Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku

2675. Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 20. maja 2010

Drugi odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se razveljavi.

Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo, ki jo je vložil odvetnik, takoj zavrže, ne da bi od vložnika zahtevalo popravo ali dopolnitev vloge. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom in s pravico do sodnega varstva v tistem delu, v katerem nalaga sodišču, da takoj zavrže vlogo, ko je ta nejasna ali ko je nepopolna, ker zahtevek, vsebovan v njej, ni določen. Predlagatelj na načelni ravni ne oporeka razlikovanju glede na strokovno usposobljenost osebe, ki je sestavila vlogo, niti zavrženju vloge brez poprejšnje aktivnosti sodišča, ko gre za očitne formalne pomanjkljivosti, ki ne terjajo uporabe materialnega prava. Sankcija iz izpodbijane določbe pa naj bi bila pretirana, ko gre za zahtevnejša vprašanja. Po oceni predlagatelja je vprašanje določenosti tožbenega zahtevka lahko kompleksno in terja poznavanje tako procesnega kot materialnega prava, glede katerega praksa ni nujno enotna. Z vprašanjem razmejitve med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe naj bi se ukvarjalo že Ustavno sodišče. Predlagatelj navaja, da pravice do sodnega varstva ni mogoče zagotoviti drugače kot tako, da se stranka seznani s stališčem sodišča. Pri preizkusu sklepčnosti tožbe naj ZPP ne bi razlikoval med strankami glede na obstoj kvalificiranega zastopanja. Predlagatelj meni, da je tudi vprašanje jasnosti vloge občutljivo, obremenjeno s subjektivnim razumevanjem naslovnika in opredeljivo le s poznavanjem sodne prakse. Nejasnost vloge naj bi bila lahko tudi posledica specifičnih ali napačnih materialnopravnih stališč.

Državni zbor Republike Slovenije je odgovoril na zahtevo. V odgovoru povzema veljavno ureditev ZPP glede vlog, še zlasti tistih, s katerimi se začne ali oblikuje pravdni postopek, in spoznanja pravne doktrine o splošnih načelih pravdnega postopka ter o pravni naravi tožbenega zahtevka. Opozarja, da sodišče nujno ne zavrže tožbe, če je tožbeni zahtevek vsaj določljiv. Državni zbor meni, da iz predlagateljeve zahteve izhaja, da se predlagatelj zavzema za razširitev materialnega procesnega vodstva na fazo preizkusa pravilnosti tožbe, ki jo je vložil odvetnik. Takšna razširitev naj bi bila v nasprotju s stališči teorije. V fazi preizkusa pravilnosti tožbe naj bi sodišče moralo oceniti le, ali tožba izpolnjuje osnovne elemente za nadaljnji postopek. Državni zbor navaja, da se poznavanje materialnega in procesnega prava od odvetnika pričakuje. Zanika težo argumenta predlagatelja, da ZPP pri preizkusu sklepčnosti ne razlikuje med strankami glede na njihovo kvalificirano zastopanje. Materialno procesno vodstvo naj bi se razlikovalo od preizkusa pravilnosti tožbe. Poleg tega naj bi bila tudi v tem primeru aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke, ta pa je odvisna od tega, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Državni zbor meni, da mora odvetnik vedeti, kdo je lahko stranka v pravdnem postopku in kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. Ugotavlja, da predlagatelj v svoji zahtevi pravzaprav uveljavlja varstvo odvetnikov, čeprav 14., 22. in 23. člen Ustave v postopku varujejo stranke. Namen izpodbijanega drugega odstavka 108. člena ZPP naj bi bil v okrepitvi odgovornosti odvetnika za hitrejše in učinkovitejše vodenje postopka ter za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči. Povezan naj bi bil tudi z načeli koncentracije, pospešitve in ekonomičnosti postopka in s tem zagotovitve sojenja v ustreznem in razumnem roku, ki ga zahteva 23. člen Ustave. Pozivanje k dopolnitvi vlog naj bi povzročalo dodatne stroške v postopku, ki jih mora pokriti država. Ureditev, ki strožje obravnava stranke, ki jih zastopa odvetnik, naj bi bila povezana z načelom pomoči prava neuki stranki, torej z utemeljeno ugodnejšo obravnavo strank, ki odvetnika nimajo. Stranki z odvetnikom naj sodišče ne bi bilo dolžno nuditi pomoči, saj se od odvetnika pričakuje ustrezno opravljeno delo. Takšno razlikovanje med strankami po mnenju Državnega zbora ni samovoljno in naj bi celo temeljilo na 22. členu Ustave, ki od zakonodajalca zahteva, naj zagotovi enako varstvo pravic v postopkih.

Po oceni Državnega zbora je večja ali manjša primernost in učinkovitost procesnih sankcij del proste presoje zakonodajalca, ki mora imeti pravico do izbire, dokler prekomerno ne poseže v človekove pravice. Državni zbor dvomi o tem, da bi posebna kazenska taksa za odvetnika enako učinkovito dosegla predvidene cilje. Obenem opozarja, da namen drugega odstavka 108. člena Ustave ni v kaznovanju odvetnika, ki je naredil napako, ampak v prevenciji. Zakonodajalec pričakuje, da bo določba vplivala na to, da se bodo odvetniki zavedali posledic in bodo vlagali vloge, primerne za takojšnjo obravnavo. V zvezi z izgubo pravice stranke zaradi poteka prekluzivnega roka (ki naj bi edino sprožala ustavnopravna vprašanja) Državni zbor meni, da bo do hudih posledic redko prihajalo. Prekluzivni roki naj bi bili prej izjema kot pravilo, zavrženje vloge naj ne bi vedno povzročilo izgube pravice, odvetniki pa morajo v takih primerih ravnati s posebno skrbnostjo. Državni zbor obširno razlaga načela odškodninske in drugačne odgovornosti odvetnika za njegovo delo, ki naj bi v praksi blažile negativne učinke izpodbijane določbe ZPP na strankin pravni položaj. Uspeh zahteve naj bi izničil prizadevanja zakonodajalca za hiter in ekonomičen postopek. Državni zbor meni, da drugi odstavek 108. člena ZPP ni v neskladju s 14. in 23. členom Ustave.

Vlada Republike Slovenije je podala mnenje o zahtevi. Vlada pojasnjuje, da pride uporaba 108. člena ZPP v poštev pri formalno pomanjkljivih vlogah. Formalna pomanjkljivost naj bi bila stvar procesnega prava. Vlada meni, da lahko stranke oziroma njihovi odvetniki z ustreznostjo in popolnostjo vlog odločilno prispevajo k hitrejšemu pravdnemu postopku. Poudarja, da iz 23. člena Ustave izhaja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je izjemnega pomena za kvaliteto sodnega postopka, z njo pa naj bi bili povezani načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka. Procesne zahteve za popolnost vlog naj bi ZPP natančno določal. Vlada opozarja, da je odvetnik pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zato se od njega mora pričakovati večja stopnja skrbnosti kot od strank. Vestno in skrbno ravnanje pri zastopanju naj bi odvetnikom nalagala tudi zakonodaja. Izpodbijana sankcija naj bi bila primerna, ker drugi odstavek 108. člena ZPP od odvetnikov zahteva le, da vloga nima formalnih pomanjkljivosti. Izpodbijana določba bo po oceni Vlade vplivala na dvig kvalitete vlog ter sodišča razbremenila dela v zvezi z nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami.