Odločba o ugotovitvi, da sedmi odstavek 109. člena Zakona o medijih ni v neskladju z Ustavo Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 86. člena in prvega do petega odstavka 86.a člena Zakona o medijih

2942. Odločba o ugotovitvi, da sedmi odstavek 109. člena Zakona o medijih ni v neskladju z Ustavo Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 86. člena in prvega do petega odstavka 86.a člena Zakona o medijih

Številka: U-I-26/17-33 
U-I-87/16-35 
U-I-105/16-32

Datum: 24. 10. 2019

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, ter na pobudi Dejana Štamparja, Maribor, in drugih ter družbe Radio City, d. o. o., Maribor, in Miroslava Hölbla, Maribor, na seji 24. oktobra 2019

Sedmi odstavek 109. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 47/12, 22/16 in 39/16) ni v neskladju z Ustavo.

Prvi odstavek 86. člena in prvi do peti odstavek 86.a člena Zakona o medijih se razveljavijo, kolikor veljajo za zasebne radijske postaje.

Pobuda Dejana Štamparja in drugih za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 86.a člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 47/12 in 22/16) se zavrže.

Državni svet (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 86., 86.a in 109. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Zatrjuje, da so navedene določbe v neskladju z 2., 14., 33., 39. in 74. členom Ustave ter z 10. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in s 1. členom Prvega protokola k EKČP (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju Prvi protokol k EKČP). Podrobneje pojasnjuje ozadje sprejemanja zaporednih novel ZMed. Meni, da obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah omejujejo pravice naslovnikov izpodbijane zakonske ureditve. Predlagatelj sicer cilje zakonodajalca šteje za "legitimne in sprejemljive", (Glej opombo 1) vendar se sprašuje o utemeljenosti relativne teže, ki jo je zakonodajalec pripisal zaščiti slovenskega jezika, o primernosti in nujnosti ZMed za dosego teh ciljev, o različnih tveganjih, ki naj bi jih prinašali obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe, o negativnem vplivu na avtonomijo in kakovost medijev ter o (ne)upoštevanju posebnosti položaja zasebnih radijskih postaj. Navaja, da slovenska glasba v radijskih programih pred uveljavitvijo 86.a člena ZMed ni bila zapostavljena, in se sklicuje na tuje analize, ki naj bi kazale na nesmiselnost in neučinkovitost obveznih glasbenih deležev.

Predlagatelj ocenjuje, da je radijski medij po svoji naravi "živega medija" (ki se tekoče odziva na aktualne dogodke) nezdružljiv s togimi obveznimi deleži predvajanja slovenske glasbe. To pojasnjuje s trditvijo, da lahko (v določenem obsegu nepredvidljiva) dolžina govorjenega programa vpliva na doseganje ali nedoseganje obveznih deležev – in sicer tedaj, ko govorni program poseže v slovensko glasbo ali se z njo prekriva. Sprotno prilagajanje informativnega programa nepričakovanim pomembnim dogodkom naj bi tako zahtevalo sprotno popravljanje in preračunavanje radijske sheme glasbenega programa. To naj bi v praksi povzročalo velike tehnične težave. Člena 86 in 86a ZMed naj bi zasebnim radijskim postajam preprečevala, da predvajajo tisto domačo in tujo glasbo, ki jo njihovi poslušalci hočejo poslušati, njihovi glasbeni uredniki pa predvajati. Za izvrševanje obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe naj ne bi bilo predvideno nikakršno finančno nadomestilo. Predlagatelj obveznim deležem pripisuje negativen učinek na kakovost in raznolikost radijskih programov. Meni, da država razvoja slovenske komercialne glasbe ne bi smela spodbujati na račun zasebnih radijskih postaj, ne da bi tem postajam vsaj delno nadomestila izgubo, ki jim nastaja zaradi spoštovanja ZMed. Povečanje obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe in zaostrovanje pogojev na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 22/16 – v nadaljevanju ZMed-C) naj bi povzročila vključevanje v program manj kakovostnih, jezikovno in vsebinsko dvomljivih domačih skladb. Po mnenju predlagatelja je to povzročilo upad poslušanosti in zanimanja oglaševalcev.

