma zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po mnenju predlagatelja pa to ne upravičuje neupoštevanja temeljnega načela spoštovanja posameznikove pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, ki je z izpodbijano ureditvijo izničeno. Dejstvo, da se tožencu odvzame možnost obrambe že samo zato, ker je opustil svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave prebivališča, s ciljem učinkovitega sodnega varstva po mnenju predlagatelja kaže na nesorazmernost posega. Pri tem predlagatelj opozarja, da ni nujno, da takšen ukrep dejansko zagotavlja učinkovito pravico tožnika do sodnega varstva, saj se postopek lahko občutno podaljša zaradi morebitnega izpodbijanja odločb, izdanih zaradi zamude (z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi). Predlagatelj zato meni, da ni podan razlog, ki bi utemeljeval dopustnost posega v pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Predlagatelj meni, da je iz vsebinsko enakih razlogov kot četrti odstavek 143. člena ZPP v neskladju z Ustavo tudi peti odstavek istega člena.

Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v odgovoru na zahtevo pojasnjuje, da je bil namen spremenjene ureditve vročanja zagotoviti učinkovito vročanje v pravdnem postopku. Neučinkovitost vročanja naj bi bila največkrat posledica izogibanja vročitvi (zlorabe pravice) ali posledica opustitve dolžne skrbnosti. Zakonodajalčeve aktivnosti naj bi bile zato namenjene temu, da prej opisano ravnanje ustrezno sankcionira. DZ pojasnjuje, da je ne glede na predhodne spremembe ureditve vročanja delež neuspešno vročenih sodnih pisanj fizičnim osebam velik (celo do 30 odstotkov). Glavni razlog za neuspešno vročitev v teh zadevah naj bi bil v tem, da stranki ni bilo mogoče vročiti pisanja, ker je spremenila (dejansko) bivališče. S sprejemom ZPP-D je zakonodajalec poskušal najti rešitev za opisane težave pri neuspešnem vročanju. Po stališču DZ je v primeru fikcije vročitve, ki je določena v 143. členu ZPP, pomembno, da je od stranke mogoče in primerno pričakovati določeno skrbnost. Nemožnost vročitve na naslovu, ki ga ima stranka prijavljenega kot svoje (stalno) bivališče, pomeni njeno neskrbno ravnanje, saj je utemeljeno pričakovati, da stranka na naslovu stalnega bivališča biva ali vsaj poskrbi za to, da bo seznanjena s pošto, ki prihaja na ta naslov. DZ pri tem opozarja na dolžnost strank v pravdnem postopku, da s svojim skrbnim in odgovornim ravnanjem pripomorejo k pospešitvi in ekonomičnosti postopka. ZPP-D se je pri vročanju na prijavljeni naslov navezal na ureditev v Zakonu o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01 in nasl. – v nadaljevanju ZPPreb), ki stranki omogoča, da sama določi naslov, na katerega želi, da se ji vročajo pisanja. Uvedba naslova za vročanje v ZPPreb in določitev fikcije vročitve v ZPP sta po stališču DZ neposredno povezani. Novela ZPPreb, ki je določila naslov za vročanje, je bila sprejeta prav zaradi vedno večjih težav z vročanjem pisanj v sodnih in upravnih postopkih. DZ še dodaja, da vročanje na naslov za vročanje in fikcijo vročitve v primeru, če se je stranka odselila ali je neznana, določa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Po stališču DZ je neutemeljen tudi očitek, da izpodbijani določbi ne opredeljujeta načina, na katerega se opravi vročitev na naslovu za vročanje, saj je ti določbi treba razumeti v povezavi z drugimi določbami ZPP, ki se nanašajo na vročanje (kar pomeni, da se obvestilo pusti v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja). Zakonodajalec je uredil fikcijo vročitve na prijavljenem naslovu na podoben način za vse subjekte (pravne in fizične osebe). DZ še pojasnjuje, da je fikcija vročitve na prijavljenem naslovu mogoča le ob izpolnjenih predpostavkah: najprej je potrebna redna vročitev, fikcija vročitve je mogoča šele v drugem poskusu, ko sodišče preveri strankin prijavljeni naslov. Dodatni varovalni mehanizem naj bi bil v tem, da vročitev na naslovu za vročanje kljub vsemu ni veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov, kar pomeni, da fikcija ne more biti v korist nepoštene stranke.

Po stališču DZ je zakonodajalec skušal uravnotežiti položaj strank, ker je pravne posledice tega, da toženec ni registriral svojega dejanskega prebivališča, doslej nosil tožnik, saj se je postopek zaradi tega neupravičeno podaljšal ali pa se sploh ni mogel izvesti. Pravica iz 22. člena je omejena zaradi pravice druge stranke in zaradi javnega interesa. Ker se omejitev navezuje na obveznost prijave ustreznega prebivališča, se s tem zagotavlja tudi javni interes po popolni in točni uradni evidenci, na katero se je mogoče zanesti (načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti – 2. člen Ustave). Po stališču DZ izpodbijana ureditev prestane vse tri vidike testa sorazmernosti: izpodbijani poseg je nujen, saj dosedanji način vročanja ni bil učinkovit; prav tako je primeren za dosego zasledovanega cilja, prestane pa tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.