Odločba o ugotovitvi protiustavnosti Zakona o prekrških

3233. Odločba o ugotovitvi protiustavnosti Zakona o prekrških

Številka: U-I-479/18-14 
Up-469/15-33

Datum: 24. 10. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Sebastjana Marčiča, Bistrica ob Dravi, ki ga zastopa Brigita Marčič, odvetnica v Mariboru, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 24. oktobra 2019

Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan.

Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve mora biti postopek nove razsoje v zadevah prekrškov pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe.

Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. ZSV 213/2014 z dne 2. 3. 2015 se zavrne.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, s katero je sodišče zavrnilo zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog ter mu zaradi prekrška nedovoljenega prehitevanja po 7. točki prvega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1) izreklo globo v znesku 500 EUR in 11 kazenskih točk.

Pritožnik zatrjuje, da je sodišče izpodbijano sodbo izdalo po tem, ko je že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Slednje naj bi nastopilo po štirih letih od dneva storitve prekrška, sodba pa naj bi bila izdana šele enajst mesecev kasneje. Stališče sodišča glede teka absolutnega zastaralnega roka v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe naj bi bilo povsem arbitrarno in brez opore v sodni praksi. Sodišče naj bi z njim tudi prekomerno poseglo v načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 89/08, in OdlUS XVII, 48) in navaja, da je tudi zakonodaja na prekrškovnem področju, ki ne določa roka, v katerem bi moral biti končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, v neskladju z Ustavo.

Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da do nastopa absolutnega zastaranja kljub poteku štiriletnega roka ni prišlo. Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) naj ne bi določal, da absolutno zastaranje nastopi po preteku štirih let od dneva storitve prekrška, saj naj bi v takem primeru moralo postopek ob drugi razveljavitvi ustaviti že Vrhovno sodišče, pa ga ni. Poleg tega naj bi bila obravnavana zadeva specifična, saj je bilo o njej že dvakrat pravnomočno razsojeno, sodbi pa sta bili nato na podlagi zahtev za varstvo zakonitosti razveljavljeni. Sodišče meni, da ni mogoče sprejeti stališča o teku zastaranja še potem, ko je o zadevi že pravnomočno razsojeno. Glede presoje, ali je zadeva absolutno zastarala, naj bi se tako upoštevala le obdobja od storitve prekrška do pravnomočnosti sodb in nato obdobja od razveljavitve z izrednim pravnim sredstvom pa do ponovne pravnomočnosti, ki pa naj v seštevku ne bi dosegla štirih let.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-469/15 z dne 24. 9. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo pritožnika in Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS s sklepom št. U-I-479/18 z dne 24. 10. 2018 začelo postopek za oceno ustavnosti ZP-1. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je sklep o sprejemu ustavne pritožbe in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru.

Državni zbor v odgovoru navaja, da je v ureditvi zastaranja pregona prekrškov, ki zastaralne roke sicer deli na relativne in absolutne, ključnega pomena določba o absolutnem zastaranju – šesti odstavek 42. člena ZP-1, po katerem postopek po preteku določenega časovnega obdobja v nobenem primeru ni več mogoč. Četudi ZP-1 izrecno ne določa trenutka, s katerim začne teči absolutni zastaralni rok, je treba po mnenju Državnega zbora veljavno ureditev ustavnoskladno razlagati tako, da absolutni zastaralni rok teče od dneva storitve prekrška dalje neprekinjeno do svojega izteka, ne glede na morebitno zadržanje ali pretrganje relativnega zastaranja pregona. Državni zbor navaja tudi, da Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1), drugače od prejšnjega Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) in ZP-1, zastaralnih rokov ne ločuje (več) na relativne in absolutne. Vsebuje pa posebno ureditev v drugem odstavku 91. člena, da je v novem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe zaradi izrednega pravnega sredstva zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po mnenju Državnega zbora je navedeni rok za novo sojenje negotov in dejansko omogoča nedoločno podaljševanje pregona, saj je skrajni rok za vodenje postopka predviden šele za primer novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, pri čemer pa rok za vložitev izrednega pravnega sredstva ni (vedno) časovno omejen (v kazenskem postopku npr. državni tožilec ni omejen z rokom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti). KZ-1 tako po stališču Državnega zbora ne ureja objektivno določenega ali določljivega roka za zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar primerjava ureditve zastaranja pregona iz ZP-1 z ureditvijo iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 ni primerna, tudi zaradi različne ureditve zahteve za varstvo zakonitosti po ZP-1 in Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP). Državni zbor poudarja, da s pravnomočnostjo odločitve v postopku o prekršku zastaranje pregona preneha teči, po samem zakonu pa začnejo teči zastaralni roki za izvršitev sankcije. V primeru razveljavitve pravnomočne odločitve (sodbe) in vrnitve v novo odločanje oziroma sojenje se znova vzpostavi stanje, kot je bilo pred pravnomočnostjo, kar po stališču Državnega zbora pomeni ponovno vzpostavitev domneve nedolžnosti in z njo povezanih pravnih jamstev, poleg tega pa prenehajo teči tudi roki za zastaranje izvršitve sankcije, saj pravnomočno izrečene sankcije, ki je razveljavljena, ni mogoče izvršiti. Državni zbor zaključuje, da ZP-1 ne določa izjem od teka absolutnega zastaralnega roka, zaradi česar meni, da ta rok skladno z ustavnim načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave teče tudi v primeru razveljavitve pravnomočne odločitve o prekršku in vrnitvi zadeve v novo odločanje. To naj bi pomenilo, da se mora postopek novega odločanja zaključiti najpozneje do poteka absolutnega zastaralnega roka. Glede na vse navedeno Državni zbor ocenjuje, da je pomislek o tem, da z ZP-1 uveljavljeni sistem zastaranja pregona prekrškov ni v skladu z Ustavo, ker ZP-1 ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku z izrednim pravnim sredstvom pravnomočno končan, neutemeljen, saj je tak rok določen prav v šestem odstavku 42. člena ZP-1, ki ureja absolutno zastaranje pregona prekrška.