Predlagatelj zatrjuje, da je za njegovo zahtevo ključnega pomena gospodarska funkcija lastnine. Člena 86 in 86a ZMed naj bi v neskladju s 33. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP "usodno" posegala v zasebno lastnino lastnikov zasebnih radijskih postaj, v vir njihovega premoženja oziroma v njihovo eksistenčno podlago. Ne bi naj zagotavljala pravičnega razmerja med legitimnim javnim interesom in upravičenimi interesi zasebnih lastnikov, niti naj ne bi urejala ustreznega materialnega nadomestila zanje. Predlagatelj meni, da izpodbijane določbe niso sorazmerne v ožjem smislu, saj lastnike radijskih postaj v zasebni lasti omejujejo nesorazmerno z (zelo omejenimi) koristmi teh določb za razvoj slovenske glasbe.

Z vidika svobodne gospodarske pobude predlagatelj opozarja na nesorazmerno omejevanje zasebnih radijskih postaj. Samo s sedanjimi obveznimi deleži predvajanja slovenske glasbe naj tako ali tako ne bi bilo mogoče doseči legitimnih ciljev zakonodajalca. Predlagatelj bi namesto njih želel videti manj zahtevne obvezne deleže v kombinaciji z ekonomskim spodbujanjem produkcije slovenske glasbe. Poleg tega naj bi imel poseg v svobodno gospodarsko pobudo preveliko težo v primerjavi z njegovim prispevkom na uresničitev zastavljenih ciljev. Predlagatelj je prepričan, da 86. in 86.a člen ZMed resno otežujeta poslovanje zasebnih radijskih postaj in jim povzročata gospodarsko škodo, obenem pa odvračata poslušalce od poslušanja slovenskih radijskih programov in jih spodbujata k poslušanju tuje glasbe, dostopne na internetu.

Predlagatelj trdi, da izpodbijana 86. in 86.a člen ZMed nedopustno oziroma nesorazmerno v ožjem smislu krnita svobodo izražanja iz 39. člena Ustave in 10. člena EKČP. Prizadeta naj bi bila tako aktivni kot pasivni vidik svobode izražanja. Predlagatelj navaja, da je omejena svoboda radijskih postaj oziroma urednikov in novinarjev radijskih programov, da radijski program oblikujejo prosto, na podlagi lastne, umetniške, kulturne in strokovne presoje. Zatrjuje, da so obveznosti v zvezi z obveznimi deleži predvajanja slovenske glasbe tako zapletene, da postaja delo glasbenih uredništev podobno delu računovodje. Po pasivni plati naj bi bili omejeni tudi poslušalci, ki ne morejo svobodno izbirati tiste glasbe, radijske postaje in tiste glasbene zvrsti, ki jim je v določenem trenutku všeč (tudi zaradi določene slogovne omejenosti slovenske glasbe). Predlagatelj zastopa stališče, da predpisani obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe posegajo v pravico do svobode izražanja glasbenih ustvarjalcev, ker je dostopnost do možnosti javnega objavljanja lastnega glasbenega izraza pogojena z odločitvijo, v kakšnem jeziku (in ali sploh v jeziku) bo posamezno delo ustvarjeno in izvajano.

Člena 86 in 86a ZMed naj bi bila v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). V tem sklopu očitkov predlagatelj primerja položaj zasebnih radijskih postaj s položajem javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV Slovenija). Zakonodajalec naj bi te subjekte sicer obravnaval drugače (glede obsega obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe), vendar naj ta razlika v obravnavi ne bi bila dovolj velika glede na razlike v pravnem in dejanskem položaju zasebnih izvajalcev v primerjavi z RTV Slovenija. Predlagatelj meni, da bistvene razlike v položaju zasebnih izvajalcev, ki jih država ne podpira finančno, zahtevajo bistveno različno obravnavo. V tej zvezi je njegovo izhodišče, da lahko država javni interes zagotavlja prek zasebnikov le, če jim za to zagotavlja ustrezna sredstva, kot jih že zagotavlja RTV Slovenija. Predlagatelj vidi protiustavno enako obravnavo različnih položajev tudi v odsotnosti milejšega in enostavnejšega načina ugotavljanja deleža predvajanja slovenske glasbe za manj tehnično-administrativno zmogljive zasebne radijske postaje.

Navedeni določbi naj bi nasprotovali načelu zaupanja v pravo. Predlagatelj se v zvezi z datumoma uveljavitve oziroma začetka uporabe ZMed-C in Zakona o spremembi Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 39/16 – v nadaljevanju ZMed-D) sprašuje, zakaj zakonodajalec ni določil daljšega prehodnega obdobja, v katerem bi se radijske postaje lahko vsestransko pripravile na izpolnjevanje spornih zakonskih obveznosti. Opozarja na to, da je ZMed-D spremenil ureditev, ki jo je prinesel ZMed-C, še preden je sploh poteklo prehodno obdobje po ZMed-C. Iz podobnih razlogov naj bi bil problematičen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 60/06 – v nadaljevanju ZMed-A), ki je dvignil obvezni delež predvajanja slovenske glasbe z 10 odstotkov na 20.

Predlagatelj na 86. in 86.a člen ZMed naslavlja tudi obsežne očitke z vidika neizpolnjevanja pogojev strogega testa sorazmernosti, s katerimi utemeljuje trditve o kršitvah tako pravice iz 39. člena Ustave kot tudi pravice iz 74. člena Ustave. Navaja, da v procesu sprejemanja in spreminjanja medijske zakonodaje ni zasledil argumentov glede ogroženosti javne koristi in nujnosti omejevanja ustavnih pravic z obveznimi deleži oziroma glede ogroženosti slovenske kulture in glasbe. Še manj naj bi bil preverjen obstoj milejših ukrepov za dosego zakonodajalčevih ciljev, ki se sicer predlagatelju zdijo očitni (različni načini spodbujanja slovenske popularne glasbe, financiranje radijskih postaj, ki predvajajo pretežno slovensko glasbo, finančna obremenitev radijskih postaj, ki ravnajo nasprotno, itd.). Predlagatelj dvomi tudi, da zmore obravnavani ukrep sploh doseči želene cilje, torej med drugim pripomoči k dvigu ravni slovenskega jezika ter rasti kulturne zavesti in glasbene ustvarjalnosti, še posebno zaradi pogosto skromne jezikovne vrednosti popularne glasbe. Po njegovem mnenju vnaprej zagotovljena medijska pojavnost in predvajanje izvajalcev in avtorjev te celo destimulira za kakršenkoli poseben trud v smeri žanrske in produkcijske konkurenčnosti, še zlasti ob korelaciji njihovih prihodkov od avtorskih pravic z golim obsegom predvajanja njihovih izdelkov. Predlagatelj trdi, da je uzakonjanje obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe prineslo splošni upad poslušanosti radijskih postaj in absolutno manj dostopanja do glasbenih vsebin v slovenščini. Navsezadnje naj teža posledic zakonske ureditve ne bi bila sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale (na tem mestu posebej omenja svobodo izražanja, svobodno gospodarsko pobudo in zasebno lastnino). Predlagatelj šteje, da sta svobodno oblikovanje programa in poslovanje radijskih postaj s 86. in 86.a členom ZMed bistveno omejena, njuni predvideni učinki pa naj sploh nikjer ne bi bili opredeljeni, ne bi naj bile opravljene ustrezne študije, niti vzpostavljeni mehanizmi sprotnega ocenjevanja uspešnosti obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe. Doseganje predpisanega deleža predvajanja slovenske glasbe v vseh treh časovnih pasovih naj bi bilo praktično nemogoče zaradi zapletenosti izračunavanja, ali je obvezni delež dosežen ali ne.

Člena 86 in 86a ZMed sta po prepričanju predlagatelja protiustavno nejasna in nedoločna. Slovenska glasba naj bi bila v četrtem odstavku 67. člena ZMed opredeljena drugače kot v drugem odstavku 86.a člena ZMed. Poleg tega naj bi prvi odstavek 86. člena ZMed uvedel nejasni pojem "glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev". Predlagatelj navaja številne hipotetične primere glasbenih produkcij z večjim ali manjšim tujim elementom, narodnostno mešanih zasedb itd. Težko naj bi bilo tudi razložiti pomen zahteve po "glasbi, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku". Tako nejasnih določb naj ne bi bilo mogoče izvajati oziroma uresničevati. Predlagatelj meni, da so izpodbijane določbe medsebojno neskladne in notranje protislovne. Poleg tega naj – ker vse pesmi niso enako dolge – ne bi bilo mogoče dosegati predpisanih deležev v vsakem od treh časovnih pasov. Zato naj bi bil prvi odstavek 86.a člena ZMed v praksi neuresničljiv. Predlagatelj še doda, da je 109. člen ZMed nejasen in nedoločen.

Predlagatelj navaja, da sedmi odstavek 109. člena ZMed močno nesorazmerno administrativno obremenjuje zasebne radijske postaje. Ne bi naj bilo jasno, zakaj je treba za nadzor, ki je mogoč na podlagi posnetka radijskega programa, še dodatno voditi natančne evidence o predvajanih programskih in drugih vsebinah. Ta zahteva naj ne bi bila nujna in sorazmerna. Terjala naj bi dodatno delo, stroške in zaposlitve. Predlagatelj razume naložitev takih obveznosti zasebnim radijskim postajam tako, da zakonodajalec ravna z njimi, kot da bi šlo za državne uslužbence ali upravne organe. Zatrjuje, da je korist od zapisovanja programov nesorazmerno majhna v primerjavi s težavami in stroški, ki jih povzroča radijskim postajam. Navedena določba naj bi bila zaradi nesorazmernosti v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.

Pobudniki Dejan Štampar in drugi izpodbijajo prvi odstavek 86. člena in 86.a člen ZMed (pri čemer prvi odstavek 86.a člena izrecno izpodbijajo tako v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo ZMed-D, kot tudi po njegovi uveljavitvi). Navajajo, da so trije pobudniki poslušalci radijskih postaj, eden pa glasbeni urednik radijske postaje, ki predvaja predvsem tujo glasbo. Pobudnikom, ki so poslušalci, naj bi izpodbijani določbi kratili pravico do sprejemanja informacij oziroma do izbiranja med različnimi zvrstmi glasbe iz različnih obdobij, pobudniku, ki je urednik, pa naj bi omejevali pravico do izbiranja glasbe, ki jo posreduje poslušalcem, s tem pa naj bi mu kratili svobodo do umetniškega ustvarjanja oziroma izražanja. Pobudniki trdijo, da sta prvi odstavek 86. člena in 86.a člen ZMed v neskladju s 35., 39. in 59. členom Ustave ter z 8. in 10. členom EKČP. Pojasnjujejo, da svoboda sprejemanja glasbe vsebuje svobodo sprejemati glasbo po radiu, ne da bi poslušalca državne omejitve prisilile preiti k poslušanju drugega medija. EKČP naj že v temelju ne bi dovoljevala omejitev svobode sprejemanja obvestil in idej iz razlogov, ki so vodili do sprejetja izpodbijane ureditve. Pobudniki izpostavljajo, da izpodbijana ureditev zagotovo ni ustavno skladna, kolikor se nanaša na zasebne medije.

Pobudnika družba Radio City in Miroslav Hölbl izpodbijata prvi odstavek 86. člena in 86.a člen ZMed zaradi neskladja z določbami Ustave in EKČP iz prejšnjega odstavka te odločbe, pa tudi s 74. členom Ustave. Navajata, da je pobudnica zasebna izdajateljica radijskega programa, pobudnik pa je lastnik pobudnice. Poleg tega, da se pridružujeta argumentom pobude Dejana Štamparja in drugih, dodajata argumente o posegu v pravico do svobodne gospodarske pobude. Izpodbijani določbi naj bi omejevali podjetniško svobodo zaradi doseganja splošnih javnih ciljev oziroma naj bi izdajatelju radijskega programa in njegovemu lastniku vsiljevali poslovno odločitev, kakšno glasbo ponujati javnosti. Ker naj se prva pobudnica, ki je našla tržno nišo v predvajanju tuje in starejše glasbe, zaradi izpodbijanih določb več ne bi mogla razlikovati na trgu, naj bi jo obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe poslovno uničili.

Ustavno sodišče je vročilo zahtevo in pobudi Državnemu zboru, ki je nanju odgovoril. Državni zbor opozarja na določene pomisleke Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora (ob sprejemanju ZMed-C) o nesorazmernosti posega v delovanje medijev. Vendar naj bi na koncu vendarle prevladalo stališče, da predvajanje slovenske glasbe v nočnem času ne doseže svojega namena. Državni zbor navaja, da je cilj zagotavljanja obvezne dostopnosti slovenske glasbe v slovenskem jeziku zaščita in promocija slovenskega jezika, spodbuda glasbeni ustvarjalnosti ter s tem ohranjanje slovenske kulturne in nacionalne identitete. Ne bi naj bilo nepomembno, da so javne frekvence slovenskih radijskih postaj javno dobro, na katerem se po 70. členu Ustave posebna pravica uporabe lahko pridobi le pod pogoji, ki jih določa zakon. Državni zbor meni, da mora zakonodajalec v primeru zapostavljanja slovenskega jezika ukrepati.

Po mnenju Državnega zbora naj izpodbijane določbe ZMed ne bi posegale v samostojno odločanje urednikov, s katerimi slovenskimi skladbami bodo obvezni delež izpolnili. Prav tako naj obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe ne bi vplivali na uredniško oblikovane programske vsebine. Državni zbor zato ne vidi neskladja s 35., 39. in 59. členom Ustave ter z 8. in 10. členom EKČP. Člen 86a ZMed naj bi bil primeren za dosego ciljev, ki jih zasleduje, in naj bi bil primerljiv z ukrepi drugih držav. Državni zbor ne dvomi niti o njegovi sorazmernosti in zatrjuje, da dostopnost slovenske glasbe v dnevnem času koristi slovenskim glasbenim ustvarjalcem, saj posredno učinkuje na večjo produkcijo in raznolikost slovenske glasbe. Varovalka pred posegom v svobodo umetniškega ustvarjanja naj bi bilo to, da se je ZMed vzdržal ocenjevanja kvalitete glasbenih del, s katerim bodo radijske postaje izpolnile obvezni delež. Za 109. člen ZMed Državni zbor navaja, da je hramba posnetkov programskih vsebin in podatkov o njih nujna za potrebe nadzora. Ne bi naj mogla biti povezana z bistvenimi finančnimi obveznostmi in dodatnimi delovnimi obremenitvami, saj naj bi te podatke morale voditi radijske postaje že zaradi lastnih poslovnih potreb. Zato naj tudi očitki o neskladju s 33. in 74. členom Ustave ne bi držali.

Državni zbor zanika, da bi izpodbijane določbe posegale v načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Različnost položajev zavezancev naj bi bila upoštevana s posebno ureditvijo za RTV Slovenija in za programe posebnega pomena, pa tudi s tem, da se obveznosti iz 86.a člena ZMed za določene programe ne uporabljajo. Načelo pravne države iz 2. člena Ustave naj ne bi zahtevalo posebne prehodne ureditve v okviru ZMed-D, ker naj z njim ne bi bile uveljavljene bistvene konceptualne novosti.

O zahtevi in pobudah je poleg tega mnenje dala Vlada. Ta meni, da so očitki o kršitvah Ustave in EKČP neutemeljeni. Opozarja na 5. in 11. člen Ustave, pa tudi na splošne pogoje za dopustnost omejevanja človekovih pravic. Ker gre za rabo frekvenc za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti, naj bi bil pomemben tudi 70. člen Ustave. Vlada izpostavlja javni interes za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, za zaščito in spodbujanje slovenske glasbene ustvarjalnosti (kar naj bi pozitivno vplivalo na njeno produkcijo, zlasti novejših in manj uveljavljenih ustvarjalcev) ter za zaščito slovenskega jezika oziroma interesa poslušalcev, da lahko v vsakem delu dneva po radijskih postajah poslušajo slovensko glasbo. Obvezno predvajanje določenega deleža slovenske glasbe, prvič predvajane pred največ dvema letoma, naj bi spodbujalo in odpiralo medijski prostor novejši in manj uveljavljeni glasbeni ustvarjalnosti in posledično večalo raznolikost glasbene ponudbe.

Vlada trdi, da zagotovitve minimalnega deleža predvajanja slovenske glasbe ni mogoče doseči drugače. Navaja, da bi brez izpodbijanih določb slovenska glasba v celoti izginila iz nekaterih radijskih postaj, in pripominja, da že obstajajo izkušnje glede potiskanja slovenske glasbe v najmanj poslušani nočni oddajni čas – in to na nekaterih najbolj priljubljenih radijskih postajah. S temi določbami naj bi bilo zakonske cilje tudi mogoče doseči, saj naj bi določbe zagotovile promocijo in večjo navzočnost slovenske glasbe v radijskem mediju, kar naj bi pozitivno vplivalo na njeno produkcijo. Vlada pripominja, da je bil cilj zakonskega urejanja že dosežen s tem, da se na radijskih postajah v predpisanem deležu predvaja slovenska glasba enakomerno čez celoten dan. Obvezni deleži predvajanja nacionalne glasbe naj bi obstajali tudi v drugih državah, posebni programski deleži pa naj bi bili uveljavljeni tudi na drugih področjih ustvarjanja. Predpisani deleži predvajanja slovenske glasbe naj ne bi prekomerno omejevali svobode medijev in naj ne bi vplivali na govorni del programa. Vlada zatrjuje, da so posledice ukrepov sorazmerne z njihovimi pozitivnimi učinki, kar utemeljuje z višino zapovedanih deležev in z argumentom, da glasbeni uredniki niso omejeni pri izbiranju konkretnih slovenskih skladb "znotraj deleža" niti žanrsko niti glede izvajalca. Vlada opozarja še, da ZMed radijskim in televizijskim postajam ne nalaga obveznega predvajanja slovenske (ali kakršnekoli) glasbe; obveznost doseganja deleža predvajanja slovenske glasbe naj bi veljala le za radijske ali televizijske programe, ki predvajajo glasbo.

Vlada se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-234/04 z dne 14. 9. 2006. Tudi 86. in 86.a člen ZMed naj bi le določala način izvrševanja človekove pravice do svobodne gospodarske pobude. Radijski in televizijski programi, ki se razširjajo na podlagi dovoljenja za izvajanje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije, naj bi bili primarno namenjeni slovensko govorečim poslušalcem in gledalcem. Ne bi naj torej bilo nerazumno od njihovih izdajateljev zahtevati, da mora biti določen del dnevno predvajane glasbe slovenska glasba. Vlada povzema razloge za uveljavitev obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe in genezo nastajanja sedanje ureditve preko ZMed-A, ZMed-C in ZMed-D. Meni, da obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe ne preprečujejo konkurence med radijskimi postajami, in izpostavlja, da so le eden izmed ukrepov za doseganje ciljev na področju razvoja slovenske glasbe.

Vlada trdi, da obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe zagotavljajo raznolikost predvajane glasbe na radijskih postajah (da se ne predvaja le tuja glasba). Analize naj bi kazale na izrivanje slovenske glasbe v preteklosti večinoma v nočni čas. Vlada zanika, da bi obvezni deleži preprečevali sprotno prilagajanje informativnega radijskega programa aktualnim dogodkom, to pa zato, ker veljajo glede na celoten obseg dnevno predvajane glasbe in ne glede na celoten oddajni čas radijskega programa. Očitke predlagatelja o poslabšanju pravnega in ekonomskega položaja zasebnih radijskih postaj ter o odvračanju poslušalcev in oglaševalcev šteje za pavšalne in nedokazane. Izpostavlja, da te postaje uporabljajo javne frekvence. Zavrača tezo, da bi država morala (ali celo smela) radijskim postajam nameniti finančno nadomestilo za obvezno predvajanje slovenske glasbe. Vlada navaja, da se javni interes na področju medijev uresničuje tudi drugače kot z obveznimi deleži, namreč z različnimi finančnimi in nefinančnimi ugodnostmi za ustvarjanje vsebin v javnem interesu oziroma za podporo radijskim in televizijskim programom s statusom posebnega pomena. Omenja tudi različne državne podpore za razvoj slovenske popularne glasbe. Sicer pa naj glavni cilj in namen uvedbe obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe ne bi bilo večanje poslušanosti radijskih programov in prihodkov radijskih postaj. Za to naj bi bile odgovorne same radijske postaje. Vlada se tudi postavlja na stališče, da z različnimi pospeševalnimi ukrepi v korist slovenske popularne glasbe ni mogoče doseči glavnega cilja obveznih deležev – predvajanja slovenske glasbe (tudi podnevi) na slovenskih radijskih postajah.

Vlada zavrača primerjave slovenskih radijskih postaj s tujimi, saj naj ne bi šlo za konkurente na istem trgu, in primerjave slovenskih radijskih postaj z internetnimi radii ali spletnimi storitvami predvajanja glasbe, saj naj bi tu šlo za različne dejavnosti, ki so različno regulirane. Sicer pa naj bi tudi slovenski izdajatelji radijskih programov smeli ponujati dopolnilno storitev predvajanja glasbe po internetu, za katero obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe ne veljajo.